Upor iz Lazca: Ko beseda prerase palico
Zgodba o kmetu iz Lazca pri Otaležu je oblikovana na podlagi resničnega dopisa, objavljenega v delavskem časopisu Rdeči prapor v začetku leta 1910. Prikazuje blesk ponosa in upor staršev proti telesnemu kaznovanju ter političnemu pritisku, ki ga je nad vaškimi otroki izvajal učitelj Ambrož Rusjan.
Zima leta 1910 je v Lazec nad Otaležem prinesla grizoč, neusmiljen mraz, z njim pa še globlji, težko grizljajoč nemir. V hribovskih hišah, stisnjenih pod strmali nad Idrijco, je zrak dišal po dimu in tesnobi.
Kmet Jernej je nepremično sedel za masivno leseno mizo. Skozi majhno okno je od zunaj sipal skromen zimski mrč, on pa je opazoval svojega desetletnega sina Franceljna. Fant je krčevito stiskal pesti, ustnice pa stiskal v ozko črto, da ne bi zajokal. Ko je hotel popraviti ognjišče, so izpod ponošenih, zavihanih rokavov pokukale rdeče, otekle modrice – sveže sledi leskove palice.
»Spet Rusjan?« je potihoma, a z rezko, komaj zadrževano jezo v glasu vprašal Jernej.
Francelj je le nemo prikimal in povesil oči k tlom. Sram ga je bilo, čeprav ni storil ničesar narobe.
Vsi v vasi so vedeli, kakšen človek je novi, mladi učitelj Ambrož Rusjan. Bil je goreč, brezkompromisen klerikalec, ki se je po okoliških krčmah rad zapletal v hrupne prepire z vsakim, ki ni delil njegovega svetovnega nazora. Sam je rad poudaril, da se bori za krščanska načela in moralno prenovo družbe. Hribovskih kmetov njegova politična prepričanja sprva niso ganila; vsak hribovec je bil navajen misliti s svojo glavo in vsak je imel pravico do svojega mnenja.
Težava pa je nastala, ker je Rusjan svoj politični žolč začel zlivati na šolske otroke. Še huje – med domačini se je hitro razvedelo, da njegove težke pesti in palica najpogosteje najdejo prav hrbte tistih šolarjev, katerih očetje so simpatizirali z naprednimi idejami socialne demokracije.
»Menda si misli, da nas lahko nekontrolirano tepe, če nas že župnikov pes grize, ko gremo mimo cerkve,« je zagrenjeno zamrmrala Jernejeva žena, medtem ko je sinu na rane polagala krpe, namočene v mrzlo studenčnico.
Jernej je z dlanjo udaril po mizi, da so glinene sklede glasno zažvenketale.
»Dovolj je!« je zahreščal. »Otroke pošiljamo v šolo zato, da se naučijo česa koristnega za življenje. Da bodo znali brati, pisati in računati! Ne pa, da si ta smrkavec na njih hladi svojo politično jezo in prek hrbtov naših najmlajših bije bitke z nami, odraslimi možmi!«
Vedel je, da uradne pritožbe šolskim ali lokalnim oblastem ne bodo zalegle. V tistih časih so močni klerikalni krogi v uradih neprebojno ščitili svoje privržence. Pravica je bila za male ljudi pogosto nedosegljiva. Zato je izbral drugačno, drznejšo pot. Stopil je do soseda, ki je prav tako gojil napredne, »rdeče« ideje in ni prenašal krivice. Moža sta ob petrolejki skovala načrt: učiteljevo nasilje bosta iztrgala iz varnega zavetja odmaknjenih hribov in ga izpostavila javnosti.
Nekaj dni kasneje je uredništvo delavskega časopisa Rdeči prapor prejelo pismo iz majhne, pozabljene vasi nad Idrijco. To je bil sploh prvi dopis, ki je kdaj prispel iz teh krajev. Pismo je bilo napisano z odločno roko; jasno in neizprosno je žigosalo Rusjanovo ravnanje. Avtorji so mlademu učitelju javno poslali opozorilo: če mu v goriškem učiteljišču niso povedali, da se nima kaj vmešavati v politično prepričanje staršev, mu to zdaj sporočajo oni – kmetje. In da ne bi kasneje govoril o zahrbtnosti, so zapisali črno na belem: pripravljeni so uporabiti vsa, tudi skrajna sredstva, da obvarujejo dostojanstvo in telesno celoto svojih otrok.
Ko je 5. januarja 1910 nova številka Rdečega prapora prispela v dolino, se je glas o pismu kot požar razširil navzgor proti Lazcu. Istega večera je Jernej v vaški gostilni stopil pred zbrane može, razprl časopis in na glas prebral tiskani članek. V izbi je zavladala tišina. Tudi tisti kmetje, ki so volili drugače in bili zavezani tradiciji, so ob omembi sistematičnega pretepanja otrok začeli odločno in mračno kimati. Meja je bila prestopljena.
Ko je naslednje jutro učitelj Ambrož Rusjan z dvignjeno glavo stopil v razred, je na njegovi mizi vladal nenavaden mir. Tam ga je čakala sveža številka časopisa. Naslov Iz Lazca pri Otaležu je bil grozeče podčrtan z rdečo barvo.
Učitelju je kri za trenutek ledenela v žilah. Stopil je k oknu in pogledal na šolsko dvorišče. Spodaj, tik pred vrati, je v snegu tiho stala skupina domačih očetov. Niso kričali, niso držali orodja. Imeli pa so resne, nepopustljive in odločne obraze. Med njimi je na čelu stal Jernej, z očmi, uprtimi naravnost v šolska okna.
Palica Ambroža Rusjana tistega dne – in nikoli več – ni pela po otroških hrbtih. Beseda, zapisana v črni tiskarski barvi, je postala ščit, ki ga nasilje ni moglo prebiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar