Župnijski/podružnični urad svete Katarine v Otaležu z zakramentalnimi pravicami- konec 17. stoletja

 »Tukaj, v omenjenem zboru, je prečasni Giovanni Gallo poročal o prošnjah, ki so jih predložili možje, zastopniki komun, to je Jazenj, Otaleža, Lazca in Svete Katarine, carskega statusa. Ena je z dne 28. februarja 1694, druga pa je bila predložena včeraj, 8. junija 1695, in jo je kapitelj že prebral. Ker je bilo število gospodov kanonikov majhno, je bilo odrejeno, naj se prebereta obe in po ustreznih premislekih so navzoči oretenus [ustno] sklenili, da bodo imenovali tri kanonike za odposlance. Ti naj bi z vso previdnostjo pridobili natančne informacije od omenjenih mož ter sestavili zavarovane kapiteljske lene, ki ne bi prav nič škodovali vikariju-kuratu v Cerkno, kateremu so podloženi, pa tudi ne kaplanom in cerkovniku, kolikor je pač potrebno, da se preprosta podružnica spremeni v zakramentno cerkev, in vse to predloži kapitlju, da bi bili preostali prosilci, če je le mogoče, potolaženi.«

Kancler, ki piše te zapisnike, je eden najbolj nepodučenih, kar jih je bilo kdaj srečati.

»Ko so v omenjenem kapitlju prečasni odposlanci, določeni za sestavo določil o preživljanju duhovnika kurata za 3 komune v hribih (in montibus), to je Sveto Katarino, Svetega Nikolaja in Svetega Jurija (vikarijat Cerkno), vse to uredili na podlagi pooblastila, ki ga je za omenjene komune predložil Giovanni Ringh, dekan omenjenih 3 komun, in ko so sestavili določila, z odlogom vendarle do naslednjega kapitlja, ko bodo predložena pisma v kapitelj, da bi jih imeli za rešena s strani prečasnega Lodovica de Brandisa, enega od odposlancev, so bila ta prebrana na glas in so jih vsi zgoraj navedeni kanoniki enoglasno sprejeli, pri čemer so mene, kanclerja, zavezali, da jih vložim v spis. In če bi si dekan, ki so ga imenovale 3 vasi s tovariši, za svoje zadovoljstvo želel prepis, naj se jim dovoli, saj so bila vsa pohvaljena in sprejeta, kot izhaja iz njih.«

To je prva zakramentna cerkev na Cerkljanskem in pomeni začetek decentralizacije starih vikariatov-prafar, ki so jo zahtevali prebivalci sredi demografskega razcveta, gnanega z ekspandirno družbeno-ekonomsko dinamiko. Odpre se natečaj za kuratno kaplanijo.

»Et statim quo facto vocati fuerunt omnes intendentes concurrere ad capellaniam curatam d’Ottales et comparuerunt presbiter Hillarius Jvanzigh, Franciscus Antonius Facco et Joannes Mattha« [In takoj zatem so bili poklicani vsi, ki so nameravali kandidirati za kuratno kaplanijo v Otaležu, in prikazali so se duhovnik Hilariz Jvanzigh (Hilarij Ivančič), Franciscus Antonius Facco in Joannes Mattha], s potrdili o dušnopastirski službi; po izpitu je Ellero dobil 6 glasov proti 16, Francesco Antonio Facco 5 proti 17, Giovanni Mattha pa 19 proti 3 in je postal zmagovalec.

Pred kapitljem se pojavi »12 mož iz 3 komun Svete Katarine iz vasi Otalež, carskega statusa, in so predložili pooblastilo svojih oblasti s prošnjo, ki jo je po najvišjem ukazu z moje strani kancler na glas prebral, glede že dovoljene kaplanije in da se jo, kot je navedeno, vloži v spis, da se iz nje potegne korist vsakič, ko bodo nastopile njene pravične obremenitve in zahteve. In po dolgem govoru... ko so s pomočjo tolmača Andrea Tropina zaslišali može, so sklenili, da jih odpustijo z ukazom, da bo prečasni naddiakon, ko bo šel na vizitacijo, takrat zbral natančne informacije za obe strani in jih prinesel nazaj v kapitelj.«

Gre za plačilo kaplana in breme za vsako kmetijo ter posamezne družine glede na njihovo premoženjsko stanje.

»Glede zadeve kaplana v Otaležu. Po zrelem premisleku, ne da bi se pri tem spremenilo kar koli v omenjenih določilih, ki sem jih že sestavil jaz, kancler, so sklenili, da je de Nordis dolžan prepričati vikarija-kurata v Cerkno, da mora v vsakem primeru, ko bo obveščen in ne bo mogel ali hotel iti, ukazati duhovniku kuratu v Otaležu in nikomur drugemu.«

Sistem do ut des (dajem, da daš): če si vikarij lahko lasti prednostno pravico do opravljanja storitev v Otaležu, mora imeti tudi kuratni kaplan prednost pri nadomeščanjih in župnijskih opravilih zaradi negotovih prejemkov [štolnine]. Kapitelj potrdi cerkljanskemu vikariju-kuratu dovoljenje za blagoslavljanje cerkvenih oblačil, ki ga je že prej prejel od dunajskega ordinarja¹⁰⁷. Prijaznost stane manj kot še en jurisdikcijski spor.

»Dovoljenje potrdila za cerkljanskega kaplana. Prikaže se prečasni Giacomo Clauser, cerkljanski kaplan, in razloži, da tisti iz Otaleža z drugima dvema komunama nočejo ubogati glede tistega, kar so ratificirali ne le v pooblastilu, ki ga je podpisal ser Tano, kancler v Tolminu, in je že predloženo ter obstaja v kapitlju, kot tudi v 7. členu, ki ga je prav tako sestavil prečasni kapitelj; ali pa, ko jim je to naložil sedanji prečasni duhovnik kurat, se nameravajo izogniti z izgovorom, da omenjene dodeljene mere, to je 2 starja pšenice, 2 starja rži, 2 starja ajde, z namenom plačila za zapisane maše, sploh niso resnične, saj so te prepuščene gospodu vikariju-kuratu, in v primeru, da on ne bi mogel iti, je dolžan poskrbeti, da jih opravi njihov duhovnik; zato prosi prečasni kapitelj, naj mu podeli milost potrdila, da omenjene mere s seboj ne prinašajo nikakršnega bremena, da bi jih s pomočjo pravice lažje prisilil k izpolnitvi obveznosti. Poleg tega je naznanil, da sta se v omenjeni cerkljanski prafari s pomočjo prič odkrili dve sorodstveni vezi v tretjem kolenu med osebami, ki so že prejele blagoslov in posledično konzumirale zakon, zlasti ena že pred dolgim časom, druga pa pretekli pust, in vsi so revni; in ker zaradi velikega snega ni mogoče, da bi prečasni naddiakon prišel tja, in da se jih ne bi pustilo v toliki nevarnosti, ga prosi, naj nastavi nekoga, da z običajnim izpitom pod prisego razišče omenjeni sorodstvi, da se nato zapečateni dokumenti pošljejo v omenjeno pisarno, da se od prečasnega naddiakona prevzame potrdilo, ki se pošlje na Dunaj za dispens [odvezo]. In glede obeh podrobnosti so po razpravi... sklenili poslati kaplana in mu podeliti potrdilo, ki ga je zgoraj navedeni prebral v kapitlju, ter mu prav tako odobriti želeno preiskavo, z obvezo, da vse to pod pečatom pošlje v omenjeno pisarno.«

Posredovanje duhovnika še naprej imenujejo »blagoslov«, čeprav se ta že spreminja v pogoj ad validitatem [za veljavnost], saj so zakon konzumirali šele po blagoslovu. V razmišljanju kapiteljskih svetnikov je prejšnji legitimni status zdaj postal greh: kar na lepem ti cerkvenopravna norma odpre peklenska vrata. Zakonske zadržke je treba preverjati v župnijskih matičnih knjigah, ki pa so šele v nastajanju, zato se je treba zadovoljiti z izpitom na terenu in izpraševanjem vpletenih, z vsemi tveganji, ki pritičejo takemu opravilu.

Pojavi se vprašanje dvojnega plačila: kuratnemu kaplanu in vikarijevemu kooperatorju – plačevati je treba še naprej oba. Za zadevo cerkljanskega kaplana in otaleških komun so bili s strani naddiakona Giovannija Galla imenovani odposlanci z izmenjavo pisem, o katerih se je »po krožni razpravi« zadeva predala odvetnikom. Že prej je bilo določeno, naj se sledi konkordatu,

»toda zaradi trmoglavosti komun, ki niso hotele plačati omenjenega cerkljanskega kaplana, se preide k branju pisem, ki jih je napisal gorski kurat glede ukazov naddiakona, kot je ta izjavil v času, ko je bilo dano dovoljenje za ustanovitev zakramentne cerkve Svete Katarine, kapiteljskih določil na natečaju tistega dne pred precejšnjim številom ljudstva, ki so ostala zabeležena, in po zrelem premisleku so predlagali za dekana, naj se izda odlok, da v kolikor omenjene komune ne nameravajo izpolniti tega, kar je kapitelj določil, in zlasti glede 6 mer cerkljanskega kaplana, ki jih dolgujejo omenjeni udeleženci in so navedene v omenjenih določilih, bo z odobritvijo prečasnega kapitlja poskrbljeno drugače, in to je bilo ustno potrjeno itd.«

Zadeva se obravnava tudi v Gorici, kamor kapitelj pošlje svojega pooblaščenca.

Ko se je pisalo v latinščini, je zapis dosegel visoko raven strokovnosti, če že ne spoštovanja vredne in uporabne literarne kakovosti; zdaj, ko se domneva, da se piše v tekoči italijanščini, se ne uspejo več izraziti tako, da bi jih razumeli – to je pač nepodučenost tega kanclerja.

»Odlok o več podrobnostih cerkljanskemu vikariju, da se ne sme vmešavati v blagoslavljanje cerkvenih oblačil v skladu z takratnim odlokom naddiakona Francesca de Brandisa, prav tako pa mora izpolniti celoten konkordat, sklenjen s kapitljem ob nastavitvi kaplana v Cottu [Otaležu] in ob omenjeni odločitvi naddiakona. Trenutno pa se je izvedelo, da si cerkljanski vikarij domišlja izrekati določene javne obsodbe, česar se ne sme nikakor dopuščati, zato naj se mu v prihodnje to prepove pod grožnjo javnega ogorčenja in suspenza a divinis ipso facto, kolikor nameravajo uveljaviti itd.«

Dovoljenje, ki ga je bil pridobil, se je spremenilo v »licenco« in vikarij prekoračuje pooblastila, vedno zato, da ga ne bi prekosil tekmec iz Cotta [Otaleža]. Vendar je stvar obojestranska. Kaplan se mora zglasiti pri cerkljanskem vikariju-kuratu, da mu ta izroči ključe cerkva,

»da noben drug duhovnik, kaj šele kaplan, ne more obhajati svete maše, če prej vsakič ne zaprosijo za dovoljenje in ne dobijo ključa. Ker gre za nekaj neobičajnega, so meni, kanclerju, naložili, naj ob tej priložnosti v odlok z dne 29. junija vnesem, da mora pustiti ključe cerkva proste in dovoliti duhovnikom, da obhajajo sveto mašo, če to ne škoduje njemu in župnijski pravici. Druge omenjene podrobnosti pa si pridržujejo, saj redovnik, ki ima hišo pod pretvezo, da si s tem bolj pomiri vest, povzroča neprecenljivo škodo kaplanom; če se namreč pojavi kakšna zadolžitev, pošlje omenjenega duhovnika, ko pa pride do zaslužka, si ves dobiček prilasti sam v škodo kaplanov, ki nosijo jarem po vseh teh gorah, in spodobno bi bilo, da se koristi duhovnik s predhodnim dogovorom, da ne bo škode, kot je navedeno zgoraj, itd.«

Tu gre zagotovo za preproste kaplane, posvečene na podlagi lastnega premoženja (patrimonii sui), ki živijo doma in se trudijo ujeti kakšen negotov zaslužek [štolnino] za svoj vsakdan ter morda čakajo, da jih vpokliče kakšna komuna, željna avtonomije, ko bodo sredstva to dopuščala.

Ljudski upor ♣ Potujoči kaplan naj bi bil gospod (pre) Štefan Tranurigh, ki se vtihotaplja v kaplanijo, mašuje in pridiga po lastni presoji v cerkvi svete Katarine. Skratka, lokalnemu kaplanu vikarju je prevzel naklonjenost ljudstva, ki ga podpira in od njega celo zahteva, da prisostvuje porokam brez dovoljenja lokalnega kaplana, privolitve cerkljanskega vikarja in kapitlja. Skrbi množično sodelovanje ljudstva z nenehnimi nemiri. Kapitelj je previden, saj se kot običajno boji tihega soglasja lokalnih oblasti. Zato pooblašča monsignorja GB Trappina iz Tolmina, "zaradi njegovih zadev z desetino, in ker ga pozna kot razgledanega človeka, meni, da bi bilo dobro, da se odpravi v Cerkno in stopi v stik z voditelji upora proti vikarju kaplanu, ter jim dovoli, da svoje pritožbe predložijo kapitlju, kjer jim ne bo manjkalo pravice, v skladu s tem, kar bo nato poučil omenjeni preosvetljeni Gallo, z obljubo povračila vsega, kar bi porabil".

Na kapitelj pridejo vikarji iz Cerkna in s Šentviške Gore (San Vito), da bi predložili "prošnjo glede upornega dogodka. Po branju in razpravi je bilo odločeno, da se zastavi več podrobnejših vprašanj, kar je sprožilo razpravo. Poddekan predlaga, naj se počaka, saj bo v kratkem času prispel preosvetljeni Francesco de Brandis, ki bo prinesel to, kar je Troppin že odposlal za Cerkno". Sestane se nov kapitelj "za vikarje po ukazu oblasti" (per i vicari a parte imperii). Kapitelj "zaradi svoje oblasti, ki mu jo je milostno podelilo Sveto cesarsko veličanstvo v diplomi, pridobljeni s strani duhovščine na podlagi prošnje, ki jo je treba vložiti, da se ne bi več prepuščalo časa omenjenemu podivjanemu ljudstvu in vsem ostalim itd."112. Pomagajmo jim: proti ljudski samovolji se zatečejo na Dunaj.

"Pismo kaplana iz Otaleža glede tega, kako si je gospod Štefan Trunarigh drznil brez kakršnega koli dovoljenja pridigati v omenjeni cerkvi svete Katarine, ampak celo trdi, da na zahtevo ljudstva prisostvuje porokam in pokopava mrliče, kar mu je preosvetljeni kaplan Matteo preprečil, in da je nameraval opravljati spovedi; pismo naj se vloži v mapo z drugimi v podobnih zadevah. Preosvetljeni Lodovico de Brandis je predlagal, da se na vrata omenjene cerkve izbije ukaz o suspenzu za vse duhovnike, tako da ne morejo in ne smejo v omenjeni cerkvi maševati niti opravljati nobene druge župnijske funkcije, s čimer se omenjena cerkev prepusti izključno kaplanu, imenovani Trunarigh pa ostane suspendiran tako v cerkvi svete Katarine kot v vseh drugih, ki so podrejene kapitlju. Medtem ko se imenovanemu kaplanu Matteu še naprej podeljuje pravica, da lahko prisostvuje tudi zakramentu zakona in pokopu mrličev, kar je bilo prej pridržano lastnemu cerkljanskemu župniku, in naj se omenjeni ukaz sestavi v imenu kapitlja".

Pismo kapitlja monsignorju Trappinu "glede navodila, ki mu ga je dal kapitelj v zvezi z zadevo kaplanov vikarjev v tistih krajih in oblasti, ki si jo je prisvojilo tisto ljudstvo, ko jih odpušča, ne da bi se hotelo ustrezno pritožiti cerkveni oblasti, ter trmasto odgovarja, da si v primeru, če pride preosvetljeni naddekan ali drug pooblaščeni kanonik, takrat pridržujejo pravico do obveščanja, ne da bi natančno navedli krivde; ni bilo rešeno niti rečeno nič drugega, kot le to, da se odposlancu dajo 4 lire"

Vračajo se enaka vzdušja iz druge polovice 16. stoletja, takrat z angelskim navdihom protestantizma, iz prve polovice 17. stoletja vedno bolj politične narave, pa vse do sedanje prave vstaje. Več vikarjev iz tolminskega okrožja so njihova ljudstva prepodila, tudi z nasiljem, in jih okradla njihovega imetja. Otalež: "Prošnja cerkljanskega kaplana monaha Giovannija Matelica. Pooblaščen je preosvetljeni Hillario Juvanzig, da se odpravi v Otalež s kapitelskim pooblastilom, da stori to, kar se mu zdi dobro, in da piše cerkljanskemu kaplanu Clauserju, naj gre porabit najsvetejše zakramente v cerkev svete Katarine, saj kaplanu ne dovolijo opravljati bogoslužja v cerkvi, temveč si predrzno lastijo pravico, da so ga odpustili oziroma z nasiljem pregnali. Prav tako naj v zadoščenje omenjenemu monahu doseže, da omenjeni kaplan Clauser tistemu grobemu ljudstvu razblini zmoto, da cerkev ni bila suspendirana niti pod interditom, ampak je bilo le prepovedano duhovniku v njej maševati, ker je bil zaradi svoje nespodobnosti gospod Boštjan (Sebastiano) Baloch razglašen za suspendiranega iz vseh cerkva pod duhovno jurisdikcijo preosvetljenega kapitlja, s čimer se pušča svoboda le kaplanu Matteu, ki ga je postavil kapitelj in je bil zgoraj omenjeno pregnan" Gospod Ilario Juvanzig je vikar v Knežcu (Chinesa) s funkcijo namestnika v Cerknem, glede na nasilno odstranitev gospoda Krištofa Fantona.

Glede na tolikšno nasilje kapitelj zahteva, "da si omenjeni zaslužijo kazen", če ne zaradi drugega, pa zaradi izvedenega nasilja in plenjenja. Vikarji iz Cerkna in Knežca zahtevajo, "da bi se kapitelj odpravil tja s pooblaščenci, da bi pomiril spore, ki so jih imeli z njihovimi preosvetljenimi duhovniki, ki so bili že nasilno odsotni, in to predvsem za čas postnega časa, ko potrebujejo pomoč za duše s spovedjo; vendar pod pogojem, da je kapitelska odredba vložena v mapo za večni spomin na stvar (ad perpetuam rei memoriam). Odredbe občinam vsebovale so v bistvu naslednje: dokler bodo vikarji v svojem prej omenjenem stanju s povrnitvijo njihovih stvari, ki so jim bile slabo odvzete, ne bodo odlašali in bodo takoj določili pooblaščence, da se odpravijo tja, da bi slišali vse njihove pritožbe in izvajali strogo pravico, če bi se omenjeni vikarji izkazali za krive, in kot je podrobneje zapisano v omenjenih odgovorih v mapi"116. Arhivska "mapa" (filza) je dokumentarni hram, od koder se bo ob priložnosti lahko črpalo za dokazovanje lastnih pravic.

Tako nasilno in razširjeno vedenje vznemirja obe oblasti in ju sili k sodelovanju. "Glede gospoda Hillaria in drugih kaplanov v hribih. Pismo kapitlju s strani gospoda Hilaria Juvanziza, ki deluje kot pooblaščenec za omenjeni preosvetljeni kapitelj ob priložnosti rešenih podložnikov (schiavi redentesi), da ne bi trpeli pri bogoslužju pri sveti Katarini v Otaležu 3-krat, ki se nanaša na to, da so bile te 3 občine z njegovim prepričevanjem pripravljene priznati krivdo, in ker niso sposobne prave pokore, če se ne pomirijo z lastnim pastirjem in kaplanom, so izjavile, da mu nočejo nič slabega, ampak so ga nasprotno prosile, naj piše kaplanu Matteu, da se vrne k opravljanju svoje službe, z obljubo, da mu bodo takoj plačevali njegovo beraško dajatev (beragna) in z drugimi podrobnostmi. In nad omenjeno razložitvijo je kapitelj pokazal nemalo zadovoljstva. Glede na to, da če bi se mu ukazalo, naj se odpravi v Knežec, kraj večje potrebe, bi morda lahko prepričal tudi tiste, da se pomirijo brez prehoda v večje strogosti, zato je bilo sklenjeno, da jaz kot kancler itd.". Piše "kaplanu Matteu, naj glede na razmere ostane v svoji kaplaniji v Otaležu in od tam v Šebrelje piše kaplanu v Kneži, naj se odpravi v omenjeno Šebrelje, medtem ko naj se preosvetljeni gospod Hillario z zahvalo zadovolji z odhodom v Knežo, kjer se vsem zagotavlja povračilo itd."

Stvari se postavljajo na svoje mesto in vsako oblast prisilijo k svoji vlogi. Cerkljanski vikar, tako kot drugi vikarji in kaplani, so "odsotni iz svojih župnij zaradi živinske podivjanosti tistega ljudstva. Ker je napredoval preosvetljeni Francesco Brandis, drugi pooblaščenec, ki mu je pomagal tudi preosvetljeni gospod Biagio Paravano, tolmač cerkljanske skupnosti, da bi bil tudi sam prisoten pri razglasitvi omenjenega jubileja in pri vsem drugem, je sporočil s pismom in naročilom, naj ga gredo sami razglasit. Tako so na omenjeno nedeljo, potem ko so opravili več župnijskih funkcij... in razglasili omenjeni jubilej s spodbujanjem k spokornosti za njihove grehe, ki je potrebna za pridobitev tolikšne milosti, in ko je bilo ljudstvo večkrat pozvano, če se želijo izreči pred omenjenim naddekanom, ki jim je ponujal pravico in jih nagovarjal z neskončnimi ljubeznivimi duhovnimi opomini, ter jim dal spoznati storjeno napako zaradi prezira duhovščine, ker so pregnali lokalnega duhovnika in zadržali njegove prihodke, ter jih spraševal po motivu in vzroku, in da jim, če se želijo pritožiti, ne bo manjkalo pravice, ter jim predstavljal kapitelsko željo, da bi se ob tej priložnosti spravili z Bogom za zveličanje svojih duš z vsemi možnimi največjimi spodbudami; toda oni, vedno bolj trmasti, so najprej zahtevali, da se omenjeni zaklad, ki je bil že razglašen, podaljša, dokler ne prispejo njihovi 4 pooblaščenci, ki so na Dunaju, in so v en glas opozarjali, da nikakor nočejo sprejeti svojega vikarja, niti mu karkoli plačevati, saj so v sporu pred cesarjem, in nočejo slišati niti najmanjšega razloga. Čeprav so bili prepričani, se je izkazalo za nemogoče, da bi karkoli dosegli, na njegovo veliko obžalovanje".

Francesco Brandis pravi, "kar se mu je zgodilo v Cerknem in na Šentviški Gori (Monte di San Vito): čeprav bi ga domačini v Cerknem radi imeli, so se druge občine v veliko večjem številu, ne da bi takoj navedle razloge, izjavile, da si raje pustijo odsekati glavo, kot da ga sprejmejo. In enako velja za tistega na Gori; prepuščen je bil v oskrbo, če so mu dovolili pomoč, ker je imel svojo občino na svoji strani, toda ostale v večjem številu so se prav tako izrekle proti. In tako za vse 3, ne le za enega, kjer so rekli, da jih nočejo, ampak so zahtevali druge duhovnike, dokler ne pridejo njihovi pooblaščenci, vendar jim za to nočejo ničesar plačevati, pri čemer nepredstavljivo vedno bolj vztrajajo v svoji trmoglavosti. Glede desetin pa jih je nekaj ustno reklo, da jih želijo plačati, vendar da želijo tudi oni počakati na svoje pooblaščence".

»1- V preteklem letu 1700, v začetku januarja, so se uprle občine Kneža, Cerkno in Šentviška Gora z njim pripojenimi vasmi ter barbarsko izgnale spoštovane vikarje iz njihovih župnišč, jim odvzele vse premoženje in si ga med seboj razdelile, češ da so pobrali več, kot jim je pripadalo. Po tem so se večkrat pojavili pred kapitljem, da bi dosegli potrditev določenih duhovnikov, ki so jih sami imenovali namesto izgnanih vikarjev, pri čemer so trmasto vztrajali, da starih nikakor nočejo več in da si hočejo sami po svoji volji izbirati nove;
2- zahtevajo, naj kapitelj prispeva pravice, med ljudstvom imenovane beranje (beragne), njihovim vikarjem iz dohodkov od desetine in nikakor drugače iz lastnih sredstev, čeprav so od nekdaj to vedno sami plačevali, in zahtevajo povračilo vsega, kar so za to do sedaj plačali;
3- ne nameravajo plačevati desetine kapitlju, dokler ta ne pokaže, po kakšnem pravu (quo iure) jo ima pravico izterjati, in o tem želijo skleniti trajen dogovor z zmanjšanjem zneska, ki se trenutno pobira, če pa kapitelj tega ne dokaže, zahtevajo povračilo do današnjega dne;
4- v Zgornji Idriji gospod Filbiero ni želel sprejeti ekonoma, ki ga je kapitelj poslal v času, ko je bilo beneficiatno mesto izpraznjeno, temveč ga je hotel imenovati sam po lastni želji;
5- potem ko je njegova cesarska milost imenovala gospoda idrijskega plebana (župnika) in ga je kapitelj po navadi potrdil, mu je gospod Falbeser odrekel posest nad začasnimi dobrinami na podlagi kapitljskih poverilnic, temveč je celo zaklenil sakristijo in še naprej vztrajal, da želi sam upravljati s cerkvenimi dohodki, pregledovati račune in drugo;
6- tisti iz Tolmina in drugih vasi omenjene sodne oblasti vikarjev sicer niso izgnali, vendar jim pod zgoraj navedenimi pogoji odrečejo prispevek beranj in desetino kapitlju. Čeprav so od tam že dvakrat ali trikrat poslali ljudi, da bi jo izterjali in poskusili vikarje vrniti na miren način, se ni izšlo nič, saj vsi bolj kot kdaj koli prej vztrajajo pri svoji prejšnji trmoglavosti. Poleg tega prihaja do drugih opaznih nasilnih dejanj in škode, ki so spodbudila in spodbujajo to javnost k sprejetju že navedene odločitve v božjo slavo ter za ohranitev cerkvenih pravic in imunitet«

»Parazitski« vidik kapitlja kot cerkvene in hkrati fevdalne ustanove se ljudem pokaže v vsej svoji jasnosti. Smo v obdobju, ko tradicionalno skupno premoženje (srenjska zemlja), ki je tako pomembno za preživetje najrevnejšega prebivalstva, zahteva državna last (demanij) in ga odtjuje. Če je bila vodilna vloga države neizogibna, pa se vloga kapitlja in vikarjev ni zdela takšna; vsaj desetina, ki jih je mučila na stotine let, naj bi pokrila plačo vikarja in kaplana, pa naj bo to kurat ali kooperator. Nesmiselnost, da bi decentralizacija storitev pomenila podvojitev prispevkov, so občutili vsi.

»V Tolmin pridejo cesarski komisarji, da bi prisluhnili pritožbam vsakega posameznika in tudi tega kapitlja. Po proučitvi pritožb treh vasi Cerkno, Kneža in Šentviška Gora, vloženih brez soglasja te javnosti glede pozivov komisarjem za obrambo pravic tega kapitlja in za seznanitev s cesarskimi ukazi z dne 22. marca in 1. julija preteklega leta, ter glede na skorajšnji odhod komisarjev, opat Filippo del Torre ponuja učinkovita sredstva, ki jih je Benetkam odobrilo rimsko sodišče, in obljublja, da mu bo uspelo doseči pravico tudi na Dunaju.«

Sledi obsežna izmenjava spisov, pisem, odposlancev in denarja. Komisarji so kapitlju priznali tradicionalne prispevke in duhovno sodno oblast v tolminskem gospodstvu, tako nad vikarji kot nad desetinami. Na zasedanju v Gorici so bile priznane pravice čedajskega (Cividale) kapitlja, ki so mu jih podelili papeži in cesarji nad župnijami, ki so zdaj pod avstrijsko hišo. Vladajoči Leopold jih je po pregledu dokazov ponovno potrdil. Ukradene stvari je treba vrniti itd. Dolgo pismo Leonarda Buiata in Antonia d’Evangella, prič in odposlancev avstrijske hiše121. Pismo cerkljanskega vikarja kurata nadidiakonu Ludoviku De Brandisu »zaradi oškodovanj s strani kaplana v Kotu (Cott). Določeno je bilo, da v njegovem imenu sestavi odlok glede njegove omembe v kapitulacijah, ki jih je kapitelj sprejel 23. februarja 1694«. Vse se da odločiti, a med besedami in dejanji...

»Prošnja mož iz treh vasi v Kotu, v kateri zahtevajo, naj pokope mrličev opravlja kaplan zaradi razlogov, navedenih v njej, in da mora ta kaplan upoštevati fiksno tarifo brez spreminjanja, kot to počnejo drugi vikarji. Kapitelj odloči, da kaplan lahko pokopava te mrliče v okviru svoje kaplanije brez dodatnega zatekanja v Cerkno; v primeru, da bi bil prisoten cerkljanski vikar, pa mora to storiti slednji zaradi svoje nadrejenosti.« Tarifa ostaja fiksna, ob tem pa se vedno v vsem ohranja odvisnost kaplana od cerkljanskega vikarja.

Naddiakon »poroča o škodi v podružnicah Cerknega glede cerkvene opreme, ki se ponuja iz dobrodelnosti, saj mu je bilo začasno odvzetno dovoljenje, da jo podeli duhovniku kuratu Fantonu, zato se je zdelo prav, da jo naddiakon v njegovem imenu pridobi od patriarha in da se nato v naddiakonovem imenu napiše, naj se mu odobri itd.«. Kapitelj je razumel lekcijo in se trudi na vse pretege, da bi iz lastnih sredstev zagotovil vsaj minimum cerkvene opreme za zakramentalne cerkve. To je moral storiti že po tridentinskem koncilu zaradi dejanske zaplembe s strani apostolskega vizitatorja iz Brittonia, zdaj pa to stori prostovoljno.

Proces, sprožen proti spoštovanemu gospodu Boštjanu (Sebastiano) Baloghu, cerkljanskemu kaplanu, se bliža koncu. Zdi se, da je obtožen napeljevanja k nečistovanju pri spovedi (sollicitatio ad turpia). Duhovnik Braulig iz Cerknega plača 100 goldinarjev za zaostalo desetino. To so znamenja, ki kažejo na razcvet duhovščine, kot se spodobi za novo stoletje.

Ponovno se pojavijo odposlanci iz Kota proti cerkljanskemu vikarju, »ki jih, z namenom, da izterja svojo prebendo, imenovano beranja, nadleguje s strogostjo sodstva, pri čemer se sicer ne upirajo temu, da bi mu ugodili, vendar pa je zahteval mero, ki je niso prakticirali. Zdelo se je dobro pisati omenjenemu vikarju, naj odloži to strogost, še posebej ker je poskusil posredovati prevzvišeni glavar (kapitan), takrat pa bi večkrat prispela razsodba njegove milosti, ki bi v tej zadevi kapitlju predlagala, naj zadevo uredi z odposlanci itd.« Raznolikost meril postaja že neznosna in vir sumov.

Desetina iz Tolmina duhovniku Blažu (Biagio) Kobauu iz Cerknega, »ki je ponudil 700 mark v dveh obrokih v tekoči moneti omenjene dežele«. Drugi interesent ponuja 800 mark, vendar »z ugodnostjo, da plača z določenim časovnim odmikom«. Na naslednji seji kapitlja nato sprejmejo 800 mark s strani duhovnika Karla (Carlo) Bertolija, polovico na dan svetega Kancijana (31. maja) in drugo polovico na dan svetega Jakoba (25. julija) »v moneti, ki bo veljavna v trenutku plačila tam, kjer se desetiščina pobira«

Težave med cerkljanskim vikarjem in kaplanom v Kotu. Naloga je zaupana naddiakonu Petru (Pietro) iz Strassolda. Pismo dekanu s strani cerkljanskega kurata za suspenz, »ki je bil že izrečen kljub razsojenim zadevam s strani urada v Loki in v Ljubljani v korist vikarja kurata, da lahko prejme svoj pravični znesek, ki ga je prakticiral sedem let. Ker je v drugem kapitlju pustil dokumente in vse svoje pravice, kar je prineslo ne male stroške, je dekan predlagal, da ga je nujno s pismom omenjene javnosti priporočiti kateremu koli magistratu in sodniku, da se mu zagotovi pravica. Vsi so soglasno pristopili, da bi mu pomagali na tak način, še posebej proti tistim upornim osebam, ki so v duhovnem smislu podrejene omenjenemu vikarju, in glede drugih zadev duhovnega prava«. Vidi se, da je bilo vprašanje meril večni izgovor za zmanjšanje ali morda zavrnitev prispevka vikarju, ki je ob tej priložnosti postal nepriljubljen.

»Prebrana kazenska sodba z dne 23. novembra 1702 proti duhovniku Boštjanu Baloghu, duhovniku iz Cerknega, z obsodbo na zapor sveta pod ključem za obdobje šestih mesecev in nadaljnjih šestih mesecev suspenza a divinis (prepoved opravljanja bogoslužja), z določilom, da nikoli več ne sme podeljevati zakramenta pokore (spovedovanja). Po razpravi o prošnji za izpustitev, upoštevajoč njegovo 6-letno odsotnost, potrdila o naddiakonskem in kapiteljskem priporočilu zaradi njegove revščine ter spremembe življenja, se s posebno milostjo javnosti piše vikarju kuratu Cerknega Krištofu (Cristoforo) Fantoneju, da je rešen suspenza in lahko obhaja mašo, ne sme pa več spovedovati« Sum napeljevanja (sollicitatio) je verjeten pri kaplanu, ki nima dovoljenja za spovedovanje.