Usoda deklic Pirih: Med birokratskimi zidovi in taboriščnim peklom

Usoda deklic Pirih: Med birokratskimi zidovi in taboriščnim peklom

Ko zgodovina pretrga družinske vezi

Zgodovina Primorske in Julijske krajine v prvi polovici dvajsetega stoletja je polna zamolčanih tragedij, pretrganih družinskih vezi in usod, ki so jih krojile tuje vojske, premikanje meja ter ideološko nasilje. Med najbolj bolečimi poglavji tega obdobja so zgodbe razseljenih otrok in sirot – nemočnih bitij, ki jih je vihar druge svetovne vojne iztrgal iz varnih domačih vasi in jih odložil na tuja, tisoče kilometrov oddaljena tla.

Ena najbolj pretresljivih, a skozi desetletja pozabljenih usod je zgodba sester Pirih iz Otaleža nad Cerknem. Na podlagi nedavno odkritih dokumentov Mednarodne organizacije za begunce (IRO) iz arhiva Arolsen se pred nami izrisuje kronika ljubezni, izgube, taboriščnega potovanja in dokončnega eksila dveh slovenskih deklic, Amalije in Clare, ki ju je pot izpod rojstnih gora preko Italije odpeljala vse do daljnega, zelenega Dublina na Irskem.

Skrivnost ob meji v Otaležu (1937–1941)

Zgodba se začenja na strmih, s soncem obsijanih pobočjih Otaleža, vasi, ki danes pripada občini Cerkno, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa je bila del tistega nesrečnega ozemlja, ki ga dokumenti IRO imenujejo V.G. Territory (Venezia Giulia oz. Julijska krajina). Pod fašističnim italijanskim režimom je bilo to območje strogo nadzorovano in prežeto z asimilacijskimi pritiski. Slovenska beseda je bila preganjana, a v domačih hišah še kako živa.

V tem napetem obmejnem okolju je živela mlada Slovenka Caterina Pirih. Njen materni jezik in identiteta sta bila slovenska. Usoda pa je hotela, da je v vasi spoznala moškega s tiste, druge strani meje – italijanskega pripadnika kraljeve obmejne straže (Guardia alla Frontiera) po imenu Lino Cogoi. Med njima se je razvilo razmerje, ki je kljubovalo tedanjim družbenim normam. Začela sta živeti pod isto streho »kot mož in žena«. Vendar pa so bile razlike v njunem poreklu, politični pritiski obmejnega režima in morda osebni pomisleki prevelika ovira, da bi svojo zvezo kadarkoli uradno potrdila s poroko.

Iz te zunajzakonske zveze sta se rodili dve deklici:

• Amalia (v kasnejših italijanskih zapisih navedena tudi kot Emilia), rojena 8. maja 1937,
• Clara, rojena dve leti kasneje, 4. novembra 1939.

Ker sta bili deklici rojeni zunaj zakonske zveze, sta v uradnih knjigah prevzeli materin priimek Pirih, polje za očetovo ime pa je ostalo prazno. Svoja prva leta sta preživeli v varni, zavetni toplini Otaleža, obkroženi z materjo in babico po materini strani. Oče Lino je bival z njimi in poskušal biti del družine. Leta 1941, ko sta bili deklici stari štiri in dve leti, je Lino Cogoi na lokalnem sodišču – preturi v Cerknem (Pretura of Circhina) – celo sprožil uradni postopek za formalno priznanje očetovstva. Vendar pa so birokratske mline prehiteli vojni bobni. Postopek pravno nikoli ni bil dokončan, kar je kasneje v povojnem kaosu zapečatilo usodo njunih hčera.

Usodni oktober 1943 in taboriščni pekel Auschwitza

Leta 1943 se je svet na Primorskem zrušil. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je območje Cerkna postalo eno ključnih in najbolj vročih žarišč partizanskega odporniškega gibanja. Nemški okupator je odgovoril z brutalnimi ofenzivami, požigi vasi in množičnimi aretacijami. Otalež se je znašel sredi neusmiljene fronte. V strahu pred nemškim maščevanjem in grozotami vojne je mati Caterina z obema deklicama pobegnila v Gorico, kjer so našle začasno zatočišče pri nekem znancu.

Gorica pa je bila pod nemško operativno cono Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland) smrtonosna past. Nemške oblasti so začele izvajati sistematične čistke, preiskave hiš in množično zapiranje vseh prebivalcev slovenskega in jugoslovanskega porekla. Med eno izmed teh agresivnih racij, oktobra 1943, so nemški vojaki zajeli tudi Caterino Pirih. Pred očmi njenih dveh majhnih hčera so jo aretirali, jo vkrcali v živinski vagon in jo deportirali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, od koder je bila kasneje premaknjena v zloglasno uničevalno taborišče Auschwitz.

Štiriletna Clara in šestletna Amalia sta v trenutku ostali sami na ulicah Gorice. Ko je njun biološki oče Lino Cogoi, ki je takrat bival v italijanskem kraju Manzano v pokrajini Videm (Udine), izvedel za aretacijo, je nemudoma odpotoval v Gorico. Deklici mu je uspelo najti in ju odpeljati na dom svoje matere v Manzano.

Lino in kasnejše povojne humanitarne službe za iskanje pogrešanih oseb (Tracing Services) so še leta mrzlično poizvedovali za Caterino Pirih. Vendar odgovora iz Auschwitza ni bilo nikoli. Caterina je ostala ena izmed tisočih brezimnih žrtev holokavsta, deklici pa sta postali popolni siroti, ujeti v tuji državi.

Odraščanje v Manzanu in zid birokracije (1943–1950)

V povojnih letih sta Amalia in Clara odraščali v Manzanu. Italijansko okolje, babica in teta so jima ponudili varno zavetje, daleč od vojnih grozot v rojstni domovini. Deklici sta se asimilirali; slovenski jezik, ki sta ga govorili v zgodnjem otroštvu v Otaležu, je začel bledeti, nadomestila pa ga je tekoča italijanščina. Obe sta v Manzanu obiskovali osnovno šolo – starejšo Amalijo so dokumenti zabeležili s tremi opravljenimi razredi, mlajšo Claro pa s štirimi.

Oče Lino ju je z ljubeznijo uvajal v svoje delo. Deklici sta se priučili njegove obrti – pletenja sedišč za stole s trstiko (caning chair-bottoms). Uradni socialni zapiski IRO ju opisujejo kot »pridni, ubogljivi in izjemno delovni deklici, ki imata navkljub svoji mladosti globoko razvit občutek za dolžnost«.

Toda usoda jima je namenila nov udarec. V kratkem času sta umrli njuna italijanska babica in teta. Oče Lino je ostal sam z dvema odraščajočima hčerama. Kmalu se je soočil z neprebojnim zidom italijanske povojne birokracije. Ker pred vojno v Cerknem postopek priznanja očetovstva ni bil pravno zaključen, Amalia in Clara v očeh italijanske države nista imeli nikakršnih pravic. Bili sta brez državljanstva, brez stalnega prebivališča, obravnavani zgolj kot nezakoniti jugoslovanski begunki (Displaced Persons). Oče ju pravno ni mogel obdržati, niti jima v opustošeni Italiji zagotoviti šolanja ali prihodnosti.

Izvedel je za delovanje Mednarodne organizacije za begunce (IRO), ki je v Gorici zbirala razseljene osebe in sirote. Lino Cogoi je takrat sprejel najbolj bolečo, a zanj edino razumno odločitev: da bi hčerama rešil prihodnost, ju je odpeljal v Gorico, ju predal mednarodnim organom ter podpisal uradno privolitev za njuno izselitev v tujino. Zavedal se je, da nima zakonskih pravic nad njima, imel pa je očetovsko željo, da jima omogoči boljše življenje.

Pot taboriščnega križa – Villa Alba in Bagnoli (1951)

Januarja 1951 sta bili sestre Pirih uradno sprejeti pod okrilje IRO in prepeljani na jug Italije, v prelep, a melanholičen Otroški center IRO Villa Alba v kraju Cava de' Tirreni blizu Salerna. Tam sta bili registrirani s statusom »otrok brez spremstva, ker je mati mrtva« (unaccompanied children because mother is dead). Izraz »mrtva« je bil uradni birokratski konstrukt za starše, ki so izginili v koncentracijskih taboriščih in o njih ni bilo več življenjskih znamenj.

Spomladi, aprila 1951, je njun primer prevzela pokroviteljska agencija Irski Rdeči križ (Irish Red Cross). Uradnik za ugotavljanje upravičenosti R. L. Gesner je na njun dosje vtisnil pravokotni žig zlinecap z napisom UPRAVIČEN DO PRESELITVE (Eligible for Resettlement). Na podlagi rojstnih in krstnih listov iz rojstne župnije Otalež ter očetovega soglasja je bila njuna pot v neznano odobrena.

Junija 1951 sta deklici zapustili Vilo Albo in bili premeščeni v veliko tranzitno taborišče Bagnoli pri Neaplju. To taborišče je bilo zadnja postaja za tisoče evropskih beguncev pred vkrcanjem na čezoceanske ladje. V Bagnoliju sta sredi poletne pripeke in negotovosti preživeli štiri mesece, čakajoč na končni ukaz za odhod.

Novi dom pod irskim nebom

Dolgo pričakovani dan odrešitve je bil 8. oktober 1951. IRO je sestavil uradni skupinski transportni seznam za otroke brez spremstva, namenjene na Irsko. Pod zaporednima številkama 7 in 8 sta bili zapisani Clara in Amalia Pirih. Skupaj z njima je potovala manjša skupina slovenskih sirot iz Gorice, med njimi sestri Carmela in Benilda De Reggi ter Maria in Carla Sader.

Ko so se slovenski otroci izkrcali na Irskem, jih je pod svoje okrilje prevzel katoliški cerkveni red. Amalia in Clara sta bili dodeljeni ustanovi Sisters of Mercy Training School v Dublinu (Šola za usposabljanje sester usmiljenk). V tem dublinskem internatu sta deklici končno našli tisto, kar jima je vojna odtrgala osem let prej: stalno streho nad glavo, topel obrok, varnost in možnost šolanja. Prisiljeni sta bili sprejeti nov jezik, angleščino, ter se prilagoditi popolnoma drugačni kulturi. Z medsebojno sestrsko ljubeznijo in delovnimi navadami, ki sta se jih priučili v Manzanu, sta si zgradili novo življenje daleč stran od rodnega Otaleža.

Spomin, zapisan v arhivih

Zgodba Amalije in Clare Pirih je pretresljiv mozaik primorske zgodovine. Je opomin na ceno, ki so jo za politične in vojaške spopade odraslih plačevali najranljivejši. Deklici iz Otaleža sta izgubili domovino, slovenski jezik in mater, ki je končala v Auschwitzu, a njuna pot priča o neizmerni volji do preživetja. Skozi dokumente mednarodnih organizacij njun glas po več kot sedmih desetletjih ponovno prihaja med nas, da opomni na usode primorskih izgnancev in razseljenih oseb, razkropljenih po vsem svetu.

---

Viri in arhivsko gradivo za raziskovalce (Opomba urednika):

1. Mednarodna organizacija za begunce (IRO), Registracijski obrazci za preselitev oratorij brez spremstva (Resettlement Registration Form for Unaccompanied Children), april 1951 (Arhiv Arolsen).
2. IRO, Poročilo o socialni zgodovini primera Pirih (Social History Form), 1951.
3. IRO Tranzitni center Bagnoli, Transportni seznam potnikov za Irsko (Resettlement to Ireland - Passenger List), oktober 1951.

---

OD AFRIŠKE PUŠČAVE DO SHERWOODSKEGA GOZDA: USODA ANDREJA REJCA (1920–1950)

OD AFRIŠKE PUŠČAVE DO SHERWOODSKEGA GOZDA: USODA ANDREJA REJCA (1920–1950)

Zgodovina dvajsetega stoletja se najmočneje zrcali v usodah malih ljudi. V viharjih druge svetovne vojne in povojnega begunstva so bili tisoči Slovencev iztrgani iz domačih vasi ter pahnjeni v kolesje svetovne politike, ki jih je kot brezimen prah razmetala po taboriščih Evrope. Med njimi je bil tudi Andrej Rejc, fant iz hribovitega Otaleža pri Cerknem. Njegov begunski dosje, ki se je desetletja skrival v mednarodnih arhivih, ne ponuja le seznama datumov in birokratskih žigov, temveč pretresljivo pričevanje o človeku, ki mu je zgodovina vzela dom, mladost in na koncu še zdravje.

Mladost pod fašističnim pritiskom
Andrej Rejc je bil rojen v viharnem času, 2. decembra 1920, v Otaležu. To je bilo obdobje, ko je Primorska po rapalski pogodbi pripadla Kraljevini Italiji. Andrej je odraščal na kmetiji svojih staršev, obkrožen z očetom, materjo, bratom in sestro. Med letoma 1927 in 1935 je obiskoval lokalno osnovno šolo. Bil je to čas stroge fašistične italijanizacije, ko je bilo slovenskim otrokom v šolah prepovedano govoriti materni jezik. Kljub temu je Andrej doma ohranil svojo identiteto: kasnejši dokumenti bodo izrecno poudarjali, da je njegova etnična skupina slovenska, njegov materni jezik pa slovenščina, ki jo je govoril, bral in pisal popolnoma tekoče.

Do svojega dvajsetega leta je Andrej živel kot preprost kmečki fant. Pomagal je pri težkem delu na zemlji, hodil v gozd in živel umirjeno življenje, odmaknjeno od svetovne politike. A mir ni trajal dolgo.

.

V tuji uniformi: Od Torina do afriškega peska
Leta 1940, ko je Italija vstopila v drugo svetovno vojno, je vpoklic dosegel tudi fante v Idrijskem in Cerkljanskem hribovju. Kot italijanski državljan je bil Andrej prisilno mobiliziran v kraljevo italijansko vojsko. Mladenič, ki do takrat skorajda ni zapustil rodne regije, je bil poslan v industrijski Torino. Tam se je prvič resneje srečal s tujim jezikom – italijanščino, ki jo je v naslednjih letih usvojil do te mere, da jo je tekoče razumel in delno govoril.

Iz Torina je bila njegova enota poslana na eno najbolj krutih bojišč tistega časa: v Severno Afriko. Celih 13 mesecev je Andrej preživel v puščavskem pesku Libije ali Egipta, ujet v spopade med silami osi in britansko armado. Preživel je pekel puščavskega vojskovanja, vročino, žejo in bolezni. Po vrnitvi v Torino je bil premeščen v vojaško-delovno službo neposredno v znamenito avtomobilsko tovarno FIAT, kjer je delal vse do kapitulacije Italije septembra 1943.

Zlom fašistične Italije Andreju ni prinesel svobode, temveč le novo fazo vojne. Vrnil se je proti domovini in se med septembrom 1943 in majem 1945 vključil v vojaške formacije na širšem območju Trsta (v povojnih dokumentih opredeljene kot »Slovenian Army«). Ob koncu vojne, maja 1945, ko so se meje ponovno risale in je grozilo maščevanje novih oblasti, se je bil prisiljen umakniti nazaj v Italijo.

Leta za bodečo žico: Forli in Eboli
Maja 1945 se je Andrej znašel v zavezniškem ujetništvu. Skupaj s tisoči drugih slovenskih domobrancev, četnikov in civilnih beguncev je bil interniran. Skoraj dve leti (1945–1947) je preživel za bodečo žico velikih taborišč Forli (v severni Italiji) in kasneje Eboli (v bližini Neaplja). Življenje v teh taboriščih je zaznamovala negotovost: ujetniki niso vedeli, ali jih bodo zavezniki vrnili v Jugoslavijo, kjer bi jih čakala gotova smrt, ali pa jim bodo dovolili oditi v svobodni svet. To obdobje nenehnega strahu in čakanja je pustilo globoke sledi na psihi mladega Andreja.

Med nemškimi gozdovi in tovarno Volkswagen
Aprila 1947 so britanske oblasti začele prazniti taborišča v Italiji in begunce seliti v svojo okupacijsko cono v Nemčiji. Andrej je bil prepeljan v taborišče Munsterlager, julija istega leta pa v zbirni center za razseljene osebe (DP Camp) Seedorf v bližini mesta Stade.

Tukaj je Andrej uradno postal »DP« (Displaced Person) s številko kartice 440089. Pomoč organizacije UNRRA mu je zagotavljala osnovno preživetje. Iz uradnih popisov izvemo tudi njegov natančen osebni opis: bil je visok, postaven moški (184 cm), sivih oči in rjavih las. V Seedorfu je poprijel za delo, ki mu je bilo blizu že od doma – delal je kot gozdarski delavec za skromno plačo 60 rajhsmark.

Andrej je bil pridnih rok in zanesljiv, zato je bil januarja 1948 izbran za delo v jeklarski industriji. Premeščen je bil v taborišče Wolfsburg, kjer je tri mesece delal kot strojni delavec neposredno v znameniti tovarni Volkswagen (Volkswagen Werk). Njegova plača je narasla na 200 rajhsmark, kar je bil za begunca ogromen uspeh. A usoda je imela z njim drugačne načrte.

Westward Ho: Kratke sanje o britanskem otoku
Po vojni je Velika Britanija trpela zaradi hudega pomanjkanja delovne sile v kmetijstvu, rudarstvu in gozdarstvu. V taboriščih po Nemčiji so sprožili operacijo »Westward Ho«, s katero so rekrutirali mlade, močne in zdrave begunce (imenovane EVW – European Voluntary Workers). Andrej, mlad, visok in vajen kmečkega dela, je uspešno prestal selekcijo. Julija 1948 je z ladjo zapustil uničeno Nemčijo in prispel v Veliko Britanijo.

Njegova prva postaja je bil sprejemni center Edwinstowe v Nottinghamshiru – kraju, ki leži v osrčju legendarnega Sherwoodskega gozda. Kmalu zatem je bil dodeljen uradu za delo v pristaniškem mestu Portsmouth na jugu Anglije. Nastanjen je bil v samskih domovih v bližini kraja Fareham. Spet je delal v gozdovih in na poljih. Zdelo se je, da se njegovo življenje končno obrača na bolje in da si bo v Veliki Britaniji lahko zgradil novo prihodnost.

Zlom in vrnitev v pozabo
Vendar pa so leta vojskovanja v Afriki, ujetništva v Italiji in nenehne begunske negotovosti terjala svoj davek. V začetku leta 1949 je Andrej doživel hud duševni zlom. Diagnosticirali so mu shizofrenijo. Bolezen je bila tako silovita, da ni bil več sposoben za delo ali samostojno življenje. Sprejet je bil v psihiatričnih bolnišnicah Fullan in Cambridge.

Britanske oblasti so imele do delovnih migrantov strogo in neupogljivo politiko: tisti, ki je zbolel in postal breme za državni proračun, je moral državo zapustiti. 13. maja 1949 so Andreja v pristanišču Southampton vkrcali na ladjo. Po manj kot enem letu bivanja v Angliji je bil deportiran nazaj v Nemčijo.

Po vrnitvi v Nemčijo je bil takoj nameščen v psihiatrično bolnišnico Ilten v bližini Hannovra. Ker je prišel nazaj iz Velike Britanije, se je znašel v pravnem vakuumu. Mednarodna organizacija za begunce (IRO) je sprva decembra 1949 celo zavrnila njegovo prošnjo za pomoč z obrazložitvijo, da »ne spada več pod njihov mandat«. Kljub temu so uradniki po ponovni presoji 29. marca 1950 spremenili odločitev in ga uradno priznali kot upravičenca pod okriljem IRO.

Vendar pa je bila njegova zdravniška diagnoza neusmiljena. Uradni zdravnik je v njegov karton s pisalnim strojem zapisal eno samo, težko besedo: Hopeless (Brezupno). S tem je bil Andrej uradno uvrščen v kategorijo »Institutional Hard Core« – skupino bolnikov, invalidov in starejših beguncev, ki niso bili sposobni emigracije in so bili obsojeni na trajno bivanje v nemških oskrbovalnih ustanovah.

Zaključek: Zamolčani spomenik nekega življenja
Z marcem 1950 se uradna begunska dokumentacija Andreja Rejca zaključi. Ostal je v psihiatrični bolnišnici Ilten, daleč stran od domačega Otaleža, od staršev, brata in sestre, ki jih po odhodu v vojno verjetno nikoli več ni videl. Njegova usoda je ostala skrita v arhivih, dokler je po dolgih desetletjih niso razkrili raziskovalci.

Zgodba o Andreju Rejcu ni le zgodba o bolezni in izgubi. Je spomenik celotni generaciji primorskih fantov, ki so jih tuje vojske mobilizirale, tuji sistemi izrabili za delo, ko pa so omahovali pod težo usode, so jih preprosto vrnili v pozabo taboriščnih bolnišnic. Andrej Rejc iz Otaleža ostaja opomin na ceno, ki so jo mali ljudi plačali v viharjih svetovne zgodovine.

Begunstvo

 

6. aprila 1941 se je vojna začela tudi za civilno prebivalstvo. Tega dne je goriška kvestura objavila Mussolinijev ukaz, ki je veljal za širši obmejni pas. Uvedena je bila policijska ura (od 20h do 5h ), na območja, ki so jih zasedle vojaške enote, je bil dostop civilnemu prebivalstvu prepovedan, za vsako potovanje je bila potrebna prepustnica orožniškega poveljstva. V ukazuje bilo tudi rečeno, da bodo »vsi četniki, ki bi se infiltrirali prek meje, vsi civilisti, ki bi zakrivili sovražna dejanja, sabotažo ali upor, takoj ustreljeni. Istega dne je videmski armadni zbor izdal povelje o popolni evakuaciji prebivalstva s strogo obmejnega ozemlja, kar je doletelo tudi Cerkljansko. Novost je bilo besedilo ukaza, napisano dvojezično. V šepavi slovenščini se je glasilo:

Vir-Idrijski razgledi 1992

Ukaz za Izpraznjenje Po ukazu od višje oblasti, se mora vsa okolica blizu državne meje sprazniti civilnega prebivalstva. Vsak poglavar družine mora najhitreje dospeti do Skupnega Zbirališča, ter mora privedeti seboj vso družino in živino.

Operacije katere se morajo izpolniti

1. Združiti takoj celo družine da se pripravi najhitrejše zapustiti prebivališče.

2. Združiti vso živino jo nakrmiti pred odhodom.

3. Pripraviti vreče in cule katere lahko uzame vsak po svoji možnosti seboj.

4. Vozove, opravo in premičnine se morajo pustiti u enem zaprtem prostoru.

5. Zapustiti prebivališče u teku... ur in dospeti z živino po najkrajši poti do Skupnega Zbirališča... kjer bo vsak poglavar družine obveščen: - kje bo družina stanovala; - kam morajo peljati živino, da bo rekvizirana proti plačilu.

6. V slučaju da je v družini kakšen bolnik katerega se ne mora prenesti, pustiti ga na mestu z enim članom družine, obvestivši CC.RR. m jim izročiti pismene podatke rojstva onih dveh oseb katere ostanejo.

Po navodilih vrhovnega orožniškega poveljstva sta bili za naše območje kot zbirni središči določeni železniški postaji Grahovo za 3600 in Sveta Lucija (Most na Soči) za 2580 ljudi. Z Grahovega naj bi begunci odpotovali v provinco Lucca, z Mosta v provinci Siena in Pisa, vsi torej v pokrajino Toscana.

Na vozovih, le redki z motornimi vozili, ki jih je bilo v Cerknem malo, večinoma peš vse do Mosta na Soči so šli ljudje v begunstvo. Eno no so prespali po kmetijah in senikih v Dolenji Trebuši. S seboj so lahko odnesli le najnujnejše. Vso govejo živino so morali izročiti posebni komisiji, ki jo je ocenila in plačala. Organizacija je močno šepala. Prvo zbirno mesto za živino je bilo v Cerknem, na travniku blizu pokopališča. Do Reke, kjer je bilo glavno zbirališče, so jo iz Cerknega gnali nevešči vojaški orožniki, ki so imeli na skrbi evakuacijo. Tu se je zbirala tudi živina s Šebreljske planote in Otaleža. Še danes se ljudje spominjajo, kako je na travniku ob Idrijci, ograjena z žico, tavala in mukala. Nihče ni zanjo poskrbel, bila je premražena, lačna in žejna, krave ne pomolzene. Nekaj jo je zašlo v reko in potonilo. Prašiče, drobnico, zajce in kokoši so morali kmetje pustiti doma. Italijanski vojaki so si jih ponekod na veliko privoščili. 

Begunci so se, kakor je kdo mogel, zbrali na železniških postajah. Nekateri so potovali po svoje, k sorodnikom ali znancem. Nekaj težkih bolnikov in porodnic so odpeljali v bolnišnice v Gorico. Vse ostale so usmerili, kakor je bilo načrtovano, v Toscano.

Vožnja v natrpanih in umazanih živinskih vagonih je bila zelo naporna, posebno za matere z dojenčki, bolehne in stare. Tako je starejši mož iz Cerknega, po domače Rošp, med vožnjo umrl. Težka pa je bila vožnja predvsem zato, ker ljudje niso vedeli, kaj jih čaka. V olajšanje jim je bilo, da so jim na postajah nudili hrano in pijačo, otrokom mleko - na pogrnjenih mizah. Prihod v Toscano pa jih je prijetno presenetil. Begunce s Cerkljanskega so namestili v hotele termalnih zdravilišč v Montecatini pri Pistoji (prov. Lucca), v Poggibonsi (Siena), Taritta di Siena, druge v samostan Delle Clarisse v San Gimignano, največ pa v zasebne vile v naseljih okoli Pistoje, Siene, Pise, Lucce (npr. Borgo Boggiano) itd. Ljudje so jih lepo sprejeli. V nekaterih družinah so jim tudi kuhali, drugi so se prehranjevali sami. Redno so dobivali denar oz. bone. Na veliko no so jih ponekod prav posebej pogostili.

Že po nekaj dneh so nekateri začeli pomagati kmetom (ki so bili večinoma mezzadri«, tj. koloni - polovičniki) pri okopavanju trte, drugi so se po malem lotevali svoje obrti (krojač, fotograf...), večina pa je »uživala« nepričakovane in nenavadne »počitnice«, ki jih naši ljudje v tistih časih zares niso bili vajeni. Resnici na ljubo so zares uživali le otroci, ki so jim bili novi kraji zanimivi. Odrasle, posebno starejše, so trle velike skrbi: Kako je doma, kaj z živino in drugo imovino, ki so jo vso zapustili na milost in nemilost, ali bo vojna porušila domove, kdaj se bodo vrnili, kaj bo z njimi.,. 

Vir-Idrijski razgledi 1992

Prav ni prijeten ni bil povratek. Ob poti med Trebušo in Reko je vračajoče se begunce pretresel pogled na še vedno tavajoče govedo, na mnoge bolne in umirajoče živali in že razpadajoča trupla. Mnoge je dočakala tudi opustošena domačija. O krajah, ki jih je zagrešilo vojaštvo, so kasneje poročali tudi italijanski orožniki, Orožniška postaja na Grahovem, katere arhiv se je ohranil, je do 3. junija 1941 samo v grahovski občini zabeležila kar dvainpetdeset ropov. V dopisu so poudarili, da je ostalo doma le nekaj nedvomno poštenih domačinov, da so jih torej zakrivili vojaki, predvsem oddelek črnih srajc 38. bataljona Asti, ki je zasedel večji del privatnih hiš. Mnogokje so zagrešili prave vandalizme: polomili so okna m vrata, stresli, pomešali in pomendrali krompir, koruzo, moko po slami, na kateri so spali. Bili pa so tudi primeri, da so kmetje hišo in drobnico izročili v varstvo italijanski posadki ali redkim vojakom slovenskega rodu in so ob povratku dobili hišo nedotaknjeno in živali oskrbljene .

O begunstvu in vzdušju, ki je tiste dni vladalo med slovenskim prebivalstvom in italijanskimi vojaki so ljudje mnogo pripovedovali. Vsi, ki so to doživeli, so si edini, da je med italijanskim vojaštvom vladal nepopisen strah. Zbrani iz vseh pokrajin Italije, preprosti vojaki, kljub vsiljivi fašistični propagandi te vojne gotovo niso občutili kot »svoje«. Spomini na begunstvo pa so žalostni in tudi veseli. Veseli so seveda spomini tistih, ki so bili takrat še mladi, brezskrbni ali še otroci.

Naj navedem pričevanji.

Prof. Tomaž Pavšič: »Iz Otaleža in okolice, vse do Vrščeve, so ljudi napotili proti Sveti Luciji. Odšli so peš ali na vozovih. S seboj so peljali tudi težke bolnike, čeprav je bilo rečeno, da bodo zanje poskrbeli orožniki. Govorili so, da vse to ne bo dolgo trajalo, a so se ljudje begunstva vseeno bali. Še je bil živ spomin na begunce iz prve svetovne vojne, ki so bili dolgo od doma, domačije pa je fronta porušila. Predvsem so se bali, da bi morali tudi sami tako stradati, kot so stradali begunci s soške fronte v taboriščih.

Prizori z živino, ki jo je bilo ogromno, so bili težki, »svetopisemski«, in kmečki ljudje so se strašno zgražali. Eni so se okoristili: kravo, svojo ali tujo, so »prodali« dvakrat, drugi niti svojih niso dobili vseh plačanih, čeprav je italijanska komisija denar za živino delila precej širokogrudno.

 

Za nas otroke je bilo begunstvo velika dogodivščina. Ozračje je bilo čudno, ne panično, toda izjemno razgibano. Konec je bilo prejšnjega življenja, nastale so povsem nove okoliščine. Novice so se razširjale bliskovito. Odrasli so modrovali, primerjali dogodke s prvo svetovno vojno, kritizirali fašizem, večina pa je pričakovala, da bo prišla jugoslovanska vojska. Strahu pred karabinjeri ni bilo, sicer pa so bili le-ti zelo vljudni, z zanimanjem so spraševali naše ljudi, kako se bodo stvari obrnile. Tudi to je bilo novo. Nepozaben vtis je name naredilo to, da so karabinjeri prinesli dvojezično povelje. To je bil vendar uradni akt in prinesli so ga karabinjeri! To nam je pomenilo, da je slovenščina oživljena, da nas morajo upoštevati. Trenutno so nekako izginile tudi socialne razlike. Imovitejši so bili v teh dneh bolj darežljivi.

Na Oblazu smo lahko opazovali premikanje italijanske vojske m štabnih avtomobilov. Vest o umiku Italijanov z meje se je razširila bliskovito. Ljudje so uživali. Čeprav so tak razplet pričakovali, je bila to senzacija. Pripovedovali so o nekem »tenenteju«, ki da je jokal, o obupanih financarjih itd. Dobivali smo časopise (Il Piccolo) m zadnje dni prebrali, da so Italijani okupirali Kranjsko Goro.

Po begunstvu se je življenje le postopoma normaliziralo. Na začetku so bile težave s prehrano. Karabinjeri v Otaležu so nam delili vojaške hlebčke (pagnotte) in konzerve. Občutne škode, razen pokola med kokošmi, na domačijah ni bilo.

« Vinko Kofol (Cerkno); »Lažčani nismo šli v begunstvo, ker nismo prejeli pozivnic. Namesto k nam so jih poslali v Laze. V tistih dneh so z Jelenka streljali proti meji s topovi. Videli smo, kako so se skozi Plužnje in Otalež proti meji premikali vojaki. Čisto tiho so bili... Vsi so se zelo bali Srbov, češ da imajo smrt na kapah. Vojaki so zavzeli položaje ob meji od Bevkovega vrha do Ledin.«

Po povratku, tisti, ki so odšli najdlje, so bili od doma dva tedna, so se rane begunstva še dolgo celile. Med kmeti je prišlo tudi do sporov, saj so nekateri, ki so na skrivaj ostali doma ali so se hitreje vrnili, med preživelo živino izbrali najboljšo, zapoznelim pa je ostala najbolj izčrpana. Le redkokdo je dobil vrnjeno svojo. Na dan so prišle tudi druge nečednosti: ne le italijanski vojaki, tudi nekateri domačini so izkoristili zmešnjavo in marsikaj izmaknili. O pokolu med perjadjo se je govorilo precej glasno, saj je šlo na račun italijanskega vojaštva, šepetaje pa o tem, da je bilo ropanje nekaterih domačij tudi delo ljubih sonarodnjakov.....

  

Vir- Ana Štucin LETO 1941 NA CERKLJANSKEM 

Idrijski razgledi 1992

Begunci

Spomini živijo

Tv 15 Naš tovariš 30.3 1989 št.12

Prišlo je leto 1941. Bila je zgodnja pomlad. Sonce je že v marcu ogrelo zemljo, da so kmetje pričeli s pomladanskimi deli; pripravljali so se na setev. Presenetila jih je italijanska vojska, ki je nedaleč od jugoslovanske meje poglabljala že precej zasute strelke jarke, ki jih je italijanska vojska izkopala takoj po prvi svetovni vojni. Kmete so mobilizirali, da so morali s konji voziti municijo iz Cerkna v bližino meje. Vsak dan je bilo več vojske, ki je zasedala položaje. Pred strelske jarke so polagali poljske mine in prebivalstvo obvestili, da smejo hoditi le po cesti in večjih kolovozih.

Prve dni v aprilu so se na celotnem območju Cerkljanskega oglašale patrulje karabinjerjev, ki so prebivalce obveščali, da morajo zapustiti domove. S seboj lahko odnesejo, kar pač upajo odnesti ali odpeljati. V Cerknem, da jih bodo razporedili, kam bodo odšli. Po domovih je zavladala žalost, skrb, jok. Obudil se jim je spomin na žalosten položaj beguncev iz prve svetovne vojne, ko so morali zapustiti svoje domove ob Soči, ki so jim takrat nudili streho. Sedaj to doživljajo sami.

Kaj naj vzamejo s seboj! Kam z živino, hrano in drugo opremo? kaj bo z domačijo. Skrbi jim ni olajšalo niti to, da na jugoslovanski strani ni nobenega vojaštva. Jugoslovanski graničar je mirno patruljiral ob meji. Neka ženska z italijanske strani ga je vprašala, če bo res vojna. Odgovoril ji je, da v njihovi karavli ne vedo ničesar o tem.

Ljudje so se žalostni poslavljali od svojih domov, s seboj so vzeli in odpeljali živino, pustili so drobnico, prašiče in perutnino. Nekaj opreme in živil so v naglici zakopali, drugo so pustili tako kot je bilo. Iz Cerkna, kjer so morali pustiti živino, so jih s tovornjaki odpeljali na postajo Most na Soči, takrat sv. Lucija. Tu so prenočili pod šotori, izpod njih je bilo slišati jok in vzdihovanje.

Drugi dan je vlak drdral od Mosta na Soči proti Gorici. Bil je nabito poln starčkov, žena in otrok, vmes tudi nekaj mlajših, ki so bili vpoklicani v vojsko. Zaskrbljeni možje, objokane žene in otroci. Sedeli so na kupih cul v katere so stlačili, kar jim je bilo pri roki.

Na goriški postaji se je vlak za kratek čas ustavil. Zastopnice Rdečega križa so ponudile žalostnim popotnikom nekaj hrane in pijače. Med množico, ki je sprejela begunce s Cerkljanskega, so bili tudi starejši domačini, ki so ob tem slovesu jokali. Spomin na begunstvo v prvi svetovni vojni, ko so bežali izpod sovražnih granat v begunstvo, je bil še vedno živ oz. še bolj oživel. Minilo je komaj petindvajset let in Primorci že drugič doživljajo begunstvo. Mnogi med temi žalostnimi potniki, ki so danes na tej poti kot so bili oni pred tolikimi leti, so jim takrat nudili streho in delili z njimi vse hudo.

Vlak je zopet zadrdral in piskal naprej čez furlansko nižino, večini nepoznano deželo. Ko ni bilo več slišati grmenja topov, ki jih je vznemirjalo ponoči nekje s Cerkljanskega, od kjer so morali včeraj oditi, so se nekoliko umirili. Odpirale so se jim nove pokrajine, lepše od krajev, kjer so še do včeraj živeli.

Občudovali so lepo in bogato pokrajino, ki je bila že vsa v cvetju. Vendar bi raje ostali doma. Zopet se jim je pokazala skrb na obrazu, vlile so se jim solze. Razen moških še ni bil nihče tako daleč od doma. Misel na dom, na polja, ki bi jih morali obdelovati, je bila bridka. Kdaj se bodo vrnili? Ali bodo njihovi domovi še celi. Ali bo seme ostalo v kaščah? Take misli so se jim pletle v glavah. Spomnili so se na prvo svetovno vojno, ko so morali begunci s Soške fronte ostati pri njih več kot tri leta, spomnili so se na lakoto, ko so zadnja leta vojne jedli le ovsen močnik, ko kruha niso več poznali. Vedeli so, da so takratni begunci dobili svoje domove v ruševinah in od granat razorana polja. Iz razmišljanja jih je zbudil ropot koles in pisk lokomotive. Vlak je drdral čez Padsko nižino proti Toscani, kjer so jih potem namestili po raznih poslopjih in družinah. Nekatere je vlak odpeljal še dalje proti Abruzzi. Prisrčen sprejem domačinov in njih naklonjenost jih je potolažilo. Domačini so jih sprejeli kot prijatelje, čeprav so jim povedali da so sicer italijanski državljani, vendar Slovenci! To je begunce začudilo, saj jih doma prišleki iz notranjosti Italije niso spoštovali, celo prezirali.

Vir- Idrijski razgledi 1992 

Že drugi dan so zvedeli, da so italijanske in nemške čete povsod prekoračile jugoslovansko mejo. Zopet jih je začudilo, ko med domačini ni bilo nobenega navdušenja nad to zmago, predvsem zaradi sodelovanja s Hitlerjevo Nemčijo. Večina je tudi vedela, da to ni njihova zemlja, da onstran te meje ne živijo ne Italijani ne Nemci. Siti so že bili vojne in Mussolinija in njegove vladavine, ki je že pešala. Spoznali so, da je tudi italijansko ljudstvo človeško, ki ne zaničuje drugega in, da želi živeti v miru in sožitju, čeprav je njihov vladar željan vojne in njegovih zmag. Ko so se begunci nekoliko umirili, so pričeli zbirati vtise zadnjih dni. Nestrpno so čakali obvestila, da bi se vrnili domov. Čeprav jim je bilo bivanje v teh krajih prijetno. Pridobili so si tudi prijatelje. Ko so zvedeli, da se bodo vrnili so dobili tudi sporočilo, da njihovi domovi niso v ruševinah. Poslovili so se od novih prijateljev Toskancev, ki so se zelo trudili, da jim je bilo bivanje prijetno.

Čez štirinajst dni so se begunci vračali domov. Zopet je drdral vlak tokrat v drugo smer, proti Gorici in domu.

Čeprav veseli, da se vračajo domov, je bilo snidenje z domačim krajem žalostno. Domovi niso bili porušeni. Toda hlevi so bili prazni, kašče oropane, njive ponekod zorane od topovskih granat. Ni bilo hrane, ne semena in njive so jeseni slabo obrodile. Kratka »vojna« je vendar zahtevala nekaj žrtev. Italijanska topovska granata je padla na skupino svojih vojakov in jih

ubila. Žrtve so bile tudi med civilisti, ki so zašli na poljske mine. 

Ob vrnitvi ni bilo na meji graničarjev, kar je pri obmejnih prebivalcih povzročalo nelagoden občutek, saj so se vsak dan pogovarjali z njimi. Se bolj nelagodno so se počutili, ko so se na meji pojavili nemški stražarji. Teh niso razumeli in z njimi niso iskali stikov, rajši so se umaknili snidenju. Kljub temu nekaj mesecev niso izvajali nobene strogosti na meji. Domačini so lahko obiskovali svojce, sosede in znance z obeh strani meje. Obiski niso bili veseli. To, kar je prizadelo Primorce pred triindvajsetimi leti, so sedaj doživljali Slovenci v bivši Jugoslaviji. Tihotapstva ni bilo več. Na obeh straneh so bile uvedene potrošniške karte, na te se je dobilo le malo živil. Kmetje pa so morali svoje pridelke odvajati v državni sklad, da je vojska lahko živela in se bojevala.

Janez Jeram