Duhovnik, učitelj in zgodovinar Pietro Cella rojen leta 1887 v Cadunei , v občini Tolmezzo ( Furlanija- Italija ) je za časa službovanja v Cerknem v letih 1923-29 najprej kot ravnatelj in kasneje tajnik Anifa- Nacionalnega združenja fašističnih učiteljev (Associazione Nazionale Insegnanti Fascisti ) zbiral narodno blago in objavljal v furlanskem časopisu Ce fastu.
Pietro je v tistem času izvedel, da mlada učiteljica v Jaznah in Otaležu Marija Rutar prav tako zbira narodno blago in da ima za cel zvezek popisanih raznih običajev, zgodb in pričevanj iz preteklosti. Prosil jo je naj mu te zapiske posodi, tako da bo nekaj tega objavljeno v "Ce fastu"? Rutarjeva mu je te zgodbe morala povedati v italijanščini, da si jih je lahko zapisal in kasneje prevedel v furlanski jezik.
Leta 1929 je v časopisu Ce fastu št.4 v furlanščini Pietro Cella objavil zgodbo Lejende slovene ( Slovenske pripovedke) z naslovom I lusinz di Otales, ki jo je v Primorskem dnevniku leta 1982 v članku z naslovom Manj znana pot iz Idrijske v poljansko dolino omenil zgodovinar Tomaž Pavšič-
Tako je zapisal -
Pa stopimo še v cerkev, o kateri se ni še nihče lepše izrazil, kot je zapisal P. Cella v furlanskem časopisu Ce fastu leta 1929. Naj navedemo odstavek iz njegovega članka z naslovom : Insom di Otales a e la bielissime glesie di sante Caterine ca samee un domo. Dute la braure di Otales a e in che glesie. cu las statues e i fre gios dai altars ndoraz. e cussi ben furnide che di sagre a par un paradis. Razložiti moram, odkod to furlansko pisanje. Pred leti mi je prof. Pavle Meritu poslal fotokopijo Celovega spisa I lusinz di Otales s prošnjo, naj pozvem, kaj je v ozadju te tako imenovane slovenske pripovedke («Lejende slovene), kakor je v podnaslovu zapisal P .Cella . Avtor namreč v prispevku, ki obsega dve strani in pol podaja tri zgodbe o vedomcih, ki jih v Otaležu imenujejo vidaunki. Furlanski pisec prisrčno predstavi zemljepisno lego Otaleža, ko pravi- «Otales al e un biat paisut cal passone su pa’ rive da Mont di Beuk slargiat tal miec’ da campagne in face di Masora, enfre Lasez, Plusne e Jasne. In naprej: »Otales ai e ju pal ciainal da Idrie, dos ores di sot la zitat di Idrie. Prav simpatično ( v dobi, ko je fašizem že sedem let krepko vladal Italiji! ) piše o prebivalcih, ko se sprašuje: ,«Mar ne veste, da so ti ljudje in ti kraji naši novi mejaši Furlanije. Slovenci naše nove domovine? (»No saveiso che oneste int e chesc’ pais a son i nostis confinanz dal Friul, i Slovenos da noste nove Patrie?
Pa stopimo še v cerkev, o kateri se ni še nihče lepše izrazil, kot je zapisal P. Cella v furlanskem časopisu Ce fastu leta 1929. Naj navedemo odstavek iz njegovega članka z naslovom : Insom di Otales a e la bielissime glesie di sante Caterine ca samee un domo. Dute la braure di Otales a e in che glesie. cu las statues e i fre gios dai altars ndoraz. e cussi ben furnide che di sagre a par un paradis. Razložiti moram, odkod to furlansko pisanje. Pred leti mi je prof. Pavle Meritu poslal fotokopijo Celovega spisa I lusinz di Otales s prošnjo, naj pozvem, kaj je v ozadju te tako imenovane slovenske pripovedke («Lejende slovene), kakor je v podnaslovu zapisal P .Cella . Avtor namreč v prispevku, ki obsega dve strani in pol podaja tri zgodbe o vedomcih, ki jih v Otaležu imenujejo vidaunki. Furlanski pisec prisrčno predstavi zemljepisno lego Otaleža, ko pravi- «Otales al e un biat paisut cal passone su pa’ rive da Mont di Beuk slargiat tal miec’ da campagne in face di Masora, enfre Lasez, Plusne e Jasne. In naprej: »Otales ai e ju pal ciainal da Idrie, dos ores di sot la zitat di Idrie. Prav simpatično ( v dobi, ko je fašizem že sedem let krepko vladal Italiji! ) piše o prebivalcih, ko se sprašuje: ,«Mar ne veste, da so ti ljudje in ti kraji naši novi mejaši Furlanije. Slovenci naše nove domovine? (»No saveiso che oneste int e chesc’ pais a son i nostis confinanz dal Friul, i Slovenos da noste nove Patrie?
Agronom Primož Simonič rojen v Plužnjah je v Loških razgledih leta 1970-št.1 objavil zgodbo Doživljaji in spomini in v njej opisal podobno zgodbo o vedomcih, kot jo je objavil Cella -" Slišal sem od stare mame, na primer o divjih možeh, o vedomcih, ki ob poznih nočnih urah hodijo po hišah in se včasih tudi v razne živali spremenijo, o strahovih in kako so se videle iz mojega rojstnega kraja Plužnje na oni strani Idrijce v Masorah luči, ki so v temnih nočeh preskakovale iz ene grape v drugo."
Ravnatelj Cella je bil izredno korekten do slovenskega učiteljstva in je verjetno prav zaradi tega moral zapustiti Cerkno, kjer se je sicer zelo dobro počutil.
 |
| Vir-Ce Factu 1929 št.4 |
Ni komentarjev:
Objavite komentar