Čista voda za Plužnje: Zgodba o slogi, tuji kroni in trdem delu (1905–1907)

 Čista voda za Plužnje: Zgodba o slogi, tuji kroni in trdem delu (1905–1907)

V začetku dvajsetega stoletja je bila pitna voda na slovenskem podeželju dragocenost, ki je narekovala ritem življenja, zdravje in preživetje vasi. V Plužnjah, hriboviti vasici v bližini Otaleža, je stari, leseni ali slabo zaščiteni vodovodni sistem na prelomu stoletja dokončno odslužil svojemu namenu. Voda je puščala, cevi so trohnele, nevarnost onesnaženja pa je bila vsakdanja grožnja. Vaščani so vedeli, da brez zanesljive oskrbe z vodo vas nima prihodnosti. Stopili so skupaj in začeli projekt, ki je zahteval ogromno denarja, časa in nepredstavljivega fizičnega napora.

Urad v Tolminu in strogi pogoji avstrijske oblasti

Pisalo se je pomladno leto 1905. Predstavniki vasi so zbrali pogum, sestavili uradno prošnjo in jo poslali na takratno Okrajno glavarstvo v Tolminu. Zahtevali so pomoč pri gradnji novega, modernega zidanega vodovoda. Cesarska oblast v Tolminu je imela posluh za njihove težave, vendar državna blagajna ni dajala denarja na lepe oči. Dne 30. maja 1905 je glavarstvo izdalo uradni odlok, s katerim je odobrilo finančno subvencijo, a hkrati postavilo izjemno stroge pogoje:" Cevni vodovod in maltiranje mora izvršiti tvrdka, ravno tako zidarska dela izkušeni zidarski mojster, ker se subvencija ne izplača, ako ne bode dovršena dela dovršena popolnoma po načrtu." Da bi oblast imela popoln nadzor nad državnimi kronami, je za uradnega stavbenega nadzornika imenovala uglednega in strogega moža iz bližnje okolice – Petra Bevka, priznanega zidarskega mojstra iz Cerkna. Bevk je bil jamstvo, da delo ne bo opravljeno po domače, ampak po najvišjih tedanjih gradbenih standardih.

Pet mož, ki so prevzeli odgovornost

Subvencija in načrti so bili odobreni, sedaj pa je morala vas organizirati sama sebe. Vodovoda ni mogla zgraditi država; zgraditi so ga morali ljudje z lastnimi rokami. Jeseni, natančneje 9. oktobra 1905, se je v vasi zbrala soseska na enem najpomembnejših sestankov tistega časa. Izvoliti so morali vodstvo projekta – "odsek za gradnjo novega vodovoda za vas Plužnje". To so morali biti možje, ki jim je vas brezpogojno zaupala, saj so upravljali z vaško usodo in velikim premoženjem. Soglasno so bili izvoljeni:

Franc Kacin

Ivan Gruden

Jože Simonič

Anton Zajc

Matevž Zajc

Teh pet mož je prevzelo nase ogromno breme: organizacijo dela, nabavo materiala, vodenje financ in nenehno usklajevanje med oblastjo, podjetji ter vaščani. Kramp, lopata in astronomska vsota denarja Ko se je zima poslovila, so se v marcu leta 1906 začela prva dela. Narava jim ni prizanašala, teren nad Cerknim pa je bil strm, kamnit in neizprosen. Celoten projekt je bil ocenjen na astronomskih 24.000 Kron. Za primerjavo: v tistem času je bila to vrednost več večjih kmetij ali celotnega premoženja bogatih meščanov. Del denarja je pokrila državna subvencija, preostanek pa so morali vaščani zagotoviti s prostovoljnim delom, prevozi in lastnimi prihranki. 

Največji inženirski zalogaj je bila razdalja. Čisti izvir, ki je imel dovolj močan pretok, je bil namreč lociran več kot dva kilometra stran, v sosednji vasi Lazec. Gradbinci in vaščani so morali ročno, z uporabo krampov, lopat in dinamita, izkopati več kot dva kilometra dolg jarek skozi gozdove in skale. Vanj so polagali težke cevi, vsak spoj pa je moral biti zatesnjen natančno tako, kot je zahteval nadzornik Bevk. V Lazcu so začeli graditi mogočen zbiralnik vode, ki naj bi prestregel gorsko vodo in jo pod pritiskom poslal proti Plužnjam.

Zapleti, zamuda in končno zmagoslavje

Prvotni drzni načrt gradbenega odseka je predvideval, da bo celoten vodovod dokončan in predan namenu že oktobra leta 1906, torej pred začetkom zime. Vendar so se načrti na papirju hitro udarili s kruto realnostjo na terenu. Skalnata podlaga je upočasnjevala izkope, prevoz materiala s konjskimi in volovskimi vpregami po slabih poteh je trajal predolgo, svoje pa so dodale še nepredvidene gorske nevihte in pomanjkanje materiala. Oktobrski rok je minil, jarki pa so bili še odprti. Prihitela je zima in dela so morala zamrzniti. Možje iz vodovodnega odseka so preživeli nemirno zimo, saj so nad njimi viseli strogi roki Tolminskega glavarstva in strah, da bi izgubili obljubljeno subvencijo. Spomladi leta 1907 so se dela z vso silo nadaljevala. Popravili so zamujeno, zatesnili zadnje cevi, zmešali zadnje vedro malte in dokončali zbiralnik. Leta 1907 je iz vaških pip končno pritekla čista, mrzla gorska voda. 

Gradnja vodovoda med letoma 1905 in 1907 ni bila le tehnični dosežek, temveč spomenik pluženski trmi in enotnosti. Franc Kacin, Ivan Gruden, Jože Simonič ter oba Zajca so izpolnili svojo obljubo. Plužnje so stopile v novo, modernejšo dobo, vodo, ki so jo takrat pridobili z lastnimi žulji, pa so naslednji rodovi uživali še desetletja.