Spominski zapis: Dorica Makuc (1928–2020)
Kronistka primorskih usod in pionirka slovenskega dokumentarnega filma
Slovenski kulturni prostor, zlasti pa zgodovinopisje in televizijski dokumentarizem na Primorskem, je neizmerno zaznamovalo delo Dorice Makuc. Bila je novinarka, publicistka, kulturna delavka in neumorna raziskovalka. Njena velika vrlina je bila globoka razgledanost, ki jo je združevala s strastnim zbiranjem zgodovinskega gradiva. Preko svojih številnih knjig in televizijskih dokumentarcev je postala glas malega človeka. Rešila je pred pozabo neštete usode, ki bi sicer potonile v zgodovinski molk.
Korenine, zaznamovane z begom pred fašizmom
Dorica Makuc se je rodila 29. aprila 1928 v Vidmu (Udine). Njene družinske korenine so bile tesno vpete v ustvarjalnost in preizkušnje tistega časa. Njen oče je bil Ivan Kacin, znan in izjemno cenjen organist ter izdelovalec orgel, ki je izhajal iz Otaleža. Mati je bila Marija Makuc. Družinsko življenje in očetovo uspešno obrtno pot je surovo presekal vzpon fašizma v Italiji. Pritiski na slovensko narodno skupnost so očeta prisilili, da je svoje podjetje preselil v osrednjo Slovenijo.
Svoja otroška leta je Dorica tako sprva preživljala v Gorici, nato pa v Domžalah, kamor se je zatekla družina. Ta izkušnja izgnanstva in nenehnega soočanja z narodnostno ogroženostjo je močno izostrila njen čut za pravičnost. Vplivala je tudi na njeno kasnejšo poklicno usmeritev. Zanimivo je, da je imela tudi sedemnajst let starejšega polbrata. To je bil Paul John Sifler (Pavle Šifler, 1911–2001), ki je živel v Združenih državah Amerike. Tam je postal mednarodno priznan organist in skladatelj, s čimer je nadaljeval družinsko glasbeno tradicijo.
Šolanje med Gorico, Ljubljano in Beogradom
Zaradi družinskih selitev je Dorica osnovno šolo obiskovala razpeto med Ljubljano in Domžalami. Po koncu druge svetovne vojne se je vrnila v rojstno regijo. Leta 1946 je obiskovala italijanski znanstveni licej v Gorici. Izobraževanje je uspešno kronala z maturo na tamkajšnjem slovenskem učiteljišču.
Njena želja po širšem znanju in družbenopolitičnem udejstvovanju jo je nato vodila v Beograd. V takratni zvezni prestolnici se je vpisala na ugledno Novinarsko-diplomatsko visoko šolo. Tam je diplomirala leta 1952 in si pridobila vrhunsko teoretično podstat za svoje prihodnje delo.
Časnikarski začetki in televizijski preboj
Svojo profesionalno časnikarsko pot je začela tam, kjer je utripalo srce zamejskega slovenstva – pri Primorskem dnevniku. Kot mlada, zagnana novinarka je bila v uredništvih v Trstu in Gorici zaposlena med letoma 1952 in 1957. Njena kariera je nato ubrala krajši gospodarski ovinek. Do leta 1960 je namreč službovala pri predstavništvu jugoslovanske zunanje trgovinske zbornice v Milanu. Tam je spoznala italijanski kulturni in gospodarski prostor.
Ključni prelom v njenem življenju pa se je zgodil leta 1962. Takrat se je zaposlila na Radiu in televiziji Ljubljana. Sprva je delovala kot drzna TV časnikarka v dnevno-informativnem programu. Kmalu pa je njen pravi poklicni dom postala redakcija dokumentarnega programa. Kot avtorica ali soavtorica je podpisala več kot 40 dokumentarnih filmov. V njih je razvila specifičen, izrazito humanističen avtorski izraz. V ospredje svojih televizijskih pripovedi je vselej postavljala malega človeka, njegovo trpljenje, dostojanstvo in neupogljiv boj za boljši jutri. Postala je pionirka, ki je v osrednji slovenski medijski prostor sistematično vnašala problematiko slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji ter pričevanja primorskega človeka.
Zrelo obdobje in neprecenljiv publicistični opus
Po upokojitvi se je Dorica Makuc vrnila na Primorsko in pretežno živela v Gorici. To obdobje pa zanjo ni pomenilo počitka, temveč izjemno plodno publicistično ustvarjalnost. Postala je nepogrešljiva sodelavka Radia Trst A in Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je izdala svoja temeljna knjižna dela. Njene knjige so sad dolgoletnega terenskega raziskovanja, zbiranja pisem, fotografij in osebnih pričevanj:
- In gnojili boste nemško zemljo (1990) – pretresljiva študija o usodah slovenskih prisilnih delavcev in izgnancev med drugo svetovno vojno.
- Aleksandrinke (1993) – epohalno delo, s katerim je slovenski in svetovni javnosti odrla tančico z usod primorskih žena in deklet, ki so odhajale v Egipt za dojilje in varuške bogatih meščanskih družin.
- Sardinci (2000) – monografija, ki osvetljuje usode slovenskih fantov in mož, ki so pred fašizmom ali zaradi ekonomskega preživetja odhajali na delo v rudnike in tovarne na Sardinijo.
- Primorska dekleta v Nemčijo gredo (2005) – raziskava o usodah primorskih deklet, ki so v različnih zgodovinskih obdobjih odhajale na delo s trebuhom za kruhom v nemško govorne dežele.
- Ameriška Slovenka iz Vipavske doline (2016) – zbornik, ki ga je izdala v samozaložbi in s katerim je osvetlila izseljensko tematiko ter močne vezi med rojstno domovino in izseljenci v ZDA.
Družbeno priznanje in trajni spomin
Delo Dorice Makuc je bilo visoko cenjeno v celotnem slovenskem kulturnem prostoru, zlasti med zamejskimi Slovenci, ki jim je posvetila svoje življenje. Leta 2001 je v Trstu za svoje književno delo prejela prestižno literarno nagrado Vstajenje. Krona priznanj za njen neprecenljiv doprinos pa je prišla leta 2017. Na osrednji proslavi Slovencev v Italiji ob dnevu slovenske kulture so ji podelili nagrado za življenjsko delo.
Svoje plodno in bogato življenje je Dorica Makuc sklenila 30. novembra 2020 v Domu starejših občanov v Renčah. Za seboj je pustila neprecenljivo kulturno dediščino. Njeni filmi in knjige ostajajo trajen spomenik primorskemu človeku, opomin zgodovini in navdih prihodnjim rodovom raziskovalcev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar