V zgodnjem srednjem veku so bili kmetje večinoma nesvobodni ali podložni ljudje, imenovani massarii (tudi coloni), ker so pripadali posestnemu kompleksu (massa); njihove kmetije so se imenovale massariciae (casae). Lastninska pravica na njihovih kmetijah je bila preklicna, vendar je zaradi nenehnega obnavljanja lahko dejansko postala dedna. Od 13. stoletja se je prosto zakupništvo razširilo iz Italije najprej v Furlanijo zahodno od Soče, pozneje pa tudi v dejansko Goriško grofijo. Mnogi kmetje so postali začasni najemniki s svobodo gibanja in pravico do odpovedi pogodbe. Časovni najem je bil kratkoročni ali dolgoročni. Pismo, ki ne presega 29 let je bilo sklenjeno pisno (z libellusom), zato se kmetje, ki so bili v tako ugodnem pravnem položaju, imenujejo libellarii.
Okoli leta 1260 sta patriarh Gregor in okoli leta 1285 patriarh Rajmund ponovno poklicala Nemce na območje, kjer so nastale vasi Plusina (Plužnje) , Tolfach (Otalež) in Las (Lazec) . Patriarh Bertrand je potrdil pravice štirih prvo imenovanih nemških krajev s privilegijem dne 1. aprila 1346 Videm. Tamkajšnji kmetje so morali patriarhu plačevati le letne obresti v denarju: 32 pfenigov za vsakega kmeta , v Plusini in Tolsachu 138 pfenigov in v Lasu 128 pfenigov. Sodniki (rictarii) teh nemških krajev niso plačali ničesar, morali pa so dati Gastaldu v Tolminu kosilo in večerjo, ko je obiskoval te kraje za sodne namene; kmetje so morali storiti enako ali pa plačati v zameno 3 četrt pfeniga ( 120 Pf.) na sv. Mihael dan. Ob odhodu iz vasi je moral kmet zapustiti tretjino svojega premičnega premoženja, verjetno kot nakazilo. Na gastaldovo zahtevo so morale nemške skupnosti končno poslati deset mož peš z orožjem in zalogami, da so stražile grad v Tolminu.
 |
| Vir- Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte -Avstrijska cesarska in pravna zgodovina 1894 |
Ni komentarjev:
Objavite komentar