OD AFRIŠKE PUŠČAVE DO SHERWOODSKEGA GOZDA: USODA ANDREJA REJCA (1920–1950)

OD AFRIŠKE PUŠČAVE DO SHERWOODSKEGA GOZDA: USODA ANDREJA REJCA (1920–1950)

Zgodovina dvajsetega stoletja se najmočneje zrcali v usodah malih ljudi. V viharjih druge svetovne vojne in povojnega begunstva so bili tisoči Slovencev iztrgani iz domačih vasi ter pahnjeni v kolesje svetovne politike, ki jih je kot brezimen prah razmetala po taboriščih Evrope. Med njimi je bil tudi Andrej Rejc, fant iz hribovitega Otaleža pri Cerknem. Njegov begunski dosje, ki se je desetletja skrival v mednarodnih arhivih, ne ponuja le seznama datumov in birokratskih žigov, temveč pretresljivo pričevanje o človeku, ki mu je zgodovina vzela dom, mladost in na koncu še zdravje.

Mladost pod fašističnim pritiskom
Andrej Rejc je bil rojen v viharnem času, 2. decembra 1920, v Otaležu. To je bilo obdobje, ko je Primorska po rapalski pogodbi pripadla Kraljevini Italiji. Andrej je odraščal na kmetiji svojih staršev, obkrožen z očetom, materjo, bratom in sestro. Med letoma 1927 in 1935 je obiskoval lokalno osnovno šolo. Bil je to čas stroge fašistične italijanizacije, ko je bilo slovenskim otrokom v šolah prepovedano govoriti materni jezik. Kljub temu je Andrej doma ohranil svojo identiteto: kasnejši dokumenti bodo izrecno poudarjali, da je njegova etnična skupina slovenska, njegov materni jezik pa slovenščina, ki jo je govoril, bral in pisal popolnoma tekoče.

Do svojega dvajsetega leta je Andrej živel kot preprost kmečki fant. Pomagal je pri težkem delu na zemlji, hodil v gozd in živel umirjeno življenje, odmaknjeno od svetovne politike. A mir ni trajal dolgo.

.

V tuji uniformi: Od Torina do afriškega peska
Leta 1940, ko je Italija vstopila v drugo svetovno vojno, je vpoklic dosegel tudi fante v Idrijskem in Cerkljanskem hribovju. Kot italijanski državljan je bil Andrej prisilno mobiliziran v kraljevo italijansko vojsko. Mladenič, ki do takrat skorajda ni zapustil rodne regije, je bil poslan v industrijski Torino. Tam se je prvič resneje srečal s tujim jezikom – italijanščino, ki jo je v naslednjih letih usvojil do te mere, da jo je tekoče razumel in delno govoril.

Iz Torina je bila njegova enota poslana na eno najbolj krutih bojišč tistega časa: v Severno Afriko. Celih 13 mesecev je Andrej preživel v puščavskem pesku Libije ali Egipta, ujet v spopade med silami osi in britansko armado. Preživel je pekel puščavskega vojskovanja, vročino, žejo in bolezni. Po vrnitvi v Torino je bil premeščen v vojaško-delovno službo neposredno v znamenito avtomobilsko tovarno FIAT, kjer je delal vse do kapitulacije Italije septembra 1943.

Zlom fašistične Italije Andreju ni prinesel svobode, temveč le novo fazo vojne. Vrnil se je proti domovini in se med septembrom 1943 in majem 1945 vključil v vojaške formacije na širšem območju Trsta (v povojnih dokumentih opredeljene kot »Slovenian Army«). Ob koncu vojne, maja 1945, ko so se meje ponovno risale in je grozilo maščevanje novih oblasti, se je bil prisiljen umakniti nazaj v Italijo.

Leta za bodečo žico: Forli in Eboli
Maja 1945 se je Andrej znašel v zavezniškem ujetništvu. Skupaj s tisoči drugih slovenskih domobrancev, četnikov in civilnih beguncev je bil interniran. Skoraj dve leti (1945–1947) je preživel za bodečo žico velikih taborišč Forli (v severni Italiji) in kasneje Eboli (v bližini Neaplja). Življenje v teh taboriščih je zaznamovala negotovost: ujetniki niso vedeli, ali jih bodo zavezniki vrnili v Jugoslavijo, kjer bi jih čakala gotova smrt, ali pa jim bodo dovolili oditi v svobodni svet. To obdobje nenehnega strahu in čakanja je pustilo globoke sledi na psihi mladega Andreja.

Med nemškimi gozdovi in tovarno Volkswagen
Aprila 1947 so britanske oblasti začele prazniti taborišča v Italiji in begunce seliti v svojo okupacijsko cono v Nemčiji. Andrej je bil prepeljan v taborišče Munsterlager, julija istega leta pa v zbirni center za razseljene osebe (DP Camp) Seedorf v bližini mesta Stade.

Tukaj je Andrej uradno postal »DP« (Displaced Person) s številko kartice 440089. Pomoč organizacije UNRRA mu je zagotavljala osnovno preživetje. Iz uradnih popisov izvemo tudi njegov natančen osebni opis: bil je visok, postaven moški (184 cm), sivih oči in rjavih las. V Seedorfu je poprijel za delo, ki mu je bilo blizu že od doma – delal je kot gozdarski delavec za skromno plačo 60 rajhsmark.

Andrej je bil pridnih rok in zanesljiv, zato je bil januarja 1948 izbran za delo v jeklarski industriji. Premeščen je bil v taborišče Wolfsburg, kjer je tri mesece delal kot strojni delavec neposredno v znameniti tovarni Volkswagen (Volkswagen Werk). Njegova plača je narasla na 200 rajhsmark, kar je bil za begunca ogromen uspeh. A usoda je imela z njim drugačne načrte.

Westward Ho: Kratke sanje o britanskem otoku
Po vojni je Velika Britanija trpela zaradi hudega pomanjkanja delovne sile v kmetijstvu, rudarstvu in gozdarstvu. V taboriščih po Nemčiji so sprožili operacijo »Westward Ho«, s katero so rekrutirali mlade, močne in zdrave begunce (imenovane EVW – European Voluntary Workers). Andrej, mlad, visok in vajen kmečkega dela, je uspešno prestal selekcijo. Julija 1948 je z ladjo zapustil uničeno Nemčijo in prispel v Veliko Britanijo.

Njegova prva postaja je bil sprejemni center Edwinstowe v Nottinghamshiru – kraju, ki leži v osrčju legendarnega Sherwoodskega gozda. Kmalu zatem je bil dodeljen uradu za delo v pristaniškem mestu Portsmouth na jugu Anglije. Nastanjen je bil v samskih domovih v bližini kraja Fareham. Spet je delal v gozdovih in na poljih. Zdelo se je, da se njegovo življenje končno obrača na bolje in da si bo v Veliki Britaniji lahko zgradil novo prihodnost.

Zlom in vrnitev v pozabo
Vendar pa so leta vojskovanja v Afriki, ujetništva v Italiji in nenehne begunske negotovosti terjala svoj davek. V začetku leta 1949 je Andrej doživel hud duševni zlom. Diagnosticirali so mu shizofrenijo. Bolezen je bila tako silovita, da ni bil več sposoben za delo ali samostojno življenje. Sprejet je bil v psihiatričnih bolnišnicah Fullan in Cambridge.

Britanske oblasti so imele do delovnih migrantov strogo in neupogljivo politiko: tisti, ki je zbolel in postal breme za državni proračun, je moral državo zapustiti. 13. maja 1949 so Andreja v pristanišču Southampton vkrcali na ladjo. Po manj kot enem letu bivanja v Angliji je bil deportiran nazaj v Nemčijo.

Po vrnitvi v Nemčijo je bil takoj nameščen v psihiatrično bolnišnico Ilten v bližini Hannovra. Ker je prišel nazaj iz Velike Britanije, se je znašel v pravnem vakuumu. Mednarodna organizacija za begunce (IRO) je sprva decembra 1949 celo zavrnila njegovo prošnjo za pomoč z obrazložitvijo, da »ne spada več pod njihov mandat«. Kljub temu so uradniki po ponovni presoji 29. marca 1950 spremenili odločitev in ga uradno priznali kot upravičenca pod okriljem IRO.

Vendar pa je bila njegova zdravniška diagnoza neusmiljena. Uradni zdravnik je v njegov karton s pisalnim strojem zapisal eno samo, težko besedo: Hopeless (Brezupno). S tem je bil Andrej uradno uvrščen v kategorijo »Institutional Hard Core« – skupino bolnikov, invalidov in starejših beguncev, ki niso bili sposobni emigracije in so bili obsojeni na trajno bivanje v nemških oskrbovalnih ustanovah.

Zaključek: Zamolčani spomenik nekega življenja
Z marcem 1950 se uradna begunska dokumentacija Andreja Rejca zaključi. Ostal je v psihiatrični bolnišnici Ilten, daleč stran od domačega Otaleža, od staršev, brata in sestre, ki jih po odhodu v vojno verjetno nikoli več ni videl. Njegova usoda je ostala skrita v arhivih, dokler je po dolgih desetletjih niso razkrili raziskovalci.

Zgodba o Andreju Rejcu ni le zgodba o bolezni in izgubi. Je spomenik celotni generaciji primorskih fantov, ki so jih tuje vojske mobilizirale, tuji sistemi izrabili za delo, ko pa so omahovali pod težo usode, so jih preprosto vrnili v pozabo taboriščnih bolnišnic. Andrej Rejc iz Otaleža ostaja opomin na ceno, ki so jo mali ljudi plačali v viharjih svetovne zgodovine.