Pietro Cella (don Pietro Cella) je bil furlanski duhovnik, zbiralec ljudskega izročila in arhivar, dejaven v prvi polovici 20. stoletja. V uradnem glasilu Furlanskega filološkega društva (Ce fâstu?) je leta 1929 objavil etnografski zapis z naslovom "I lusìnz di Otàles : (lejende slovene)" (Kresnice z Otaleža : slovenske legende).
Furlanska pripovedka, ki opisuje "vedomce" – lučke, ki ponoči krožijo po okolišu. Zgodba pripoveduje o kmetu, ki ugotovi, da so te lučke preobraženi ljudje, kar ga močno prestraši.
Besedilo prinaša tudi pripoved o ponosni vasi Otalež, prazniku svete Katarine in lovcu, ki zaradi streljanja na te lučke doživi grozljive posledice.
Kresnice iz Otaleža (SLOVENSKE LEGENDE)
To mi je povedal filozof iz Otaleža. »Ali veste, vi, kje je Otalež?« No, jaz vam bom povedal. Otalež je pod goro Bevk. Ste razumeli kje? Če niste, bom razložil še bolje. Otalež je ena uboga majhna vasica, ki se razprostira po pobočjih gore Bevk, raztegnjena sredi pokrajine nasproti Masor, med Lazcem, Plužnjami in Jaznami. In ali ste sedaj razumeli? Še ne? No, potem vam povem še tole. Otalež je tam doli v kanalu Idrijce, dve uri hoda navzdol od mesta Idrija. In to bo dovolj. Če niste sveta prepotovali bolje kot tako, pojdite spat.
Toda kaj nam je sedaj mar za zgodbe iz Otaleža? Tukaj so. Ker je pač tako, vam ne želim povedati le ene, ampak dve ali tri, lepe ali grde, ni pomembno, vse dokler se ne naveličate. Ali ne veste, kdo je bil »filozof iz Otaleža«? Ali ne veste, da so ti ljudje in ta kraj naši sosedje iz Furlanije, Slovenci iz naše nove domovine? Zakaj ne bi prisluhnili tudi njihovemu glasu?
Torej, filozof mi je pripovedoval o kresnicah (lusìnz) in tudi o drugih stvareh. Toda kakšna hudičeva beseda je to? Slovenci jim pravijo vedomci, kar se razume še manj. Kresnice iz Otaleža so bile kot kresničke na god sv. Janeza, a veliko večje. Prikazovale so se ponoči, nikoli se ni vedelo od kod. Svetleče so krožile naokoli po poljih, po gorah, med gozdovi, okoli hiš in hlevov. Včasih same, včasih tri ali štiri skupaj, in močneje so svetile tam, kjer je bilo najbolj temno. A niso svetile vedno: včasih so se prižgale sredi poti, včasih čisto na koncu, in ko si se jim približal, so ugasnile, da je pred očmi ostala sama trda tema.
Te kresnice so bili ljudje. Enemu je svetila noga, drugemu roka, nekomu čop las, nekdo pa je svetil popolnoma cel. Gor na gori Masora, ki je zapuščena in nevarna, se je vsako noč videlo toliko izgubljenih luči po bregovih in skalah. Tekle so in tekle, dol po potokih, navzdol po strminah, gor po voznih poteh in na koncu so se vse združile v eno veliko luč, ki je nenadoma eksplodirala v nešteto majhnih kresničk. Te so nato skakale naokoli kot obsedene sem in tja, gor in dol, ne da bi si kdaj odpočile. Pred temi kresnicami z Masor so ljudje bežali.
In kdo so sploh bili ti ljudje? Tega ni bilo mogoče izvedeti. Vsi so lahko postali lepe in dobre kresnice. Ko je bil kdo ponoči zunaj hiše, mu je med hojo začel svetiti čop las, noga ali roka in postal je svetleč, vendar se sam ni zavedal ničesar. Le drugi so ga videli od daleč, a ga niso prepoznali. In tisti, ko je svetil, je hodil naokoli, ne da bi vedel karkoli o sebi, vse do jutra, ko se je zbudil napol mrtev v svoji postelji. Veliko ljudi je imelo ogromen strah pred nočno hojo naokoli, prav zaradi strahu, da bi srečali svetlečega, saj je bilo to skoraj tako, kot bi te uročili.
Nekoč se je kmet iz Otaleža ponoči vračal domov iz Čepovana s strani gora. Ko je bil tam zgoraj na vrhu, kjer se križajo štiri poti in se teren lomi, je od daleč zagledal svetlečega, ki je prihajal proti njemu. Gledal je in gledal: ta velika luč se mu je enkrat zdela kot en sam ogenj, spet drugič se je razdelila na tri manjše lučke, nato se je spet združila v eno, potem je šla med gozd, izginila in se znova prikazala. Ko se ji je kmet približal, mu je pred očmi padel mrak in luči so izginile. A le štiri korake naprej je srečal tri kmete iz Oslice, ki jih je zelo dobro poznal. Ti so se pogovarjali med seboj in se smejali, sami pa se niso zavedali ničesar. Takrat je kmet iz Otaleža uganil, da so bili tudi oni tiste kresnice. Ste razumeli? Konec je.
A želim vam povedati še eno. Na vrhu Otaleža stoji čudovita cerkev svete Katarine, ki izgleda kot katedrala. Ves ponos Otaleža je v tisti cerkvi, s kipi in pozlačenimi okraski na oltarjih, in tako lepo je opremljena, da na praznični dan izgleda kot raj.
Največji praznik v Otaležu je dan svete Katarine. Vse štiri vasice v župniji – to pomeni Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne – ki med letom izgledajo kot izumrle, se na ta dan prebudijo polne življenja. Ljudje vstanejo zelo zgodaj, praznično oblečeni, vsa mladina je zbrana. Zvonovi svete Katarine zvonijo na ves glas, cela cerkev se sveti. Ljudje se zgrinjajo od vseh strani po poteh, ulice Otaleža se napolnijo kot mravljišča. Na cerkvenem trgu se zbere in meša ogromna množica ljudi vseh vrst. Vsi govorijo: »Oh, kako lepo, oh, kako lepo!« Gorje tistemu, ki ne bi praznoval dneva svete Katarine.
Toda nekega dne je družba tujih lovcev in eden iz Lazca, prav iz trme, šla na ta dan lovit na Masoro. Zunaj so bili ves dan in vsake toliko se je slišalo njihovo streljanje, ki je odmevalo po celotni dolini. Ljudje so govorili, da se to ne bo dobro končalo. Ko se je že dobro zmračilo, se je tisti iz Lazca vračal domov. Ko je prišel pod vas, tam pri mlinu, je zagledal majhno lučko. Brez premišljevanja je snel puško, nameril proti luči in sprožil tri strele, enega za drugim. Ko bi le tega ne bil storil! V istem trenutku je luč ugasnila in nastal je peklenski hrup. Lovec je začutil, da ga duši težko, mrtvo breme. Krdelo črnih in ponorelih psov je skočilo nanj, režali so se in grozljivo lajali. Ubogi revež je začutil mravljince po celem telesu. Komajda in brez sape se je odplazil navzgor do hiše, ki stoji na Sveti Gori. A tudi po vrnitvi domov ni imel več miru. Zdelo se mu je, da mu mrtvec vedno sledi. V kratkem času je tako oslabel, da mu je v glavi zmešalo in je umrl, ne da bi mu kdaj uspelo izvleči besedo iz ust.
In sedaj vam želim povedati še tisto o hudiču v hiši. Dva kmetijska delavca, eden iz Lazca in eden iz hiš pod Plužnjami, sta imela veliko staro knjigo, napisano v skrivnostnem jeziku, ki sta ga razumela le njiju dva. Knjigo sta skrivala tako dobro, da nihče ni vedel, kje je. Ta knjiga je bila Kalamon (črna bukvica). Ko sta delala znake nad to knjigo in brala nekatere strani, sta lahko v osebi priklicala hudiča ali mrtvece.
Neko nedeljo, ko so vsi ljudje šli k maši v Otalež in ju nihče ni motil, je tisti iz Lazca izvlekel Kalamon in poklical hudiča. Hudič se je prikazal v trenutku, oblečen kot gospod, ves urejen, le oči so se mu preveč svetile. Toda kaj za vraga sta imela ta dva tipa početi v hiši med mašo? Kdo bi vedel. Vendar pa je kmet računal čas in v določenem trenutku, ko bi morala biti maša končana, je začel trepetati. Na vsak način je želel hudiča izgnati, a za svojo nesrečo je pozabil besede zaklinjanja. Mislil je in mislil, se praskal po glavi in za ušesi, besno tekel gor in dol po hiši, a tiste hudičeve besede niso prišle na dan.
Popolnoma obupan se je v trenutku začel križati in hudiča škropiti z blagoslovljeno vodo. Toda hudič, ki je bil razpoložen za šalo in je užival, ko ga je videl v zagati, se mu je na ves glas smejal v obraz in se ni premaknil. Ubogi kmet, v čigave roke je padel! Ko je hudič videl, da je kmet že čisto na koncu z živci, mu je rekel: »Poslušaj me, prijatelj. Jaz bom odšel, če želiš, a pod pogojem, da mi obljubiš svojo hčer. Ali sprejmeš?«
»Za božjo voljo,« je prestrašeno odgovoril kmet, »kakšen preklet predlog je to! To je slabše kot če bi mi strela udarila v glavo.« A po trenutku, ko je ostal kot začaran z na široko odprtimi očmi in usti, je hitro stekel ven in se vrnil z dvema štrenama volne – eno iz bele in eno iz črne volne. Dal ju je hudiču in rekel: »Evo, sprejmem dogovor. Dam ti svojo drago hčer, luč mojih oči, čast moje družine in rožo tega kraja. A najprej moraš iti dol do potoka Straža, pod gozd, in mi oprati ti dve štreni volne, dokler ne postaneta obe popolnoma enaki.«
Hudič, ves zadovoljen, je vzel štreni in v teku prečkal polja in travnike ter bil v enem zamahu pri potoku Straža. Skončal se je in začel prati štreni volne. A peri, izpiraj in ožemaj, udarjaj in drgni ter mečkaj – črna štrena je postajala vedno bolj črna, bela pa vedno bolj bela. Kakšna skrivnostna prekletstva so bila to! Pranje in drgnjenje sta se nadaljevala, poskušal je malo v enem tolmunu, malo v drugem, z motno vodo, s tekočo vodo, a črne volne nikakor ni mogel narediti bele. Na koncu je hudič ugotovil, da gre za zvijačo. Iz maščevanja je začel divjati in tolči po vodi, da je brizgala visoko nad drevesa. Nato si je štreni stlačil v usta, ju prežvečil in zmlel z zobmi, ju pljunil v smeri Lazca ter zbežal kot divja svinja dol po potoku, s sipanjem prekletstev nad kmetom, njegovo hčerjo in štrenami volne.
Dobro se je izteklo, kajne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar