V zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno, je bil izseljenski val usmerjen zlasti v Združene države Amerike. Ko pa so se Ameriška 'zlata vrata' po prvi svetovni vojni zaprla, so asimilacijski pritiski v fašistični Italiji, združeni z poslabšanimi življenjskimi pogoji , vodili naše rojake v želji po boljšem življenju v povečano izseljevanje v Argentino, Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Egipt in Nemčijo.
Izseljevali so se največ v letih 1920 do leta 1928.Zelo redki ljudje, ki so se izselili v tujino, so imeli srečo, da so bili zdravi, da so lahko delali in s "štednjo" premagali začetne težave ob prihodu v tuje kraje.V razmerah v katerih so živeli, delali in se mučili nobenemu ni bilo lahko.
IZSELJENCI IZ NAŠIH KRAJEV , KI SO SE IZSELILI V ARGENTINO
Terezija Rejc-Jazne
Ciril Lapajne-Otalež
Janez Lapajne-Otalež
Franc Lahajnar-Otalež
Janez Razpet-Otalež
IZSELJENCI IZ NAŠIH KRAJEV, KI SO SE IZSELILI V FRANCIJO,BELGIJO ,NIZOZEMSKO,NEMČIJO IN EGIPT-
Ivan Červ -Jazne
Franc Červ-Jazne
Anton Stržinar-Jazne
Anton Podobnik-Jazne
Ivanka Rejc- Jazne ( odšla v Egipt kot dojilja)
Franc Slabe-Otalež
Anton Rejc-Otalež
Jakob Tušar-Otalež
Ciril Lapajne-Otalež
Franc Božič-Otalež
Alojz Bevk-Otalež
Stanko Čerin-Otalež
Janez Čerin-Otalež
Andrej Čerin-Otalež
POZDRAVI NAŠIH IZSELJENCEV-Vir Goriška straža 22.12 1924 št.97
 |
| Vir-Goriška straža 12.12 1925 št 99 |
O TEŽKIH RAZMERAH V KATERIH SO ŽIVELI IN DELALI NAŠI IZSELJENCI-
SUŽENJSKO ŽIVLJENJE NAŠIH IZSELJENCEV
Iz Buenos Airesa (Argentinija).
Vir-Goriška straža 20.12 1924 št. 89
Naš naročnik nam piše iz Južne Amerike o težavah in trpljenju, ki jih morajo prenašati naši izseljenci, če se puste izvabiti po brezsrčnih agentih v tujino za kruhom. Piše: »S posebnim zanimanjem čitam, draga »Goriška Straža« Tvoje v materinem jeziku pisane vrstice o ljubezni, daljni domovini. Od nas ti moren poročati le žalostne novice. Nesramni agentje zavajajo izseljence, ne da bi ti vedeli, kako službo jim bodo preskrbeli in v kake kraje jih bodo poslali. Ko sem odhajal iz domovine, nas je bilo več domačinov skupaj. Po 25 dnevni vožnji smo dospeli v braziljsko mesto Santos. Nekateri so se takoj zatekli k agentom, ki so že prežali na potnike. Spočetka so z njimi ravnali, kot se spodobi delodajalcem, kmalu so pa pokazali svoje pravo lice in gnali izseljence kot živino v taborišče, ograjeno s tri metre visoko žico. Tu so bili prisiljeni delati od zore do mraka, včasih celo po noči, v mrazu in najhujši vročini v kavinih nasadih. Jesti je bilo tako malo, da je marsikater vsled gladovanja obolel. K delu je vedno klicala tromba in nadzornikova palica. Vrhutega so pa še agentje z zvijačo prisilili naše ljudi, da so podpisali pogodbo za 2 leti takega pasjega življenja. Ljudje so obupavali in skušali ubežati ponoči iz suženjstva. Le malo kateremu se je pa posrečilo. K meni je prišel moj prijatelj, ki je ušel iz takega taborišča, bos, nag in lačen do kosti. Sedaj pravi, da bo delal le zato, da spravi skupaj za pot in gre domov iskat — Ameriko. Največ naših ljudi je tukaj zaposlenih pri zidarskih delih. Sedaj so pa tudi ti brez dela. Zato svetujem vsakomur, ki namerava k nam, naj mu prej kaka zanesljiva oseba dobi delo, sicer bodo domači zamanj čakali dolarje iz Amerike. Nikar naj pa ne hodi sem še z družino! To so žalostne razmere. Drugič še kaj. Želimo se kaj takih poročil, da bodo naši ljudje dobro poučeni da tudi v Ameriki ni kruha v izobilju.
PISMO NAŠIH IZSELJENCEV
Kreutzwald, Francija
Vir-Goriška straža 27.5 1925 št. 42
Ker še ni bilo nikakega dopisa od tukaj, sem se namenil pisati par vrstic. Tukaj nas je veliko Slovencev, večinoma Jugoslovani, toda tudi nas goriških rojakov je precej. Večino tvorijo Cerkljani. lz tamošnje okolice nas je približno štirideset. Bolj v manjšem številu so tudi iz drugih krajev Goriške. Sedaj sta nas obiskala dva čč. gg. misijonarja iz Ljubljane. Imeli smo 6 dni sv. mašo, šmarnice, opravili smo velikonočno spoved in v nedeljo imeli skupno sv. obhajilo, na kar sta se čč. gg. od nas poslovila. Zahvalujemo se gg. za njun trud in požrtvovalnost za njih krasne in podučljive govore ter jima želimo obilo uspeha tudi po drugih slovenskih naselbinah. Tukaj delamo v premogovnikih, delo se pa lahko dobi tudi v tvornicah ali drugih podjetjih. Francija dela s polno paro, da vzpostavi svojo industrijo in izboljša gospodarsko stanje. Zaslužek pa je tukaj zelo različen; najboljše služijo izučeni rokodelci, če so zmožni tudi nemščine. Je pa večinoma akordno delo tukaj v vseh obratih, zato pa je zaslužek odvisen od dobre pogodbe in množine izgotovljenega dela. Navadna dnevna plača (Schihtlohn) pa je nizka v primeru z draginjo, ki je tukaj. To povemo, da se tam doma ne bo komu čudno zdelo, da eni za zaslužijo drugi pa ne. Francija ni vinograd Gospodov. Tukaj so prvi pogoj žuljave roke, nekoliko znanja in nekoliko sreče. Kdor še misli sem priti, naj se obrne na kakega znanca, če ga ima tukaj, da mu pošlje sprejemni list, (Aufnahmescheim), kajti Francija ne pusti nikogar čez mejo, ako nima kaj zagotovljenega dela. Potuje naj vsak na lastne stroške, da nima po tem tukajšnih obveznosti. Kdor gre potom agenta s transportom, ima res znižano vožnjo, katero pa mora potem dobro odslužiti na tistih železnih rudnikih. Kajti napravijo ti pogodbo za 6 mesecev, potem pa garaj in delaj, za plačilo pa ni nikake pogodbe. Sicer pa ne svetujem, da pridejo sem taki, ki doma še lahko izhajajo, kajti rudarjevo življenje ,je v večni nevarnosti, delo naporno in Francija bo enkrat tudi polna naseljencev. Kdor pa res nima doma dela in zaslužka, naj pride sem, se bo vsaj pošteno preživljal in ako je zdrav in varčen, tudi prihrani kakšen frank. Da bi pa kdo kake tisočake tisočake spravljal, nato ni misliti. Sedaj ustanavljamo Slov. društvo. Kako bo izpadlo, poročam naslednjič. Sedaj pa pozdravljamo ve naše prijatelje in znance iz Cerkna in okolice ter tudi od bolj oddaljenih občin. P. Obid in tovariši.
IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA IZSELJENCA -DELAVCA -TEŽAKA
Vir-Goriška straža 5.10 1928 št.76
Buenost Aires, v avgustu 1928.
Izvolite priobčiti, če Vam je mogoče, to moje pisanje v cenjeni »Goriški Straži«, ki nam prinaša vedno kaj novega. Kar pišem, je gola, čista resnica. Rad bi pisal boljše in lepše, ali moja trudna glava in razbite roke niso zmožne lepše pisati. Povedal bom samo to, kar je resnica, pa mi dovolite, da začnem.
ZJUTRAJ OB ZORI
Že peta ura! Hitro na noge, da ne zamudim kakor včeraj. Za kazen sem moral čakati gospoda kapotaza (to je poganjač delavcev), ki me je prav pošteno oštel kot lenuha in me nato zapodil delati.
Seveda mi bo ob plači odtrgal eno ali pa dve uri. — Tedaj no noge! — Hitro! Vstanem in grem gledat, ako bo tudi danes tako peklensko peklo solnce kot včeraj.
Ali komaj se nasadim na noge, že čutim bolečine po vsem životu. Boli me glava, noge, v kolenih in roke mi vise ob životu, kakor da niso več moje. — Prokleto tako delo in tak počitek. Do ene ure sem se nemirno premetaval po trdi postelji, ker stenice in komarji mi niso dali miru, čeprav sem jih v nedeljo žgal in moril, kar se je dalo. Vseeno jih je ostalo mnogo. Ta zgaga komarska nam dela preglavice. Če ponoči zapremo okno, je v sobi tako vroče, da ni mogoče dihati, ker v sobi nas je petero trpinov. Ako pustimo okno odprto, pa pridejo nad nas takoj celi regimenti komarjev, kar ima žalostne posledice, da smo zjutraj vsi oklani in otečeni, kot da bi ušli z bojnega polja. — Popolnoči pa je človek itak vedno v nemiru, da ne bi zaspal, ker na budilko, ki premleva počasi svojo staro pesem, se ne moremo mnogo zanesti, ker kliče menda samo takrat, kadar se njej poljubi.
Brzo zbudim tedaj še ostale sodruge, ki vstajajo v enakem razpoloženju kakor jaz. — Vreme kaže še bolj vroče kakor včeraj. — Godrnjanje sem, godrnjanje tja, kletvice gor in dol. Medtem se vsi hitro oblačimo, ker ura je že pet in pol, imamo pa dobro uro vožnje s tramvajem do našega, takozvanega »šetališča«. Le eden je tako srečen, da dela le pol ure daleč. Obrišem si zaspane oči ter prižgem samovar. V tem ko se oblačimo, se že kuha nekaj tiste zelene trave, ki ji pravimo »mata«. Ob šestih pa odrinemo s tramvajem, ki nas pelje vsakega na svoje delo. Seveda je treba pripraviti za to vožnjo eno desetico, to je deset centavos, katere mora imeti vsak delavec pri sebi.
POT NA DELO
Jaz čakam na eno tistih vozil, ki nosijo napis »Obreros« (za delavce), to pa vsled tega, ker sem vedno v prepiru s finančnim ministrom. Konečno pride tudi električni voz s tablico »Obreros«. Ali Bog se nas usmili, kakšno je to motovilo. Do zadnjega kotička je natlačeno, kot sardele v sodu, in kjer se da postaviti le stopalo, že stojita dva srečnega. Na vseh drogih vise ljudje. Eden vrhu drugega in to vse radi petih centavov. Tudi jaz se obesim z eno roko za okno motovila, od zadaj na železno mrežo pa položim stopalo ene noge, vse to med neprestanim tekom voza. Razpet kot naš Izveličar na križu se peljem nad štiri kilometre daleč. Od močnega držanja, da ne izgubim ravnotežja, so mi otrpnili že vsi udje. Konečno srečno prispem na kraj, to je, dve kvadri od stavbe, kjer delam. Na nekem vogalu vidim na uri, da manjka samo dyajset minut do sedme. Da ne pridem prepozno, mi konečno ne preostaja drugega in napravim tekoč še ostalo pot. Dospevši do stavbe, vidim, da je že vse moštvo na delu, ker čuvaj je že tolkel v znak, da se delo prične. Vsi godrnjajo čez to čuvajevo »solidarnost«. ker on tolče po železu vedno tako, da delamo eno uro kuluka. V strahu, da me ne opazi naš kapataž, se naglo preoblečem in hitim na delo.
KRVAVO TRPLENJE SE ZAČNE
.Ropot mašin in vpitje našega kapataža, katerega se mi še naj bolj bojimo, mi pokaže, na nosim z velikim kotličem šoto v mašino za betoniranje, toda mašina se vrti vedno svoj tempo, akoravno meni že pohajaio zadnje moči. — Konečno me kapataž osorno pokliče, naj grem nosit zidarjem malto. Grem in med potjo hvalim Boga, da me je menjal in upam, da bo sedaj boljše. Ali, oj, joj! -— Velika prevara...
Štirje zidarji so že Čakali na malto za omet zidu. Hitro primem v vsako roko po en kotlič in hitim po malto v spodnje prostore in brž nazaj, ker zidarji že kričijo nad menoj. Bojim se, da jih sliši moj kapataž. Vso jezo bi zlil na mene in je verjetno celo, da bi me fliknil na cesto. Zato letam gori in doli, da mi od vročine in truda pot curkoma lije po obrazu. Ves premočen od znoja, ožgan od solnca, do skrajnosti utrujen, že sam ne vem več, kaj delam. Telo se premika nekako avtomatično. Drvenje in ropotanje strojev in trud, sta me nekako otopilo, da niti slišal nisem, ko me je dvakrat poklical in pasje pogledal moj kapataž ter me zapodil v pritličje razložit dva voza opeke. Postavim se v sredo med druge tovariše in začne se razkladanje. Prvi na vozu meče po tri opeke v roke drugemu, ta pa meni, jaz pa tri metre visoko drugemu nad menoj in on onemu nad njim. Tako mečemo opeko v tretje nadstropje v večni nevarnosti, da bi tovarišu padla katera iz rok in meni na glavo. Solnce žge ko za stavo! Ni menda koščeka obleke na meni, ki bi ne bil popolnoma premočen od znoja. Po čelu mi lije znoj v oči in žge! In ta neprestani prah od opeke, ki sili v oči, v usta, za vrat; roke so vse pokrite s prahom, ki je pomešan z znojem, kar napravi celo plast blata. Sprejemam in mečem vez zatopljen v to enolično delo, v ta trud. Roke in ves život se mehanično gibljejo oči gledajo le še motno in nič drugega ne vidim, kot roki onega, ki od mene sprejema opeko. Niti sam ne zapazim, da sem začel metati bolj počasi in ker se nisem pravočasno obrnil, mi je priletel kos opeke naravnost v trebuh. Ves preplašen, kaj bo rekel kapataž, ki stoji ob strani, niti nisem čutil bolečine in ves vzbujen bolj živo odprem oči ter hitim metati in sprejemati.
Par minut kasneje se mi prelomi opeka v rokah in mi pade polovica ravno na stopalo; zabolelo me je, a molčal sem.
POLDNE
Čuvaj stavbe bije po železu, znamenje, da se sme iti jest. Toda kaj pomaga, ko je še skoro polovico voza treba razložiti. Vsi začnemo še bolj hiteti, ker prej ne smemo na kosilo, dokler ni voz prazen. Da smo prej gotovi, začnemo metati kar na debelo, in sicer po štiri, po pet opek na enkrat. Za pol ure je voz prazen. Nekateri si za silo umijemo roke in letimo v gostilno, drugi zopet v trgovino, tretji v mesnico, kakor se pač komu zdi bolj pripravno. V gostilni, kamor sem bil odhitel je bilo že vse zasedeno. Ne preostaja mi drugega, kakor da se sesedem na zaboj od piva in naročim neke vrste juho. Prinesejo mi neko pomivanje, ki ji pravijo tukaj »juha«, ki bi pa v resnici bila komaj primerna za prašiče. Snem to in za pet centavov kruha. Naročim še »Pucero« to je majhen košček mesa, eden ali dva krompirja in malo zelenjave zraven. Nato mi prinese natakar sam od sebe, ne da sem naročil, še za deset centavov vina, ali lepše rečeno: barvano vodo, z nekoliko špiritom. Rad bi še jedel, a zato mi primanjkuje denarja; zadovoljiti sem se moral s tem, kar sem pojedel. Saj še tega nisem jedel z veseljem, ker me je bolel ves život, posebno pa trebuh, kamor me je zadela opeka, palec na nogi pa je krvavel.
GARANJE SE NADALJUJE
Lačen grem nazaj na delo. Na pol mrtev od truda začnem zopet garati z drugimi sotrpini. Po stopnicah v peto nadstropje je treba nositi tramove. Po dva enega včasih, včasih pa vsak svojega, kakor pač pride. Kako utrudljivo delo je to, ve le tisti, ki je poizkusil. To delam skoro ves popoldan, le zvečer od četrte ure sem moral nositi zopet malto zidarjem. Komaj že prestavljam svoja hodala.
ŽALOSTNI DELOPUST
. Na veliko naše veselje se začuje: tinka-tanka-tonk-tonk... Hvala Večnemu.... Čuvaj bije na železo v znak, da bo za danes dovolj. Oh ubogi moj sotrpin, dovolj je za danes, dovolj. Ves izmučen in umazan se nekoliko preoblečem in površno umijem. Na koncu prstov me močno boli, ker opeka mi je snedla vso kožo do krvi. Sezujem copato (ker delam v copatih), da pogledam koliko je opeka poškodovala palec. Siromak je bil že cisto višnjeve barve. Razjarjen na delo, Ameriko in vse, kar mi pride v jezi na misel, odidem proti domu.
ZVEČER DOMA, OBUPNA RAZMIŠLJANJA
Kakor zjutraj tako so tudi sedaj vsa električna motovila prenapolnjena. Obesim se na neki drog in hajdi proti domu. Doma? Na stanovanju je še vse tako razmetano, kakor smo zjutraj v naglici pustili. Ker je bila soba ves božji dan zaprta, mi udari v nos tak zrak, da bi lahko rekel, da smrdi. Radi utrujenosti nimam volje pospraviti niti najmanjše stvari. Najrajše bi se vrgel na ležišče in počival. Ali treba bo večerjati. Soparno je že itak zunaj, še bolj pa v sobi in sedaj pa še kuriti samovar? Hm! Počasi za mano prikapajo še drugi domov. Vsi so obupno razpoloženi. Nobeden nima veselja ne jesti, še manj pa kuhati. Naposled le skuhamo nekaj mesa, kapusa in krompirja. Po večerji gredo eni spat, drugi se pa lotijo pisati domov. Vsi se hudujejo nam ameriško revščino itd., a domov pa vseeno pišemo, da smo zdravi in da se nam dobro godi. Ubogi starši in žene v Evropi! Ko bi vi vedeli, kako dobro se nam godi, ki se nad nami zjokali. Začnem premišljevati, koliko sem danes zaslužil za ves moj trud in za ves moj polomljen život, za vse mi bodo dali tri pece in osemdeset centavos. Od teh moram odbiti dva peca za hrano in stanovanje. Kje pa so druge stvari: tramvaj, obleka, obuvalo itd.? Kje so prazniki in dnevi, kadar dežuje in sto drugih stvari. Če začnem misliti, mi je obupati. Toda pogum in up na boljše čase me še držita pokoncu. Drugi pišejo domov, da jim gre dobro. Lažejo pač zato, da bi ne obtežili srca svojcev v domačem kraju. Tega pa jaz ne morem in nočem, zato sem sklenil, da potožim in razložim potom naše cenjene »Goriške Straže«, ki nam prinaša vedno mnogo novih vesti iz naše daljne domovine, da bodo vedeli oni, ki nameravajo priti sem, kako se godi delavcem-težakom - zidarskim pomočnikom v tej nesrečni južni Ameriki. Oh domovina, domovina, kje si, ali te bodem še kdaj videl? Delavec v Argentiniji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar