Osem življenj

 

Vir-Tv 15 10.2 1972 št.7

Opomba- Dolenjih Laznah =Dolenjih Jaznah 

Redka fotografija iz NOB

Vir-Tv15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE 28.1 1970 št.5

TV15 iz Lazca

  Objave iz časopisa  Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE

23.4 1968 št.16

12.2 1969 št. 6 

25.2 1970 št.9

10.6 1971 št.24

Opoldne je bilo. Nikakor se nisem mogla domisliti, kaj bi napisala. Premišljevala sem in napenjala možgane, da me je kar glava zabolela. »Tam v uredništvu borčevskega glasila komaj čakajo na naše prispevke, jaz pa takole tratim čas! sem kar na glas godrnjala. Nenadoma je pozvonilo. Vzela sem ključ in se odpravila proti vratom. Bila sem prepričana, da sta se vrnila brat in sestra. Že ko sem šla po hodniku, sem uvidela, da je prišel nekdo drug. Skozi steklo sem namreč ugledala obrise tanke postave v temnem plašču.

»Vi ste, Vašnkarica!« sem se razveselila pri nas vedno dobrodošle gostje. Nasmehnila se je in mi v pozdrav stisnila roko. »Že vem, o vaši dobroti bom nekaj zapisala!« mi je v trenutku šinilo skozi glavo, in to misel sem tudi glasno izrekla. »Saj ni bilo sile! je skromno dejala.

 

Vir-Tv15  12.10 1972 št.42

Marija Aljančič - Polda, roj Peternelj v Lazcu 11.2.1923

18.3 1975 št.10

Kokošar Pavla-Vanda roj 25.12 1926 v Otaležu ,hči kmečkih staršev, učiteljica iz Lazca pri Cerknem, od 15.3 1943 v Srnjakovi

četi, od marca 1943 v Šercerjevi brigadi, po kapitulaciji Italije v Gradnikovi brigadi in bolničarka v bolnišnici XXXI.divizije v Otaležu do

konca leta 1943.V letu 1944 na terenskem delu na Cerkljanskem. od novembra 1944 do osvoboditve v igralski skupini 9.korpusa.

27.3 1975 št.12

13.5 1982 št.19

24.2 1983 št.8

 20.9 1984 št.35

25.1 1985 št.3

6.6 1991 št.11

Prisegli smo s figo v žepu

Ivan Bevk  rojen 17. oktobra 1912 v Otaležu. Partizan prekomorskega petega bataljona 11.dalmatinske brigade ( imenovali so ga tudi Bataljon primorskih Slovencev ) .

PRISEGLI SMO S FIGO V ŽEPU

Vir-Tv 15 GLASILO ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE 10.1 1967 št.1

V zaporih po ltaliji - Iz oči v oči smrti v Afriki - V angleškem ujetništvu - Zaradi zavezniške prevare namesto v NOV v kraljevo vojsko - Na novo leto 1944 v Aleksandriji v partizane - V borbah za Knin ranjen v  obe nogi - Nato v borbah pri Ilirski Bistrici in v Trstu.

Že ti podnaslovi vzbujajo v nas tisto razpoloženje, ki smo ga poznali kot partizani .Številni Primorci so prehodili tako borbeno pot, kot jo je prehodil tovariš Ivan Bevk iz Otaleža na Cerkljanskem. Vse od leta 1941, ko so se na ozemlju "Ljubljanske province«, ki jo je v začetku aprila 1941 tako. »zmagoslavno« zasedla italijanska vojska, začeli napadi partizanov, so večinoma vsi primorski Slovenci, ki so bili raztreseni po Italiji in njenih kolonijah ~ postali politično nezanesljivi. Prav tako nezanesljivi so bili vsi tisti. ki so bili še doma. Rdeča nit nezanesljivih elementov se je vlekla v seznamih, ki jih je vodila vojaška oblast že več let poprej. Znano je, da je Italija poklicala pod orožje veliko število primorskih fantov že leta 1935, ko.je napovedala vojno Etiopiji. Tako se, je hotela na zelo zvit način znebiti čim več nezanesljivih »alloglottov«

Tovariš Ivan Bevk je na svoji koži občutil vse »dobrote«, ki so "jih Italijani obljubljali primorskim Slovencem na velikanskih lepakih takoj po  končani prvi svetovni· vojni. Naj sam pripoveduje o svojih doživljajih:

SMRT IZ OČI V OČI ...

Še danes se mi čudno zdi, kako da sem v tistem peklu v Afriki ostal živ. Ko smo dne 21. avgusta 1942 odšli s 120 kamioni iz Bengasija v El Alamein, nas je napadlo angleško letalstvo. Med nizkimi poleti nad kolono so nam uničila vsa vozila. Bilo je tudi veliko mrtvih in ranjenih. Pri  El Alameinu smo se dva meseca »ribali« sem in tja. Kar smo pridobili zemlje ponoči, smo jo izgubili podnevi. Nemci so imeli dobrih 45 km od Aleksandrije štiri težke topove. Angleški izvidnik je nekega dne zavohal nemške položaje. Že drugi dan so iz Aleksandrijo priletele tri skupine letalnih trdnjav. Nemške položaje so kar zasuli s težkimi bombami. Ko se je dim eksplozij razkadil , je bilo vse počiščeno. Od štirih topov je ostalo samo malo zvitega železja.

Angleška motorizirana vojska nas je  nato podila do Tobruka. V Derni so nekaj Slovencev premestili v 35Cl.. regiment - »ne boj se ga« - tako smo imenovali poseben delavski bataljon, kjer smo bili sami nezanesljivi $lovenci. Namesto pušk smo dobili lopate in krampe. Poslali so nas nazaj v Tobruk, kjer smo pokopavali padle vojake. V Tobruku smo bil! en mesec, nakar sem bil premeščen v 330. bataljon. v oskrbo sem dobil , pet kamel in šest mušev. Dne 19. januarja 1943 so Angleži nenadoma pridrli v bližino Tripolija. Na vrat na nos smo bežali proti Tunisu . Angležem smo pustili ogromno vojnega materiala, jaz pa moje varovance, kamele in muše.

V NEGOTOVOSTI IN UPANJU

Konec maja 1943 so Angleži spravili skupaj kakih 170 Slovencev in nas odpeljali v Rono, od tam pa z ladjo v Oran. Kot vojni ujetniki smo potem dva meseca opravljali razna dela za zaveznike. Prve dni julija so nas odpeljali v Alžir. Na poti so nam zagotavljali, da nas peljejo v Jugoslavijo, Sele kasneje smo spoznali, da so nas grdo prevarali. V Alžiru je bila vojska kralja Petra.

Tovariš Najberger je kar naprej spodbujal za vstop v NOV. Angleži.in pripadniki kralja Petra so to dejanje vzeli za izdajstvo. Da bi zaustavili nadaljnje delovanje, so začeli ostreje nastopati. Zagrozili so celo, da bodo ustrelili vsakega desetega iz vrst tistih, ki so priglasili za NOV. Vse to ni nič pomagalo- Za NOV je prvi podpisal kapetan Najberger, drugi je bil neki srbski poročnik, osmi pa tovariš Ivan Bevk.

Kot je bilo pričakovati, so Angleži nekega dne razorožili vse tiste, ki so podpisali za NOV in jih nato močno zastražene prepeljali v El Sat. Tam so morali. postavljati šotore za Jugoslovanske begunce, , ki so jih zavezniki pripeljali z dalmatinskih otokov.

Za spomin

 Otalež 8.12  1931

Zaboden zaradi starih zamer

Cerkno 1927

Naš dopisnik iz Gorice nam je povedal, da je v gostilni v Cerknem prišlo do krvavega pretepa. Neki Ivan Lapajne, star 42 let, prebivalec Cerknega, je bil hudo ranjen z nožem. V nekem trenutku sta v gostilno, kjer je bil Lapajne, prispela neki Leopold Sedej, star 28 let, in njegova zaročenka Alojzija Šavli, stara 20 let, in sedla za mizo.

Pomembno je poudariti, da sta imela Sedej in Lapajne stare zamere zaradi poslovnih razlogov, zato je med njima prišlo do začetne izmenjave besed, ki se je nato na Šavlijevo pobudo kmalu spremenile v grenke očitke.

Besede so se kmalu sprevrgle v nasilje. Tekmeca sta se prepirala in pretepala, Sedej pa je že videl, da je igra izgubljena, ker je bil šibkejši od nasprotnika, ko je z bliskovito hitrim gibom iz žepa vzel zložljivi nož in planil na Lapanja ter ga večkrat udaril v roke in prsi. Lapajne se je na srečo izognil udarcem, zato rane niso bile posebej resne. Nekaj ​​gostov, ki so bili prisotni pri pretepu, je posredovalo, da bi razrešili spor, gostilničarjem pa je uspelo razorožiti nasilneža, ki je grozil, da bo udaril vsakogar, ki bi se mu približal.

Za to so izvedeli karabinjerji, ki so se še iste noči odpravili na Sedejev dom in ga aretirali.

Lapajne je bil po oskrbi lokalnega zdravnika odpeljan v bolnišnico. Tudi Šavli je bila aretirana, ker je sprožila pretep.

Vir- Il Piccolo : edizione del mattino 21.4 1927 

Opomba pisca bloga - Ivan Lapajne rojen v Otaležu leta 1884 

Spopad med finančno policijo in tihotapci

 Bevkov vrh 30.7 1927

Vir- 

 Il Piccolo : edizione del mattino 31.7 1927 

Dolina Bevkovega vrha na območju Cerknega je bila danes zjutraj prizorišče pravega spopada med finančno policijo in tihotapci, ki so po prečkanju meje vstopili na naše ozemlje z vrečami na ramenih, naloženimi z blagom.

Dogodek se je zgodil med 1.30 in 2. uro zjutraj. Bili so na straži skupaj s desetnikom Guidom Marignonijem in finančno policijo.

V nekem trenutku je Marignoni iz opazovalnice, zagledal štiri neznance, ki so se približevali, vsak z vrečo na ramenih.

Desetnik je četverico spustil pred svoje skrivališče, da bi jim preprečil umik ob prvem opozorilu. Prišel je iz opazovalnice in jim ukazal, naj si predajo.

Neznanci so poskušali pobegniti, zato je vojak prvi streljal, da bi jih prestrašil. Štirje, ki se sploh niso ustrašili, so se vrgli na tla in z revolverji in puškami streljali na oba stražarja.

Nenadoma je desetnik spoznal, da njegova puška ne deluje več. Nato je spodbudil vojaka, ki je bil poleg njega, naj nadaljuje s streljanjem. V tistem trenutku je desetnika krogla zadela v levo roko, ki mu je oplazila ramo in povzročila precej hudo rano. Medtem so se tihotapci, ki so še vedno streljali, uspeli umakniti  in izginiti.

Marignonija je oskrbel njegov tovariš in ga pospremil v poveljstvo brigade  na nadmorski višini 657 metrov .

Poročnik Armando Molino je na kraj dogodka poslal karabinjerje in miličnike, ki so preiskali hiše, ki so se nahajale približno petdeset korakov od kraja spopada s tihotapci. Ničesar niso odkrili in nihče ni mogel posredovati informacij o štirih.