Življenje in utrip snežeti: Etnološki zapis o tradicionalni ročni košnji

Življenje in utrip snežeti: Etnološki zapis o tradicionalni ročni košnji

Ročna košnja je v slovenski kmečki tradiciji predstavljala enega vrhuncev kmečkega leta. To ni bilo le težko, fizično izčrpavajoče delo, temveč globoko ukoreninjen družbeni dogodek, ki je povezoval celotne vasi, utrjeval med sosesko pomoč ter prepletal delo s pesmijo, šegami in kulinariko.

Nabiranje koscev ob svetem Jakobu

V času, ko so pokrajino še obvladovali mirni zvoki narave, je bila košnja v celoti odvisna od moči človeških rok. Ključno obdobje, ko se je začela tista prava, »ta glavna« košnja, je bilo postavljeno okoli godu svetega Jakoba, proti koncu julija, ko je bila trava najbolj polna in zrela za spravilo.

Priprave na ta velik podvig so se začele že prejšnjo nedeljo. Veliki kmetje, gospodarji večjih posestev, so po nedeljski sveti maši pred cerkvijo zbrali kosce. Izbirali so močne, preizkušene fante in može, ki so zdržali hudi tempo celodnevnega zamahovanja s koso. Takrat so padli tudi prvi dogovori o plačilu. Možje so kosili po več dni skupaj, najprej pri enem kmetu, nato pri drugem. Oblike plačila so bile različne; nekateri so prejeli denar, spet drugi bogato hrano, najpogosteje pa je šlo za vzajemno pomoč – kmetje in bajtarji so si med seboj preprosto vračali usluge (»dan za dan«).

Zgodnji jutranji svit in pesem snežeti

Delovni dan se je začel, ko je bila noč še trda. Okoli četrte ure zjutraj, ob prvem svitu, so se kosci že zbirali na kmetiji. Zgodnji začetek je bil nujen, saj se je sveža, od nočne rose še težka trava rezala najlepše in najlažje. Suha trava se pod rezilom namreč upogiba, rosna pa ponuja ravno pravšnji odpor za čisti rez.

Preden so zakorakali v breg, so možje dan začeli s starim ritualom – požirkom žganja. Gospodar jim je nalil »štamperle« za pogum in moč v rokah. Nato so se z naramnimi kosami in oslami v usnjenih ali lesenih tokih za pasom odpravili visoko v gorske travnike – v snežeti. Pot navzgor je potekala v resni, skoraj slovesni tišini; fantje navzgor niso nikoli peli, saj so šparali moči za strme bregove. Povsem drugače pa je bilo ob večernem povratku, ko je iz doline odmevala njihova pesem.

Delo je potekalo od jutra do večera. Kosa je morala biti brezhibno pripravljena že prejšnji večer, kar je pomenilo, da jo je bilo treba dobro sklepati – stanjšati njen rob s kladivom na babici (posebnem nakovalcu). Vsak pravi kosec je moral med delom znati svojo koso tudi redno brusiti z oslo, tradicionalnim brusnim kamnom. Od tod izhaja tudi ponarodeli pregovor: »Kdor zna brusit, zna tudi kosit!« Ker se je delalo hitro, je na travniku vedno sedel eden izmed starejših, najbolj izkušenih mož, ki je cel dan klepal skrhana rezila. V rezervi je morala biti vedno vsaj ena kosa, pripravljena, da takoj zamenja tisto, ki je naletela na kamen.

Rivalstvo v odkosu in prihod deklet

Na travniku je veljal strog hierarhični red. Prvo brazdo oziroma odkos je vedno začel gospodar sam ali pa dokazano najboljši kosec v vasi. Ostali možje so se zvrstili za njim in ga posnemali v smeri košnje ter divjem tempu. Med kosci je vedno vladalo tiho, a neizprosno rivalstvo. Fantje so tekmovali, kdo bo hitrejši in kdo bo za sabo pustil širši ter čistejši pas pokošene trave. Če se je kateri od mlajših fantov preveč postavljal in prehiteval starejše, so mu ti v travo skrivaj zapičili kos železa ali trd kol. Ko je kosa z zvokom udarila ob prepreko, se je rezilo skrhala in prevzetni kosec je bil hitro prisiljen upočasniti svoj korak, s čimer so ga starejši malce prizemljili.

Okoli devete ure dopoldne se je delo za kratek čas ustavilo. Na travnik so prispele gospodinja in mlada dekleta, ki so v jerbasih, spretno uravnoteženih na glavah, prinesle dopoldansko malico, imenovano predjužnik. Ta obrok je bil preprost, a krepak: fižol v kisu in domač kruh. Za odžejanje so pili vodo, v kateri so se kuhali suhi krhlji ali češplje (krhljevka), pogosto pa so ponjo hodili tudi h bližnjemu gorskemu potoku.

Ta trenutek pa ni bil namenjen le hrani. Mlada dekleta so prišla praznično oblečena, ovita v nove, čiste predpasnike – birtahe. V jerbasih so poleg hrane skrivale dišeče nageljne in rožmarin. Dekleta so te cvetlične šopke razdelila med fante, ki so si jih ponosno zataknili za klobuke. Staro ljudsko izročilo pravi, da so si dekleta prav v dneh košnje, ko so opazovala fante pri najtežjem delu, izbirala bodoče ženine. Ko so fantje prejeli nagelj, je čez travnike odmevalo glasno in veselo vriskanje.

Grabljice in opoldanska južina

Po kratkem oddihu so kosci nadaljevali z delom, dokler sonce ni posušilo jutranje rose. Okoli desete ure dopoldne, ko je pripekalo že pravo poletno sonce, so se jim pridružile grablovke (grabljice) – večinoma dekleta, ženske in otroci. Njihovo delo se je začelo šele takrat, ko so bile travne bilke že suhe.

Seno so s lesenimi grabljami in vilami enakomerno raztresle po pokošenem travniku, da bi se na soncu čim hitreje posušilo. Pri tem težkem obračanju so jim na pomoč priskočili tudi moški. Do poldneva, ko je nastopil čas za glavno kosilo (južino), je bilo nekaj najbolj osušene trave že enkrat obrnjene.

Opoldansko kosilo je morala biti bogato in nasitno. Tradicionalno so postregli vzdignjene (kvašene) štruklje z orehovim ali bogatim čebulnim nadevom, ki so bili izdatno zabeljeni s hrustljavo prepraženo slanino. Kot prilogo so ponudili kuhano kislo zelje ali pa avtohtoni smukavc – jed iz ohrovta, zelja in krompirja. Če je bilo vreme stabilno in sončno, si je celotna soseska po kosilu privoščila kratek, zaslužen počitek v senci dreves.

Spravilo dišečega sena pod streho

Popoldne se je delo stopnjevalo. Delno suho seno so začeli grabiti skupaj in iz njega oblikovali kopice, lokalno imenovane »kupe«. To je preprečilo, da bi večerna in nočna rosa ponovno zmočila že skoraj suho travo. Okoli kopic se je travnik na grobo pograbil, drugod pa so počistili do zadnje bilke.

Če je naslednji dan posijalo sonce, so te kopice zjutraj znova raztrosili, seno še dvakrat obrnili in ga popoldne, ko je bilo popolnoma suho in je omamno dišalo, zgrabili na velike kupe. Možje so ga zvlekli v bližnje lesene svisli ali pa so ga naložili na visoke lesene vozove. Vozove so vlekli voli. Da se krme med tresenjem na strmih, slabo utrjenih poteh ne bi stresalo, so moški seno na vozu neusmiljeno tlačili, na vrh pa položili težak leseni drog – žrt, ki so jo močno zatisnili z vrvejo. Kljub temu se je zaradi slabih kolovozov ali slabo naloženega tovora kakšen voz rad prevrnil, kar je povzročilo precej slabe volje, a tudi smeha med sosedi.

Ko se je dolga kolona živine in vozičkov vračala proti domu, se je med ljudmi razvezal jezik. Pogovarjali so se o letini, fantje pa so glasno zapeli. Pred mrakom so se okrepčali z večerjo, po kateri so obujali spomine, si pripovedovali vici in šaljive zgodbe, nato pa utrujeni popadali spat na mehko in dišeče seno v senik. Naslednje jutro se je krog ponovil.

Pokošnica: Praznik obilja in hvaležnosti

Najlepši del celotnega kmečkega napora pa je bila nedelja po uspešno zaključenem delu. Veliki kmetje so za vse, ki so kakorkoli pomagali pri košnji in spravilu sena, pripravili veliko slavje, imenovano pokošnica. To je bil dan resničnega izobilja. Marsikateri bajtar, ki je med letom živel v pomanjkanju, se je šele ob pokošnici po dolgem času resnično do sitega najedel in napil.

Domača dekleta so na dolge lesene mize nosila velike sklede gostih juh s fižolom ali grahom, tople štruklje, več vrst pečenega mesa, solate in domače vino ter pijačo. Ko je bila lakota potešena, se je uradni del prevesil v ljudsko veselico. Nekdo je raztegnil meh harmonike in utrujenost večdnevnega garaanja je v hipu izginila. Zaplesalo se je in zapelo, med veseljačenjem pa je gospodar stopil do vsakega kosca in grabljice ter jim stisnil v dlan pošteno prigarano plačilo. Košnja je bila pod streho, preživetje živine za prihajajočo zimo pa zagotovljeno.