Bilo je leta gospodovega 1925
Nekaj neprijetnega, svinčeno težkega je leglo na našo vas Otalež .
. . Kaj bi neki bilo? Morda je legla nanjo težka slutnja, ki že iz
dalje pričakuje bridkih in skrbi polnih časov, morda pa je še
spomin na komaj zaceljene rane, katere nam je zla roka pravkar
zadala ? Nič več ni tistih prijaznih in sončnih dni kot nekdaj in
zdi se , kot da ni več jutra v našem življenju . Le poglej v obraz
človeku, ki hiti mimo tebe, le poglej mu v oči ! V njih se
razodeva strah, kot bi pravkar preživel hude sanje. Oj, vem,
ljudje, zakaj je mrak na vašem čelu , v srcu!
Delaven kmet pridno obdeluje zemljo , delavec pa si išče zaslužka
na domači grudi , ki mu je vedno ljubša nego tujina. Kmet ima
svoje pridelke pod streho in toži, da mu letina ni donesla po
volji. Nekaterim kmetovalcem je zemlja vrnila komaj seme . Pri nas
je vse od živinoreje odvisno, od drugod ni pričakovati zaslužka.
Na spomlad nam bode manjkalo klaje . Z združenimi močmi bi se dalo
marsikaj doseči in premagali bi tudi krizo današnjih hudih časov.
Kakor povsod, vlada tudi pri nas pomanjkanje, ker ni dela, zato
tudi ni zaslužka in več mladeničev se je že izselilo na Francosko.
Šli so s trebuhom za kruhom. Kljub tolikemu pomanjkanju pa
nekateri še vedno trosijo po nepotrebnem denar za «pofarbano» vino
po krčmah in plešejo na godbo "Kaledvikarjev" k čemur jim tudi
financarji pomagajo in dajejo potuho.
Sadja je bilo še precej ali kaj, ko so cene tako nizke, drugam pa
ni mogoče z njim. Žganjekuha je za naše kraje skoraj onemogočena
radi prevelikih taks .Pred leti je dobil naš kmet za sadje, da je
kril davke in še več. Lani so pa morali kmetje zavreči češplje ,
ker jih je bil neki trgovec iz Vidma naročil, a se je pozneje
skesal in jih ni kupil. Za poznejšo oddajo je pa bilo prepozno.
Ljudje željno pričakujejo kake spremembe v gospodarskem položaju,
da jim bodo številna zasajena sadna drevesa res donašala pravih
koristi in dohodkov.
Vozne poti v naši vasi so zelo slabe , popravljale se niso že dalj
časa. Občina se nič ne briga za popravila, Občinskih zastopnikov
ni več in tako ni nikogar, ki bi se zanimal za popravila v
posameznih vaseh. Če se bo to nadaljevalo bodo stroški popravil
zelo narasli . Poleg vse draginje mora tako ubogi hribovec znositi
vsa potrebna živila iz državne ceste v košu ali naročju.
Kakor drugim cerkvam je tudi nam bila odbita prošnja za zvonove ,
da si so prej vse mogoče obljubljali. Resničen je pregovor : Kdor
mnogo obeta, malo da. Zakaj so nekatere cerkve dobile zvonove,
druge pa ne ?! Saj je vendar g. Mussolini rekel: »Enake pravice,
enake dolžnosti«. Ali so nekateri davkoplačevalci mogoče manj
vredni državljani ? Davka pa moramo ravno toliko plačevati kakor
drugi, da celo več: samo za pse je davek pri nas 40 lir na glavo.
Pri takih razmerah ni čudno, da ljudstvo godrnja in ni zadovoljno.
Nesreče nas tepejo kot svetopisemskega Joba. Danes vam plamen upepeli streho, jutri pa prav po turško oropa nevernik božje
svetišče.
Dne 5. februarja je prebudil, ob 5 uri zjutraj plat zvona vse
ljudstvo iz spanja. V sosednji vasi v Lazcu je švignil plamen iz
slamnate hišne strehe in je požar kmalu zasegel štiri hiše, ki so
popolnoma zgorele. Ostalo je samo črno zidovje. Pogorelo je štirim
posestnikom vsa hišna oprava, živež, obleka in krma. Vsled silnega
dima so se zadušila enemu posestniku tudi ; tri živinčeta, tako da
je revež popolnoma na beraški palici. Malo je manjkalo, da ni vsa
vas zgorela in da ni bilo tudi človeških žrtev. Ubogi pogorelci
vsi obupani prosijo okrog milodarov pri usmiljenih ljudeh.
Komaj se je pa ljudstvo nekoliko oddahnilo od te nesreče, že kliče
znova zvon ljudi skupaj na pomoč ! Teden pozneje, 12. februarja
izbruhnil je požar v bližnji vasi v Plužnjah, kjer je zgorel hlev
posestnika Antona Zajca št. 12. K sreči je bila pri obeh nesrečah
požarna bramba iz Pluženj hitro na licu mesta, kateri se je
posrečilo ogenj omejiti in pogasiti sosedne hiše, ki so tudi že
začele goreti. Gasilno društvo v Plužnjah je zopet pokazalo vso
vnemo in požrtvovalnost pri gašenju, držeč se svojega
gesla: «Bogu v čast in bližnjemu v pomoč ! ”
Komaj se zaceli ena rana, že se odpre druga, še večja, še
strašnejša.
Doklej še, o Bog?! — V torek, dne 28.7 proti večeru so prišli
trije visoki, krepki fantje proti vasi Otalež . Zunajnost je
pričala, da jim ni zaupati in med ljudmi je zašumelo »roparji
gredo«. V bližini cerkve pa nikdo ni bil na nje opozorjen. Ko so v
župnišču ugasli luč in legli spat, so se priplazili do cerkve,
vzeli v baraki na pokopališču dva cempina in s silo odprli
cerkvena, drugače zelo močna vrata. Šli so naravnost k velikemu
oltarju, odprli s silo tabernakelj, pobrali monštranco z
Najsvetejšim, srebrni ciborij so pa prej izpraznili in pometali
sv. hostije po tleh , potem so ga shranili v svojo vrečo.
Preobrnili so tudi vse pušice milodarov, pa zastonj. Še v
zakristiji se jim je posrečilo vzeti en kelih. S hladnokrvnostjo ,
lastno le najbolj izvežbanim vlomilcem , so se odpravili v
župnišče. Sneli so , potem ko so vijake odvili , prva kuhinjska
vrata, druge so odprli in začeli iskati zakladov. Dandanes pa že
vsak ve, da jih po župniščih ni najti.! Kljub temu so vse
prevrgli, miznice odprli, ključe pobrali. Za psa, ki je lajal , se
še zmenili niso: Vedeli so. da jih ne bo požrl ! Prav brezskrbno
so šli v hram in si poiskali za želodec nekaj malega mesa. Ker so
se pa pri pridnem delu tudi vžejali, so si kar na mizo postavili
liter vina in se med iskanjem pridno zalivali. Da so se pa kljub
svoji energiji pod nosom pošteno obrili so shranili tudi tri
brivne britve. Vse to so delali tako tiho, da niso nikogar
vzbudili. Potem so se zgubili v noč!
Ljudstvo je vse preplašeno in nima več mirnega spanja. Priporočamo
varnostni oblasti več pažnje in naj bode pozorna na vse to , kar
se godi v naših obmejnih krajih ! Naj zasleduje v resnici prave
zločince, vagabunde, ki se klatijo večkrat po naših krajih.
Kam plovemo? Bomo li večno trpeli v strahu in trepetu in ni roke,
ki bi nas osvobodila? Kaj smo prijadrali nazaj: v srednji vek, da
ni več pravice in da močnejši mikasti slabejšega po svoji volji?
Pa pustimo tiste gromke spomine in ozrimo se v sedanjost!
Veseli nas. da se mogoče otvori v Jaznah nova šola , saj smo
dobili v Lazcu in Otaležu dvorazrednico in seveda tudi dve
italijanski učni moči. Na bližnji Straži je pa učitelj Bratina
napravil izpit iz italijanščine in poučuje sam italijanščino.
Morda se je trudni popotnik že pomudil kdaj v naših krajih. In ko
se bo vrnil , bo vedel povedati marsikaj lepega o njih. Z zanosom
bo pripovedoval o naših pisanih travnikih , cvetočih vrtovih in
razoranin njivah in hvalo bo pel našim goram, ki nas obdajajo
kakor venec nevestino glavo . Res, lepe so naše gore, še krasnejše
se nam zdijo morda zato , ker se razprostirajo po njih naši
ljubljenci , temni orjaški gozdovi , priča zgodovine naših dedov
in glasniki nekdanjih zlatih časov. A čujte! Ti gozdovi, katerim
bi morali biti hvaležni, da nas čuvajo pred nalivi in viharji ,
padajo danes nemo pod sekiro, da se napolnijo žepi nenasitnega
kapitalizma. Oj, vem! .Marsikomu se oglaša v srcu vest , da ne
dela prav, ker prodaja svoje gozdove, a pisani tisočaki, medene
besede in cekinasto vino kmalu udušijo tisti glas in sekira poje
naprej svojo mrtvaško pesem. A prišlo bo spoznanje, vse bridko in
grenko, ko bo seveda že prepozno . . .Trije ogli domačije bodo
takrat že podrti in niti jok obupane žene jih več ne dvigne.
Da se popravi to, kar se je tako brezvestno zagrešilo nad našimi
gozdovi, se ustanavlja nekako v nadomestilo mlekarna. V teku dveh let smo otvorili mlekarno v Plužnjah in Lazcu. V teku
enega meseca se pa izvali nova mlekarna v Gorenjem Otaležu, ki so
ji pa Dolenji Otaležani zelo nasprotni, za vzroke najbrž sami ne
vedo, govori se pa, da radi tega ker so se za ustanovitev
pobrigale "te male glave" Obeta se tudi druga nova mlekarna v
Jaznah. Kmetje le tako naprej ! Zakaj v edinosti in v zadružnem
delovanju je naša moč. Saj mlekarne so zelo važen činitelj v
gospodarstvu našega ljudstva in morda edini vir dohodkov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar