Osem življenj

 

Vir-Tv 15 10.2 1972 št.7

Opomba- Dolenjih Laznah =Dolenjih Jaznah 

Redka fotografija iz NOB

Vir-Tv15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE 28.1 1970 št.5

TV15 iz Lazca

  Objave iz časopisa  Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE

23.4 1968 št.16

12.2 1969 št. 6 

25.2 1970 št.9

10.6 1971 št.24

Opoldne je bilo. Nikakor se nisem mogla domisliti, kaj bi napisala. Premišljevala sem in napenjala možgane, da me je kar glava zabolela. »Tam v uredništvu borčevskega glasila komaj čakajo na naše prispevke, jaz pa takole tratim čas! sem kar na glas godrnjala. Nenadoma je pozvonilo. Vzela sem ključ in se odpravila proti vratom. Bila sem prepričana, da sta se vrnila brat in sestra. Že ko sem šla po hodniku, sem uvidela, da je prišel nekdo drug. Skozi steklo sem namreč ugledala obrise tanke postave v temnem plašču.

»Vi ste, Vašnkarica!« sem se razveselila pri nas vedno dobrodošle gostje. Nasmehnila se je in mi v pozdrav stisnila roko. »Že vem, o vaši dobroti bom nekaj zapisala!« mi je v trenutku šinilo skozi glavo, in to misel sem tudi glasno izrekla. »Saj ni bilo sile! je skromno dejala.

 

Vir-Tv15  12.10 1972 št.42

Marija Aljančič - Polda, roj Peternelj v Lazcu 11.2.1923

18.3 1975 št.10

Kokošar Pavla-Vanda roj 25.12 1926 v Otaležu ,hči kmečkih staršev, učiteljica iz Lazca pri Cerknem, od 15.3 1943 v Srnjakovi

četi, od marca 1943 v Šercerjevi brigadi, po kapitulaciji Italije v Gradnikovi brigadi in bolničarka v bolnišnici XXXI.divizije v Otaležu do

konca leta 1943.V letu 1944 na terenskem delu na Cerkljanskem. od novembra 1944 do osvoboditve v igralski skupini 9.korpusa.

27.3 1975 št.12

13.5 1982 št.19

24.2 1983 št.8

 20.9 1984 št.35

25.1 1985 št.3

6.6 1991 št.11

Prisegli smo s figo v žepu

Ivan Bevk  rojen 17. oktobra 1912 v Otaležu. Partizan prekomorskega petega bataljona 11.dalmatinske brigade ( imenovali so ga tudi Bataljon primorskih Slovencev ) .

PRISEGLI SMO S FIGO V ŽEPU

Vir-Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE 10.1 1967 št.1

V zaporih po ltaliji - Iz oči v oči smrti v Afriki - V angleškem ujetništvu - Zaradi zavezniške prevare namesto v NOV v kraljevo vojsko - Na novo leto 1944 v Aleksandriji v partizane - V borbah za Knin ranjen v  obe nogi - Nato v borbah pri Ilirski Bistrici in v Trstu.

Že ti podnaslovi vzbujajo v nas tisto razpoloženje, ki smo ga poznali kot partizani .Številni Primorci so prehodili tako borbeno pot, kot jo je prehodil tovariš Ivan Bevk iz Otaleža na Cerkljanskem. Vse od leta 1941, ko so se na ozemlju "Ljubljanske province«, ki jo je v začetku aprila 1941 tako. »zmagoslavno« zasedla italijanska vojska, začeli napadi partizanov, so večinoma vsi primorski Slovenci, ki so bili raztreseni po Italiji in njenih kolonijah ~ postali politično nezanesljivi. Prav tako nezanesljivi so bili vsi tisti. ki so bili še doma. Rdeča nit nezanesljivih elementov se je vlekla v seznamih, ki jih je vodila vojaška oblast že več let poprej. Znano je, da je Italija poklicala pod orožje veliko število primorskih fantov že leta 1935, ko.je napovedala vojno Etiopiji. Tako se, je hotela na zelo zvit način znebiti čim več nezanesljivih »alloglottov«

Tovariš Ivan Bevk je na svoji koži občutil vse »dobrote«, ki so "jih Italijani obljubljali primorskim Slovencem na velikanskih lepakih takoj po  končani prvi svetovni· vojni. Naj sam pripoveduje o svojih doživljajih:

SMRT IZ OČI V OČI ...

Še danes se mi čudno zdi, kako da sem v tistem peklu v Afriki ostal živ. Ko smo dne 21. avgusta 1942 odšli s 120 kamioni iz Bengasija v El Alamein, nas je napadlo angleško letalstvo. Med nizkimi poleti nad kolono so nam uničila vsa vozila. Bilo je tudi veliko mrtvih in ranjenih. Pri  El Alameinu smo se dva meseca »ribali« sem in tja. Kar smo pridobili zemlje ponoči, smo jo izgubili podnevi. Nemci so imeli dobrih 45 km od Aleksandrije štiri težke topove. Angleški izvidnik je nekega dne zavohal nemške položaje. Že drugi dan so iz Aleksandrijo priletele tri skupine letalnih trdnjav. Nemške položaje so kar zasuli s težkimi bombami. Ko se je dim eksplozij razkadil , je bilo vse počiščeno. Od štirih topov je ostalo samo malo zvitega železja.

Angleška motorizirana vojska nas je  nato podila do Tobruka. V Derni so nekaj Slovencev premestili v 35Cl.. regiment - »ne boj se ga« - tako smo imenovali poseben delavski bataljon, kjer smo bili sami nezanesljivi $lovenci. Namesto pušk smo dobili lopate in krampe. Poslali so nas nazaj v Tobruk, kjer smo pokopavali padle vojake. V Tobruku smo bil! en mesec, nakar sem bil premeščen v 330. bataljon. v oskrbo sem dobil , pet kamel in šest mušev. Dne 19. januarja 1943 so Angleži nenadoma pridrli v bližino Tripolija. Na vrat na nos smo bežali proti Tunisu . Angležem smo pustili ogromno vojnega materiala, jaz pa moje varovance, kamele in muše.

V NEGOTOVOSTI IN UPANJU

Konec maja 1943 so Angleži spravili skupaj kakih 170 Slovencev in nas odpeljali v Rono, od tam pa z ladjo v Oran. Kot vojni ujetniki smo potem dva meseca opravljali razna dela za zaveznike. Prve dni julija so nas odpeljali v Alžir. Na poti so nam zagotavljali, da nas peljejo v Jugoslavijo, Sele kasneje smo spoznali, da so nas grdo prevarali. V Alžiru je bila vojska kralja Petra.

Tovariš Najberger je kar naprej spodbujal za vstop v NOV. Angleži.in pripadniki kralja Petra so to dejanje vzeli za izdajstvo. Da bi zaustavili nadaljnje delovanje, so začeli ostreje nastopati. Zagrozili so celo, da bodo ustrelili vsakega desetega iz vrst tistih, ki so priglasili za NOV. Vse to ni nič pomagalo- Za NOV je prvi podpisal kapetan Najberger, drugi je bil neki srbski poročnik, osmi pa tovariš Ivan Bevk.

Kot je bilo pričakovati, so Angleži nekega dne razorožili vse tiste, ki so podpisali za NOV in jih nato močno zastražene prepeljali v El Sat. Tam so morali. postavljati šotore za Jugoslovanske begunce, , ki so jih zavezniki pripeljali z dalmatinskih otokov.

Za spomin

 Otalež 8.12  1931

Zaboden zaradi starih zamer: Krvavi večer v cerkljanski krčmi (1927)

Zaboden zaradi starih zamer: Krvavi večer v cerkljanski krčmi (1927)

Leta 1927 je bilo življenje v Cerknem, ki je po rapalski pogodbi pripadlo Kraljevini Italiji, prežeto z vsakodnevnimi skrbmi, gospodarsko stisko in napetim političnim ozračjem. Pod površjem navidezno mirnega podeželskega vsakdana pa so pogosto tleli osebni in poslovni spori. Ti so ob koncu tedna, ko se je v lokalnih gostilnah točilo vino, hitro prerasli v odkrito nasilje. Eden takšnih dogodkov, ki je tistega leta močno vznemiril domačine in o katerem je podrobno poročal dopisnik iz Gorice, se je končal s krvavim obračunom z nožem.

Stara nesoglasja in usodno srečanje

Glavni akter zgodbe je bil takrat dvainštiridesetletni Ivan Lapajne, prebivalec Cerknega. Lapajne je tistega večera sedel v gostilni, ko sta skozi vrata vstopila osemindvajsetletni Leopold Sedej in njegova komaj dvajsetletna zaročenka Alojzija Šavli. Par je sedel za eno od bližnjih miz, vendar je bila mirna večerja hitro prekinjena.

Med Lapajnom in Sedejem je že dlje časa vladala globoka napetost. V ozadju njunega nesoglasja so bili stari neporavnani računi in poslovne zamere, ki so v preteklosti očitno močno načele njun odnos. Prisotnost obeh tekmecev v istem zaprtem prostoru je delovala kot vžigalna vrvica. Sprva sta si moška izmenjala le nekaj hladnih, uradnih besed, a situacija se je dramatično zaostrila, ko se je v pogovor vmešala mlada Alojzija Šavli. Namesto da bi strasti pomirila, je na njeno pobudo pogovor prerasel v serijo hudih, grenkih očitkov in provokacij, usmerjenih proti Lapajnetu.

Pretep in bliskovit napad z nožem

Besedno obmetavanje je hitro preseglo meje civiliziranega diskurza. Moška sta skočila na noge, se začela glasno prepirati, nato pa sta začela peti pesti. Vnel se je silovit fizični obračun. Izkušenejši in fizično močnejši Lapajne je v pretepu hitro prevzel premoč. Sedej, ki se je znašel v podrejenem položaju, je spoznal, da je igra zanj izgubljena in da bo iz gostilniškega boja izšel poražen.

V tistem trenutku, zaslepljen od besa in nemoči, se je Sedej odločil za skrajno potezo. Z bliskovito hitrim gibom je segel v žep, izvlekel zložljivi nož, razprl rezilo in planil na svojega nasprotnika. Lapajna je večkrat divje udaril in zabodel v predel rok in prsi. Krčmo je preplavilo kričanje prisotnih. Lapajne je imel v tej nesreči izjemen obrambni refleks – z umikanjem in blokiranjem mu je uspelo ublažiti neposredne vbode. Čeprav je močno krvavel, so zdravniki kasneje ugotovili, da rane na srečo niso bile smrtne ali usodne za njegovo življenje.

Posredovanje gostov in nočna aretacija

Ko so prisotni gostje videli, da gre za življenje in smrt ter da je v igri hladno orožje, so končno zbrali pogum in posredovali. Nastala je splošna zmeda, v kateri pa je najbolj prisebno reagiral gostilničar. Uspelo mu je obvladati in razorožiti podivjanega Sedeja, ki je bil popolnoma iz sebe; z nožem v roki je namreč grozil, da bo pokončal vsakogar, ki bi se mu upal približati.

Novica o krvavem incidentu v Cerknem je hitro dosegla lokalno postajo karabinjerjev (italijanske kraljeve policije). Ti so takoj sprožili preiskavo. Še isto noč so se policijske patrulje odpravile na dom Leopolda Sedeja. Našli so ga in mu odvzeli prostost zaradi poskusa uboja.

Ivana Lapajna je na kraju dogodka najprej oskrbel lokalni cerkljanski zdravnik, ki je zaustavil krvavitev, zaradi resnosti vbodov v prsni koš pa so ga kasneje z rešilnim vozom prepeljali v bolnišnico na nadaljnje zdravljenje. Močna roka pravice pa tisto noč ni doletela le napadalca. Karabinjerji so po zbiranju izjav prič aretirali tudi njegovo zaročenko Alojzija Šavli. Obtožili so jo hujskanja in spodbujanja h kaznivemu dejanju, saj so priče potrdile, da je prav njen verbalni pritisk spremenil gostilniški prepir v krvavi obračun. Dogodek je še dolgo odmeval med prebivalci Cerkljanskega kot opomin, kako nevarno lahko privrejo na dan stare zamere.

Vir- Il Piccolo : edizione del mattino 21.4 1927 

Opomba pisca bloga - Ivan Lapajne rojen v Otaležu leta 1884 

Krvavi jutranji spopad pod Bevkovim vrhom

 Bevkov vrh 30.7 1927

Vir- 

 Il Piccolo : edizione del mattino 31.7 1927 

Krvavi jutranji spopad pod Bevkovim vrhom

Goste nočne megle, ki se v zgodnjih jutranjih urah pogosto zgrinjajo nad strma pobočja v okolici Cerknega, so bile od nekdaj zaveznice tistih, ki so hodili po robu zakona. Dolina pod Bevkovim vrhom, naravna prehodna točka na takratni strogo varovani rapalski meji, je postala prizorišče silovitega in krvavega obračuna med italijanskimi obmejnimi organi in neustrašno tolpo tihotapcev.

Vse se je začelo v gluhi noči, med pol drugo in drugo uro zjutraj. Na izpostavljeni stražarski točki sta dolžnost opravljala pripadnika kraljeve finančne straže (Guardia di Finanza). Patruljo je vodil izkušeni desetnik Guido Marignoni, družbo pa mu je delal mladi finančni stražnik. Noč je bila na videz mirna, polna tiste težke obmejne tišine, ko ima vsak šum svojo težo.

Past v temi

Izkušeno Marignonijevo oko je iz teme opazovalnice nenadoma razbralo obrise, ki niso pripadali nočni pokrajini. Iz smeri državne meje so se neslišno, a odločno bližale štiri postave. Vsaka je na ramenih tovorila težko, do vrha napolnjeno vrečo. Bilo je jasno: gre za tihotapce, ki so pravkar prestopili tvegano linijo in vstopili na ozemlje pod italijansko upravo.

Desetnik Marignoni se je odločil za zvito taktiko. Namesto da bi takoj zavpil, je četverico pustil, da se je povsem približala njegovi opazovalnici. S tem jim je zaprl pot za morebiten hiter umik nazaj čez mejno črto. Ko so bili neznanci le še nekaj korakov stran, je Marignoni stopil iz skrivališča naravnost prednje. Tišino je presekal njegov ostri ukaz:
„Stoj! Finančna straža! Predajte se!“

Puška zataji, zbrskajo se orožja

Namesto predaje  in dvignjenih rok je sledil kaos. Tihotapci so odvrgli tovor in se pognali v beg. Da bi jih prestrašil in ustavil, je Marignoni prvi sprožil opozorilni strel v zrak. A učinek je bil nasproten od pričakovanega. Skupina se ni ustrašila. Kot po ukazu so se vsi štirje vrgli na tla, izza pasov potegnili revolverje ter puške in začeli divje streljati na oba stražarja.

V dolini je odjeknil silovit strelski obračun. Izid bi bil lahko hitro odločen v korist zakona, če ne bi v ključnem trenutku posredovala nesrečna usoda – desetnik Marignoni je z grozo ugotovil, da mu je puška zatajila. Orožje je zablokiralo. V ognju krogel, ki so žvižgale mimo njegove glave, je prisebno spodbudil svojega sotrpina, naj ne odneha in naj sam nadaljuje s streljanjem.

V tistem hipu pa je stražarje zadela nesreča. Ostra bolečina je presekala desetnikovo levo stran telesa. Krogla, izstreljena iz tihotapske puške, mu je prebila levo roko, oplazila ramo in pustila globoko, močno krvavečo rano. Ranjen in v hudo podrejenem položaju sta morala stražarja popustiti. Tihotapci so pod zaščito nenehnega ognja izkoristili trenutek zmede, se začeli umikati vzvratno in v nekaj minutah popolnoma poniknili v neprehodni nočni gmajni.

Preiskava brez odgovorov

Ko je streljanje potihnilo, je na prizorišču ostala le krvava sled. Marignonijev zvesti tovariš mu je na kraju dogodka na hitro oskrbel najhujšo rano in ga, oprtanega čez ramena, mukoma pospremil navzgor po strmini do poveljstva brigade, ki je bilo stacionirano na nadmorski višini 657 metrov.

Novica o ranjenem podčastniku je na noge dvignila celoten okraj. Poročnik Armando Molino je nemudoma sprožil obsežno tiralico. Na kraj spopada je poslal močne okrepitve karabinjerjev in pripadnikov fašistične milice (milicnikov). Možje so obkolili in natančno preiskali samotne domačije, ki so stale le kakšnih petdeset korakov stran od mesta spopada. Iskali so ranjence, odvrženo blago ali sledi krvi.

Preiskava pa je naletela na zid molka. Vojaki in karabinjerji niso našli niti najmanjšega dokaza ali skritega blaga. Prestrašeni ali pa zavezani lokalnemu zakonu molka, domačini niso hoteli ali smeli izdati nobene informacije. Skrivnostna četverica z vrečami je izginila neznano kam, dolina pod Bevkovim vrhom pa je tisto jutro ostala ovita v skrivnost in vonj po smodniku.