Narodni običaji na Cerkljanskem ob košnji

 Vir -Rodna gruda 1960 št.7-8

Tomo Brejc 

Življenje in utrip snežeti: Etnološki zapis o tradicionalni ročni košnji

Življenje in utrip snežeti: Etnološki zapis o tradicionalni ročni košnji

Ročna košnja je v slovenski kmečki tradiciji predstavljala enega vrhuncev kmečkega leta. To ni bilo le težko, fizično izčrpavajoče delo, temveč globoko ukoreninjen družbeni dogodek, ki je povezoval celotne vasi, utrjeval med sosesko pomoč ter prepletal delo s pesmijo, šegami in kulinariko.

Nabiranje koscev ob svetem Jakobu

V času, ko so pokrajino še obvladovali mirni zvoki narave, je bila košnja v celoti odvisna od moči človeških rok. Ključno obdobje, ko se je začela tista prava, »ta glavna« košnja, je bilo postavljeno okoli godu svetega Jakoba, proti koncu julija, ko je bila trava najbolj polna in zrela za spravilo.

Priprave na ta velik podvig so se začele že prejšnjo nedeljo. Veliki kmetje, gospodarji večjih posestev, so po nedeljski sveti maši pred cerkvijo zbrali kosce. Izbirali so močne, preizkušene fante in može, ki so zdržali hudi tempo celodnevnega zamahovanja s koso. Takrat so padli tudi prvi dogovori o plačilu. Možje so kosili po več dni skupaj, najprej pri enem kmetu, nato pri drugem. Oblike plačila so bile različne; nekateri so prejeli denar, spet drugi bogato hrano, najpogosteje pa je šlo za vzajemno pomoč – kmetje in bajtarji so si med seboj preprosto vračali usluge (»dan za dan«).

Zgodnji jutranji svit in pesem snežeti

Delovni dan se je začel, ko je bila noč še trda. Okoli četrte ure zjutraj, ob prvem svitu, so se kosci že zbirali na kmetiji. Zgodnji začetek je bil nujen, saj se je sveža, od nočne rose še težka trava rezala najlepše in najlažje. Suha trava se pod rezilom namreč upogiba, rosna pa ponuja ravno pravšnji odpor za čisti rez.

Preden so zakorakali v breg, so možje dan začeli s starim ritualom – požirkom žganja. Gospodar jim je nalil »štamperle« za pogum in moč v rokah. Nato so se z naramnimi kosami in oslami v usnjenih ali lesenih tokih za pasom odpravili visoko v gorske travnike – v snežeti. Pot navzgor je potekala v resni, skoraj slovesni tišini; fantje navzgor niso nikoli peli, saj so šparali moči za strme bregove. Povsem drugače pa je bilo ob večernem povratku, ko je iz doline odmevala njihova pesem.

Delo je potekalo od jutra do večera. Kosa je morala biti brezhibno pripravljena že prejšnji večer, kar je pomenilo, da jo je bilo treba dobro sklepati – stanjšati njen rob s kladivom na babici (posebnem nakovalcu). Vsak pravi kosec je moral med delom znati svojo koso tudi redno brusiti z oslo, tradicionalnim brusnim kamnom. Od tod izhaja tudi ponarodeli pregovor: »Kdor zna brusit, zna tudi kosit!« Ker se je delalo hitro, je na travniku vedno sedel eden izmed starejših, najbolj izkušenih mož, ki je cel dan klepal skrhana rezila. V rezervi je morala biti vedno vsaj ena kosa, pripravljena, da takoj zamenja tisto, ki je naletela na kamen.

Rivalstvo v odkosu in prihod deklet

Na travniku je veljal strog hierarhični red. Prvo brazdo oziroma odkos je vedno začel gospodar sam ali pa dokazano najboljši kosec v vasi. Ostali možje so se zvrstili za njim in ga posnemali v smeri košnje ter divjem tempu. Med kosci je vedno vladalo tiho, a neizprosno rivalstvo. Fantje so tekmovali, kdo bo hitrejši in kdo bo za sabo pustil širši ter čistejši pas pokošene trave. Če se je kateri od mlajših fantov preveč postavljal in prehiteval starejše, so mu ti v travo skrivaj zapičili kos železa ali trd kol. Ko je kosa z zvokom udarila ob prepreko, se je rezilo skrhala in prevzetni kosec je bil hitro prisiljen upočasniti svoj korak, s čimer so ga starejši malce prizemljili.

Okoli devete ure dopoldne se je delo za kratek čas ustavilo. Na travnik so prispele gospodinja in mlada dekleta, ki so v jerbasih, spretno uravnoteženih na glavah, prinesle dopoldansko malico, imenovano predjužnik. Ta obrok je bil preprost, a krepak: fižol v kisu in domač kruh. Za odžejanje so pili vodo, v kateri so se kuhali suhi krhlji ali češplje (krhljevka), pogosto pa so ponjo hodili tudi h bližnjemu gorskemu potoku.

Ta trenutek pa ni bil namenjen le hrani. Mlada dekleta so prišla praznično oblečena, ovita v nove, čiste predpasnike – birtahe. V jerbasih so poleg hrane skrivale dišeče nageljne in rožmarin. Dekleta so te cvetlične šopke razdelila med fante, ki so si jih ponosno zataknili za klobuke. Staro ljudsko izročilo pravi, da so si dekleta prav v dneh košnje, ko so opazovala fante pri najtežjem delu, izbirala bodoče ženine. Ko so fantje prejeli nagelj, je čez travnike odmevalo glasno in veselo vriskanje.

Grabljice in opoldanska južina

Po kratkem oddihu so kosci nadaljevali z delom, dokler sonce ni posušilo jutranje rose. Okoli desete ure dopoldne, ko je pripekalo že pravo poletno sonce, so se jim pridružile grablovke (grabljice) – večinoma dekleta, ženske in otroci. Njihovo delo se je začelo šele takrat, ko so bile travne bilke že suhe.

Seno so s lesenimi grabljami in vilami enakomerno raztresle po pokošenem travniku, da bi se na soncu čim hitreje posušilo. Pri tem težkem obračanju so jim na pomoč priskočili tudi moški. Do poldneva, ko je nastopil čas za glavno kosilo (južino), je bilo nekaj najbolj osušene trave že enkrat obrnjene.

Opoldansko kosilo je morala biti bogato in nasitno. Tradicionalno so postregli vzdignjene (kvašene) štruklje z orehovim ali bogatim čebulnim nadevom, ki so bili izdatno zabeljeni s hrustljavo prepraženo slanino. Kot prilogo so ponudili kuhano kislo zelje ali pa avtohtoni smukavc – jed iz ohrovta, zelja in krompirja. Če je bilo vreme stabilno in sončno, si je celotna soseska po kosilu privoščila kratek, zaslužen počitek v senci dreves.

Spravilo dišečega sena pod streho

Popoldne se je delo stopnjevalo. Delno suho seno so začeli grabiti skupaj in iz njega oblikovali kopice, lokalno imenovane »kupe«. To je preprečilo, da bi večerna in nočna rosa ponovno zmočila že skoraj suho travo. Okoli kopic se je travnik na grobo pograbil, drugod pa so počistili do zadnje bilke.

Če je naslednji dan posijalo sonce, so te kopice zjutraj znova raztrosili, seno še dvakrat obrnili in ga popoldne, ko je bilo popolnoma suho in je omamno dišalo, zgrabili na velike kupe. Možje so ga zvlekli v bližnje lesene svisli ali pa so ga naložili na visoke lesene vozove. Vozove so vlekli voli. Da se krme med tresenjem na strmih, slabo utrjenih poteh ne bi stresalo, so moški seno na vozu neusmiljeno tlačili, na vrh pa položili težak leseni drog – žrt, ki so jo močno zatisnili z vrvejo. Kljub temu se je zaradi slabih kolovozov ali slabo naloženega tovora kakšen voz rad prevrnil, kar je povzročilo precej slabe volje, a tudi smeha med sosedi.

Ko se je dolga kolona živine in vozičkov vračala proti domu, se je med ljudmi razvezal jezik. Pogovarjali so se o letini, fantje pa so glasno zapeli. Pred mrakom so se okrepčali z večerjo, po kateri so obujali spomine, si pripovedovali vici in šaljive zgodbe, nato pa utrujeni popadali spat na mehko in dišeče seno v senik. Naslednje jutro se je krog ponovil.

Pokošnica: Praznik obilja in hvaležnosti

Najlepši del celotnega kmečkega napora pa je bila nedelja po uspešno zaključenem delu. Veliki kmetje so za vse, ki so kakorkoli pomagali pri košnji in spravilu sena, pripravili veliko slavje, imenovano pokošnica. To je bil dan resničnega izobilja. Marsikateri bajtar, ki je med letom živel v pomanjkanju, se je šele ob pokošnici po dolgem času resnično do sitega najedel in napil.

Domača dekleta so na dolge lesene mize nosila velike sklede gostih juh s fižolom ali grahom, tople štruklje, več vrst pečenega mesa, solate in domače vino ter pijačo. Ko je bila lakota potešena, se je uradni del prevesil v ljudsko veselico. Nekdo je raztegnil meh harmonike in utrujenost večdnevnega garaanja je v hipu izginila. Zaplesalo se je in zapelo, med veseljačenjem pa je gospodar stopil do vsakega kosca in grabljice ter jim stisnil v dlan pošteno prigarano plačilo. Košnja je bila pod streho, preživetje živine za prihajajočo zimo pa zagotovljeno.

Iz zapuščine Jožefa Simoniča

 Iz zapuščine Jožefa Simoniča rojenega v Plužnjah, soustanovitelja in tajnika leta 1909 ustanovljenega  Pgd Plužnje .

Gradivo prispeval Miroslav Simonič iz Jazen

Odgovor Zveze prostovoljnih gasilnih društev Kranjske, glede prošnje občine Plužnje za ustanovitev gasilskega društva . Ig pri Ljubljani 2.8 1908

Inventar prostovoljnega gasilskega društva Plužnje za leto 1910

Pisemska kuverta

Pisemska kuverta tovarne R.A.Smekal, kjer je društvo nabavljalo gasilsko opremo.

Zapisnik občnega zbora Pgd Plužnje 28. 12 1921 

Zapisnik občnega zbora Pgd Plužnje 27.5 1923 

Prošnja za imenik članov Pgd Plužnje naslovljena na pod prefekturo v Tolmin 26.2 1923

Žig Pgd Plužnje iz leta 1923

Prošnja učitelja Bogomila Bratine za ustanovitev potovalne šole Lazec -Straža  . Prošnja naslovljena okrajnemu šolskemu svetu v Tolminu leta 1924.

Izjava Pgd Plužnje 14.12 1925

Zapisnik občnega zbora Pgd Plužnje leta ?

Pritožba odločbi okrajnega zavoda za pokojnika Jakoba Kofola

Kronika iz leta 1925: Mrak, upanje in preizkušnje pod Otaleškim vrhom

 Kronika iz leta 1925: Mrak, upanje in preizkušnje pod Otaleškim vrhom

Svinčeni časi nad Otaležem

Bilo je leta Gospodovega 1925. Nekaj neprijetnega, svinčeno težkega je leglo na našo vas Otalež. Kaj bi neki to bilo? Morda je na vas sedla težka slutnja, ki že od daleč pričakuje bridke in skrbi polne čase, morda pa je to le spomin na komaj zaceljene rane, ki nam jih je pravkar zadala zla roka? Nič več ni tistih prijaznih in sončnih dni kot nekdaj; zdi se, kot da v našem življenju ni več jutra. Le poglej v obraz človeku, ki hiti mimo tebe, le poglej mu v oči! V njih se razodeva strah, kot bi pravkar preživel hude sanje. Oj, vem, ljudje, zakaj je mrak na vašem čelu in v vašem srcu!

Delaven kmet pridno obdeluje zemljo, delavec pa si išče zaslužka na domači grudi, ki mu je vedno ljubša kot tujina. Kmet ima svoje pridelke pod streho, a toži, da mu letina ni obrodila po volji. Nekaterim kmetovalcem je zemlja vrnila komaj za seme. Pri nas je vse odvisno od živinoreje, od drugod ni pričakovati nikakršnega zaslužka. Spomladi nam bo primanjkovalo krme. Z združenimi močmi bi se sicer dalo marsikaj doseči in premagali bi tudi krizo današnjih hudih časov.

Kakor povsod, vlada tudi pri nas pomanjkanje. Ker ni dela, ni zaslužka, zato se je več mladeničev že izselilo v Francijo. Šli so s trebuhom za kruhom. Kljub tolikšnemu pomanjkanju pa nekateri še vedno po nepotrebnem zapravljajo denar za »pofarbano« vino po krčmah in plešejo ob godbi »Kaledvikarjev«, k čemur jim pomagajo in dajejo potuho celo finančniki.

Sadja je bilo še precej, ali kaj, ko so cene tako nizke, drugam pa z njim ni mogoče. Žganjekuha je za naše kraje zaradi prevelikih taks skoraj onemogočena. Pred leti je naš kmet s prodajo sadja pokril davke, pa še ostalo mu je. Lani pa so morali kmetje češplje zavreči, ker jih je neki trgovec iz Vidma sicer naročil, a se je pozneje skesal in jih ni prevzel. Za poznejšo oddajo pa je bilo že prepozno. Ljudje željno pričakujejo kakršne koli spremembe v gospodarskem položaju, da bi jim številna zasajena sadna drevesa res prinašala pravo korist in dohodek.

Propadajoče poti in bremena malega človeka

Vozne poti v naši vasi so zelo slabe, saj se niso popravljale že dlje časa. Občina se za popravila sploh ne zmeni. Občinskih zastopnikov ni več in tako ni nikogar, ki bi se zanimal za vzdrževanje poti v posameznih vaseh. Če se bo to nadaljevalo, bodo stroški popravil neizmerno narasli. Poleg vse draginje mora tako ubogi hribovec vsa potrebna živila z državne ceste prinesti v košu ali v naročju.

Kakor drugim cerkvam je bila tudi nam odbita prošnja za zvonove, pa čeprav so nam prej obljubljali vse mogoče. Resničen je pregovor: Kdor veliko obeta, malo da. Zakaj so nekatere cerkve dobile zvonove, druge pa ne? Saj je vendar gospod Mussolini rekel: »Enake pravice, enake dolžnosti.« Ali so nekateri davkoplačevalci mogoče manj vredni državljani? Davkov moramo namreč plačevati ravno toliko kot drugi, če ne celo več; samo davek za psa pri nas znaša 40 lir na glavo. Pri takšnih razmerah ni čudno, da ljudstvo godrnja in je nezadovoljno.

Požari pustošijo po soseski

Nesreče nas tepejo kot svetopisemskega Joba. Danes vam plamen upepeli streho, jutri pa, prav po turško, nevernik oropa božje svetišče.

Dne 5. februarja ob petih zjutraj je plat zvona prebudil vse ljudstvo iz spanja. V sosednji vasi, v Lazcu, je švignil plamen iz slamnate hišne strehe. Požar je kmalu zajel štiri hiše, ki so popolnoma zgorele; ostalo je samo črno zidovje. Štirim posestnikom je zgorela vsa hišna oprema, živež, obleka in krma. Zaradi silnega dima so se enemu izmed posestnikov zadušila tudi tri živinčeta, tako da je revež ostal popolnoma na beraški palici. Malo je manjkalo, da ni zgorela vsa vas in da nismo imeli človeških žrtev. Ubogi pogorelci zdaj, povsem obupani, prosijo za milodare pri usmiljenih ljudeh.

Komaj pa si je ljudstvo nekoliko oddahnilo od te nesreče, že je zvon znova poklical ljudi na pomoč. Teden dni pozneje, 12. februarja, je izbruhnil požar v bližnji vasi, v Plužnjah, kjer je zgorel hlev posestnika Antona Zajca (št. 12). K sreči je bila pri obeh nesrečah požarna bramba iz Pluženj hitro na kraju dogodka. Posrečilo se ji je ogenj omejiti in pogasiti sosednje hiše, ki so prav tako že začele goreti. Gasilsko društvo v Plužnjah je zopet pokazalo vso vnemo in požrtvovalnost pri gašenju, držeč se svojega plemenitega gesla: »Bogu v čast in bližnjemu v pomoč!«

Svetoskrunski vlom v Otaležu

Komaj se zaceli ena rana, že se odpre druga – še večja, še strašnejša. Doklej še, o Bog?!

V torek, dne 28. julija proti večeru, so proti vasi Otalež prišli trije visoki, krepki fantje. Njihova zunanjost je pričala, da jim ni zanesljivo zaupati, in med ljudmi je zašumelo: »Roparji gredo!« V bližini cerkve pa nanje nihče ni bil posebej pozoren. Ko so v župnišču ugasnili luč in legli spat, so se neznanci priplazili do cerkve. V baraki na pokopališču so vzeli dva cepina in na silo odprli cerkvena, sicer zelo močna vrata.

Šli so naravnost k velikemu oltarju, znesli so se nad tabernakljem in ga vlomili. Pobrali so monštranco z Najsvetejšim, srebrni ciborij pa so najprej izpraznili ter svete hostije nametali po tleh, nato pa posodo pospravili v svojo vrečo. Preobrnili so tudi vse pušice za milodare, a zaman. V zakristiji se jim je posrečilo ukrasti še en kelih.

S hladnokrvnostjo, lastno le najbolj izvežbanim vlomilcem, so se nato odpravili proti župnišču. Odvili so vijake in sneli prva kuhinjska vrata, druga so odprli in začeli iskati zaklade. Dandanes pa že vsakdo ve, da teh po župniščih ni najti! Kljub temu so vse premetali, odprli predale in pobrali ključe. Za psa, ki je lajal, se sploh zmenili niso – vedeli so, da jih ne bo požrl. Povsem brezskrbno so odšli v shrambo in si za želodec poiskali nekaj mesa. Ker so postali pri »pridnem delu« tudi žejni, so si na mizo postavili liter vina in se med iskanjem pridno odžejali. Da pa so se kljub svoji energiji pod nosom pošteno obrijali, so s seboj odnesli še tri brivske britve. Vse to so počeli tako tiho, da niso nikogar predramili. Potem so se izgubili v noč.

Ljudstvo je preplašeno in nima več mirnega spanca. Varnostnim oblastem priporočamo več pozornosti; naj bodo pozorne na vse, kar se dogaja v naših obmejnih krajih! Naj zares zasledujejo prave zločince in vagabunde, ki se pogosto klatijo po naših krajih. Kam plovemo? Bomo li večno trpeli v strahu in trepetu, ne da bi se našla roka, ki bi nas osvobodila? Mar smo prijadrali nazaj v srednji vek, ko ni več pravice in močnejši tepe šibkejšega po svoji volji?

Šolstvo, gozdovi in kapitalizem

Pa pustimo tiste grozljive spomine in se ozrimo v sedanjost! Veseli nas, da se morda v Jaznah odpre nova šola, saj smo v Lazcu in Otaležu dobili dvorazrednico in z njo, seveda, tudi dve italijanski učni moči. Na bližnji Straži pa je učitelj Bratina opravil izpit iz italijanščine in zdaj sam poučuje ta jezik.

Morda se je trudni popotnik že kdaj mudil v naših krajih. In ko se bo vrnil, bo vedel povedati marsikaj lepega o njih. Z zanosom bo pripovedoval o naših pisanih travnikih, cvetočih vrtovih in razoranih njivah; hvalo bo pel našim goram, ki nas obdajajo kakor venec nevestino glavo. Res, lepe so naše gore. Še krasnejše se nam zdijo morda zato, ker se po njih razprostirajo naši ljubljenci – temni, orjaški gozdovi, priče zgodovine naših dedov in glasniki nekdanjih zlatih časov.

A poslušajte! Ti gozdovi, ki bi jim morali biti hvaležni, da nas varujejo pred nalivi in viharji, danes nemo padajo pod sekiro, da se polnijo žepi nenasitnega kapitalizma. Oj, vem! Marsikomu se v srcu oglaša vest, da ne dela prav, ko prodaja svoje gozdove, a pisani tisočaki, medene besede in »cekinasto« vino kmalu utišajo tisti glas in sekira poje naprej svojo mrtvaško pesem. A prišlo bo spoznanje – bridko in grenko, ko bo seveda že prepozno. Trije vogali domačije bodo takrat že podrti in niti jok obupane žene jih ne bo več dvignil.

Rešitev v zadružništvu in spanec kulture

Da bi se popravilo to, kar se je tako brezvestno zagrešilo nad našimi gozdovi, se v nadomestilo ustanavlja mlekarna. V teku dveh let smo odprli mlekarno v Plužnjah in Lazcu. V roku enega meseca pa se bo »izvalila« nova mlekarna v Gorenjem Otaležu. Dolenji Otaležani so ji sicer zelo nenaklonjeni; zakaj natančno, verjetno še sami ne vedo, govori pa se, da zato, ker so se za ustanovitev pobrigale »te male glave«. Obeta se tudi druga nova mlekarna v Jaznah. Kmetje, le tako naprej! Kajti v edinosti in zadružnem delovanju je naša moč. Mlekarne so izjemno pomemben dejavnik v gospodarstvu našega ljudstva in morda trenutno naš edini vir dohodkov.

In kaj naj rečem o našem izobraževalnem, prosvetnem društvu? Vse kaže, da je zastor padel in da so šli diletanti na počitnice. Povsod drugod se društva gibljejo, povsod diha novo življenje. A pri nas? Žal mi je, da moram z resnico v javnost. V predvojni dobi tako živahni in s prireditvami bogati vasi danes vlada pravo »kralj Matjaževo« spanje. Lepe, sočne pesmi, kot so »Na planine«, »Vse belo« in »Mogočno se vzdigajo naše gore«, ki so nekdaj v to sicer osamljeno vas privabile precej tujcev, so izumrle. Nema in pusta stoji gledališka dvorana, nalašč zgrajena za ta namen, in mrko gleda predse, čakajoč svojega junaka.

Zadnji dve prireditvi sta bili lani, letos pa je društveno življenje povsem zamrlo. Kje so nekdanje čile moči pod vodstvom režiserja Mohorja Pavšiča? Danes so dramske predstave zamenjali le medsebojni spori, pesem pa je utihnila, kakor ptica s pristriženimi perutmi. Obupani kmetje, utrujeni od življenja, obupujejo nad zatonu kulture v teh krajih.

Viri-

 Goriška straža 14.2 1925 letnik 8 številka 13

-Mali list(Trst)20.2 1925 št.8

-Goriška straža 22.4 1925 letnik 8 številka 33

-Goriška straža 1.8 1925 št.61

-Edinost(Trst) 20.08.1925 številka 195

-Goriška straža 5.9 1925 letnik 8 številka 71

Brejčevi iz Otaleža

  Slike prispevala Katarina  Brejc, poročena Katarić iz Idrije

LESEN STOL Z NASLONJALOM 

Gre za  izdelek mojstra Franca Brejca iz Otaleža, izdelan je bil pred letom 1940. Lesen stol z naslonjalom je sestavljen iz podstavka, ki ima tri noge, in sedeža. Sedež je na podstavek pritrjen z jeklenim obročem, ki je omogočal, da je bil stol vrtljiv. Stol je bogato okrašen z rezbarijami, še posebej zadnja stran naslonjala, kjer je več motivov cvetja. Vsekakor gre za izjemen izdelek domače mizarske in rezbarske obrti. Vir-Mestni muzej Idrija

foto: Bojan Tavčar