Usoda deklic Pirih: Med birokratskimi zidovi in taboriščnim peklom
Ko zgodovina pretrga družinske vezi
Zgodovina Primorske in Julijske krajine v prvi polovici dvajsetega stoletja je polna zamolčanih tragedij, pretrganih družinskih vezi in usod, ki so jih krojile tuje vojske, premikanje meja ter ideološko nasilje. Med najbolj bolečimi poglavji tega obdobja so zgodbe razseljenih otrok in sirot – nemočnih bitij, ki jih je vihar druge svetovne vojne iztrgal iz varnih domačih vasi in jih odložil na tuja, tisoče kilometrov oddaljena tla.
Ena najbolj pretresljivih, a skozi desetletja pozabljenih usod je zgodba sester Pirih iz Otaleža nad Cerknem. Na podlagi nedavno odkritih dokumentov Mednarodne organizacije za begunce (IRO) iz arhiva Arolsen se pred nami izrisuje kronika ljubezni, izgube, taboriščnega potovanja in dokončnega eksila dveh slovenskih deklic, Amalije in Clare, ki ju je pot izpod rojstnih gora preko Italije odpeljala vse do daljnega, zelenega Dublina na Irskem.
Skrivnost ob meji v Otaležu (1937–1941)
Zgodba se začenja na strmih, s soncem obsijanih pobočjih Otaleža, vasi, ki danes pripada občini Cerkno, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa je bila del tistega nesrečnega ozemlja, ki ga dokumenti IRO imenujejo V.G. Territory (Venezia Giulia oz. Julijska krajina). Pod fašističnim italijanskim režimom je bilo to območje strogo nadzorovano in prežeto z asimilacijskimi pritiski. Slovenska beseda je bila preganjana, a v domačih hišah še kako živa.
V tem napetem obmejnem okolju je živela mlada Slovenka Caterina Pirih. Njen materni jezik in identiteta sta bila slovenska. Usoda pa je hotela, da je v vasi spoznala moškega s tiste, druge strani meje – italijanskega pripadnika kraljeve obmejne straže (Guardia alla Frontiera) po imenu Lino Cogoi. Med njima se je razvilo razmerje, ki je kljubovalo tedanjim družbenim normam. Začela sta živeti pod isto streho »kot mož in žena«. Vendar pa so bile razlike v njunem poreklu, politični pritiski obmejnega režima in morda osebni pomisleki prevelika ovira, da bi svojo zvezo kadarkoli uradno potrdila s poroko.
Iz te zunajzakonske zveze sta se rodili dve deklici:
- Amalia (v kasnejših italijanskih zapisih navedena tudi kot Emilia), rojena 8. maja 1937,
- Clara, rojena dve leti kasneje, 4. novembra 1939.
Ker sta bili deklici rojeni zunaj zakonske zveze, sta v uradnih knjigah prevzeli materin priimek Pirih, polje za očetovo ime pa je ostalo prazno. Svoja prva leta sta preživeli v varni, zavetni toplini Otaleža, obkroženi z materjo in babico po materini strani. Oče Lino je bival z njimi in poskušal biti del družine. Leta 1941, ko sta bili deklici stari štiri in dve leti, je Lino Cogoi na lokalnem sodišču – preturi v Cerknem (Pretura of Circhina) – celo sprožil uradni postopek za formalno priznanje očetovstva. Vendar pa so birokratske mline prehiteli vojni bobni. Postopek pravno nikoli ni bil dokončan, kar je kasneje v povojnem kaosu zapečatilo usodo njunih hčera.
Usodni oktober 1943 in taboriščni pekel Auschwitza
Leta 1943 se je svet na Primorskem zrušil. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je območje Cerkna postalo eno ključnih in najbolj vročih žarišč partizanskega odporniškega gibanja. Nemški okupator je odgovoril z brutalnimi ofenzivami, požigi vasi in množičnimi aretacijami. Otalež se je znašel sredi neusmiljene fronte. V strahu pred nemškim maščevanjem in grozotami vojne je mati Caterina z obema deklicama pobegnila v Gorico, kjer so našle začasno zatočišče pri nekem znancu.
Gorica pa je bila pod nemško operativno cono Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland) smrtonosna past. Nemške oblasti so začele izvajati sistematične čistke, preiskave hiš in množično zapiranje vseh prebivalcev slovenskega in jugoslovanskega porekla. Med eno izmed teh agresivnih racij, oktobra 1943, so nemški vojaki zajeli tudi Caterino Pirih. Pred očmi njenih dveh majhnih hčera so jo aretirali, jo vkrcali v živinski vagon in jo deportirali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, od koder je bila kasneje premaknjena v zloglasno uničevalno taborišče Auschwitz.
Štiriletna Clara in šestletna Amalia sta v trenutku ostali sami na ulicah Gorice. Ko je njun biološki oče Lino Cogoi, ki je takrat bival v italijanskem kraju Manzano v pokrajini Videm (Udine), izvedel za aretacijo, je nemudoma odpotoval v Gorico. Deklici mu je uspelo najti in ju odpeljati na dom svoje matere v Manzano.
Lino in kasnejše povojne humanitarne službe za iskanje pogrešanih oseb (Tracing Services) so še leta mrzlično poizvedovali za Caterino Pirih. Vendar odgovora iz Auschwitza ni bilo nikoli. Caterina je ostala ena izmed tisočih brezimnih žrtev holokavsta, deklici pa sta postali popolni siroti, ujeti v tuji državi.
Odraščanje v Manzanu in zid birokracije (1943–1950)
V povojnih letih sta Amalia in Clara odraščali v Manzanu. Italijansko okolje, babica in teta so jima ponudili varno zavetje, daleč od vojnih grozot v rojstni domovini. Deklici sta se asimilirali; slovenski jezik, ki sta ga govorili v zgodnjem otroštvu v Otaležu, je začel bledeti, nadomestila pa ga je tekoča italijanščina. Obe sta v Manzanu obiskovali osnovno šolo – starejšo Amalijo so dokumenti zabeležili s tremi opravljenimi razredi, mlajšo Claro pa s štirimi.
Oče Lino ju je z ljubeznijo uvajal v svoje delo. Deklici sta se priučili njegove obrti – pletenja sedišč za stole s trstiko (caning chair-bottoms). Uradni socialni zapiski IRO ju opisujejo kot »pridni, ubogljivi in izjemno delovni deklici, ki imata navkljub svoji mladosti globoko razvit občutek za dolžnost«.
Toda usoda jima je namenila nov udarec. V kratkem času sta umrli njuna italijanska babica in teta. Oče Lino je ostal sam z dvema odraščajočima hčerama. Kmalu se je soočil z neprebojnim zidom italijanske povojne birokracije. Ker pred vojno v Cerknem postopek priznanja očetovstva ni bil pravno zaključen, Amalia in Clara v očeh italijanske države nista imeli nikakršnih pravic. Bili sta brez državljanstva, brez stalnega prebivališča, obravnavani zgolj kot nezakoniti jugoslovanski begunki (Displaced Persons). Oče ju pravno ni mogel obdržati, niti jima v opustošeni Italiji zagotoviti šolanja ali prihodnosti.
Izvedel je za delovanje Mednarodne organizacije za begunce (IRO), ki je v Gorici zbirala razseljene osebe in sirote. Lino Cogoi je takrat sprejel najbolj bolečo, a zanj edino razumno odločitev: da bi hčerama rešil prihodnost, ju je odpeljal v Gorico, ju predal mednarodnim organom ter podpisal uradno privolitev za njuno izselitev v tujino. Zavedal se je, da nima zakonskih pravic nad njima, imel pa je očetovsko željo, da jima omogoči boljše življenje.
Pot taboriščnega križa – Villa Alba in Bagnoli (1951)
Januarja 1951 sta bili sestre Pirih uradno sprejeti pod okrilje IRO in prepeljani na jug Italije, v prelep, a melanholičen Otroški center IRO Villa Alba v kraju Cava de' Tirreni blizu Salerna. Tam sta bili registrirani s statusom »otrok brez spremstva, ker je mati mrtva« (unaccompanied children because mother is dead). Izraz »mrtva« je bil uradni birokratski konstrukt za starše, ki so izginili v koncentracijskih taboriščih in o njih ni bilo več življenjskih znamenj.
Spomladi, aprila 1951, je njun primer prevzela pokroviteljska agencija Irski Rdeči križ (Irish Red Cross). Uradnik za ugotavljanje upravičenosti R. L. Gesner je na njun dosje vtisnil pravokotni žig zlinecap z napisom UPRAVIČEN DO PRESELITVE (Eligible for Resettlement). Na podlagi rojstnih in krstnih listov iz rojstne župnije Otalež ter očetovega soglasja je bila njuna pot v neznano odobrena.
Junija 1951 sta deklici zapustili Vilo Albo in bili premeščeni v veliko tranzitno taborišče Bagnoli pri Neaplju. To taborišče je bilo zadnja postaja za tisoče evropskih beguncev pred vkrcanjem na čezoceanske ladje. V Bagnoliju sta sredi poletne pripeke in negotovosti preživeli štiri mesece, čakajoč na končni ukaz za odhod.
Novi dom pod irskim nebom
Dolgo pričakovani dan odrešitve je bil 8. oktober 1951. IRO je sestavil uradni skupinski transportni seznam za otroke brez spremstva, namenjene na Irsko. Pod zaporednima številkama 7 in 8 sta bili zapisani Clara in Amalia Pirih. Skupaj z njima je potovala manjša skupina slovenskih sirot iz Gorice, med njimi sestri Carmela in Benilda De Reggi ter Maria in Carla Sader.
Ko so se slovenski otroci izkrcali na Irskem, jih je pod svoje okrilje prevzel katoliški cerkveni red. Amalia in Clara sta bili dodeljeni ustanovi Sisters of Mercy Training School v Dublinu (Šola za usposabljanje sester usmiljenk). V tem dublinskem internatu sta deklici končno našli tisto, kar jima je vojna odtrgala osem let prej: stalno streho nad glavo, topel obrok, varnost in možnost šolanja. Prisiljeni sta bili sprejeti nov jezik, angleščino, ter se prilagoditi popolnoma drugačni kulturi. Z medsebojno sestrsko ljubeznijo in delovnimi navadami, ki sta se jih priučili v Manzanu, sta si zgradili novo življenje daleč stran od rodnega Otaleža.
Spomin, zapisan v arhivih
Zgodba Amalije in Clare Pirih je pretresljiv mozaik primorske zgodovine. Je opomin na ceno, ki so jo za politične in vojaške spopade odraslih plačevali najranljivejši. Deklici iz Otaleža sta izgubili domovino, slovenski jezik in mater, ki je končala v Auschwitzu, a njuna pot priča o neizmerni volji do preživetja. Skozi dokumente mednarodnih organizacij njun glas po več kot sedmih desetletjih ponovno prihaja med nas, da opomni na usode primorskih izgnancev in razseljenih oseb, razkropljenih po vsem svetu.
Viri in arhivsko gradivo za raziskovalce (Opomba urednika):
- Mednarodna organizacija za begunce (IRO), Registracijski obrazci za preselitev oratorij brez spremstva (Resettlement Registration Form for Unaccompanied Children), april 1951 (Arhiv Arolsen).
- IRO, Poročilo o socialni zgodovini primera Pirih (Social History Form), 1951.
- IRO Tranzitni center Bagnoli, Transportni seznam potnikov za Irsko (Resettlement to Ireland - Passenger List), oktober 1951.
Ni komentarjev:
Objavite komentar