Tragedija v Lazcu: Ko je pozimi leta 1925 udarila »zlobna roka«
Iz zgodovinskega arhiva: Listanje po starih straneh časopisa Goriška straža nas včasih popelje v osrčje pretresljivih človeških usod, ki jih je čas že skoraj izbrisal iz spomina. V 13. številki 8. letnika, ki je izšla 14. februarja 1925, je dopisnik iz naših krajev zapisal grozljivo pričevanje o požaru, ki je le nekaj dni prej opustošil vas Lazec.
Krvavo rdeče jutro brez vetra
Temačna zimska tema je tistega petega februarja leta 1925 še močno pritiskala na hribovsko vas Lazec. Bilo je natanko ob petih zjutraj, ko je namesto sonca nebo nad vasjo razsvetlila krvavo rdeča svetloba. Kriki groze so prerezali ledeni gorski zrak. Izbruhnil je požar. Ogenj je bil silovit in neizprosen. V nekoliko pičlih trenutkih so ognjeni zublji kakor podivjana zver planili na slamnate strehe in lesena poslopja. V hipu so bila štiri posestva ujeta v peklenski ogenj.
Med ljudmi je zavladala neopisljiva panika. Eden izmed posestnikov, ki ga je prebudilo prasketanje gorečega lesa, se je v zadnjem trenutku, bos in napol nag, prebil skozi gost, črn dim. Rešil si je golo življenje, a ko se je zunaj ozrl nazaj, ga je stisnilo v prsih. Iz hleva se je slišalo obupano rjovenje. Ogenj je bil hitrejši; v pepelu so ostala njegova tri goveda in vse imetje, ki ga je ustvarjal vse življenje.
Vsi štirje posestniki so nemočno opazovali, kako jim zublji goltajo sadove trdega dela – krme, orodja in strehe nad glavo. V tisti grozi pa je bila ena sama sreča: nebo je mirovalo. Vladalo je popolno brezvetrje. Če bi tisto jutro zapihal močan gorski veter, bi iskre preskočile na sosednje hiše in v prah bi se spremenila cela vas.
Solidarnost v boju s stihijo
Novica o nesreči se je med hribi razširila hitreje od ognja. Iz sosednjega Otaleža in Pluženj je ljudstvo nemudoma privrelo na pomoč. Možje, žene in mladina so hiteli proti Lazcu, zavedajoč se, da je nesreča soseda nesreča vseh njih. A boj z ognjem je bil neizprosen. Vode v bližini ni bilo, zimske zaloge so bile skromne ali zamrznjene. Vsak golid vode je bil dragocen kot suho zlato. V ključnem trenutku pa je na prizorišče pridrvela požarna bramba iz Pluženj. Gasilci so se z neizmerno požrtvovalnostjo vrgli naravnost v dim in ogenj. Brez pomisleka na lastno varnost, z golimi rokami in skromno opremo, so začeli truda polno delo, da bi omejili podivjano stihijo. Njihova disciplina in neustrašnost sta obrodili sadove – ogenj so končno ukrotili in preprečili, da bi požrl še preostanek vasi.
Hladen nemir na pogorišču
Ko se je zdanilo, je nad Lazcem ležal le še kadeč se kup pepela in ruševin. Štirje posestniki so stali ob pogorišču, zaviti v sposojene odeje, z očmi, polnimi solz in praznine. Med vaščani pa je poleg žalosti začel krožiti mučen, hladen nemir. Nihče ni vedel, kako je moglo zagoreti v tako zgodnji, mirni uri. Pogledi so postajali sumničavi, šepetanje tišje. Vsi so se spraševali isto: kdo je zakrivil to nesrečo? Strah in molk na pogorišču sta dajala slutiti tisto najhujše – da za vso to nesrečo ne stoji nesrečno naključje, temveč zlobna roka, ki je zanetila pekel sredi zimske noči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar