Življenje na kmečkih domačijah

 

Na kmetijah je bilo v preteklosti veliko število ljudi. Poleg gospodarja m gospodinje ter otrok, je bila, posebno na velikih kmetijah številna služičad: hlapec, volar, pastir, dekla (tudi dve), pesterne in pastirica. Poleg teh je bil vedno na razpolago tudi „gost".

Najprej bom na kratko omenil služičad ah posle. Služičad je namreč v glavnem opravljala vsa dela. Posebno na velikih kmetijah je gospodar le razdelil delo, skrbel za red in vzgojo služičadi, ki je bila omejena le na strogo moralo, brezpravnost, kjer ni bilo mogoče uveljaviti nobenega lastnega svobodnega mišljenja. Služičad je bila le orodje gospodarja, dokler je bila sposobna za delo. Ponižno brez ugovarjanja je delala, kar ji je bilo ukazano. Moralni red sta včasih prekršila le hlapec in dekla, kar jima je povzročilo težke posledice. Najboljši izhod je bil, da sta se poročila in živela kot „gosta" na kmetiji. V času, ko je bila odprta pot v Ameriko, je hlapec po „zločinu" pogosto pobegnil tja dekla pa je morala od hiše. Veliko število bivših hlapcev in dekel se je na stara leta preživljalo z beračenjem od hiše do hiše. Le redek je ostal na kmetiji, kjer je dolga leta služil. Bil je zadovoljen, da je bil pod streho, pozimi na toplem in sit .

Delo služičadi se je začelo že pred zoro. Opraviti je bilo treba vsa dela pri živini v hlevu. Ko so prišli na delo dninarji, so morali z njimi na polje ali k drugemu delu. Opoldan so dninarji po kosilu počivali, hlapci in dekle so morali v tem času zopet opraviti delo v hlevu; nakrmiti in pomolsti. Zvečer, ko so končali delo na polju, je hlapce in dekle že tretjič čakalo delo v hlevu. Posebno hudo je bilo za te ljudi ob košnji, ko je bilo treba z delom vzpodbujati dninarje.

Na slabšem so bile dekle, ki so morale opravljati še razna hišna dela .Najbolj brezpraven je bil pastir, ki je bil podrejen vsem pri hiši, od gospodarja do volarja, vsak ga je imel pravico tudi tepsti .

Služičad na kmetijah ni imela nikakih prostih dni, le glavni hlapec je lahko v nedeljo popoldan zavil na vas ali v gostilno, če je imel denar. Družil pa se je lahko le s sebi enakimi .Obvezno so se morali ob nedeljah in praznikih udeležiti verskih obredov. Toda prej so morali opraviti svoje delo v hlevu. Pastir je odgnal živino na pašo že pred zoro. Služičad je imela prosti dan na Jurjevo, ko so običajno menjali gospodarja .Takrat jih je novi gospodar peljal na sejem in v gostilno. Če pa so ostali pri prejšnjem gospodarju, je bila njegova dolžnost, da stori isto. Vendar jim je pogosto izročil le nekaj drobiža, ki naj bi ga zapravili ta dan.

Nekoliko več prostosti so imeli posli pozimi, posebno hlapci, če gospodar ni bil preveč zahteven. Dekle in pastirji so bili za to prostost prikrajšani .Dekle so morale presti prejo ah volno, pastirji pa izbirati žito za seme. Hlapci so v tem času marsikatero uro prelenarili v hlevu ah na kmečki peči .V zimskem času je bilo več „sopraznikov", to so bili nekaki polprazniki. Ob teh dneh dekle niso predle, morale pa so hlapcem pomagati prekidavati gnoj v hlevu, da niso držale križem rok.

Omenil sem že, kje so bivali ti posli. Naj še omenim, da je pesterna ah pastirica spala na kmečki peči zavita v obnošene suknjiče. Obleke so bile obešene kjerkoli, saj so itak imeli vsega dve obleki, eno za delo, drugo za praznik.

Plače teh poslov so bile več kot skromne. Poleg obleke so hlapci dobili nekaj tobaka, le ob koncu leta so prejeli tudi nekaj denarja za celoletno delo. Pastir ah pesterna pa sta celo leto delala za „cajhaste" hlače ali obleko iz najslabšega blaga .Največje darilo je bilo, če je gospodinja dala pastirju ali pesterni hlebec črnega kruha, da sta ga nesla staršem.

Druga kategorija delovne sile na kmetijah so bili dninarji. Ti so prihajali na delo občasno; ob košnji, mlačvi, žetvi, pripravljanju drv za zimo itd. Tudi ti delavci so morah trdo delati, vendar niso imeli drugih obveznosti do gospodarja. Za dnino so prejeli plačo in hrano. Dninarili so tudi za razne usluge, ki jim jih je opravil gospodar. Bili so navadno z manjših domačij. Ker niso imeli dovolj vprežne živine za oranje, zato so jo dobili od večjega kmeta, to uslugo pa so mu povrnili z dninami.

Na tretjem mestu so bili razni obrtniki, ki so poleg dela na svojem domu hodih delat od hiše do hiše. To so bili predvsem čevljarji, krojači, šivilje, mizarji in kolarji. Obrt je bila svobodna in na kmetijah spoštovana .Ko so bili ti delavci na kmetijah, je bila boljša hrana za vse pri hiši, poleg te pa je obrtnik dobil še priboljšek.

Čevljarja, krojača ali šiviljo so najeli vsako leto, da so izdelali obleko in čevlje za vso družino in po potrebi tudi za posle. Medtem, ko je bila obleka za družino iz boljšega blaga — boljše domače platno ali kupljeno sukno, je bila obleka za posle narejena iz slabšega platna, od obleke do srajce in spodnjih hlač, če so jih sploh imeli. Tudi čevlji so bili za družino iz boljšega usnja, za posle pa iz svinjine. Običajna obutev za hlapca so bili škornji do kolena, ki jih je nekaj časa nosil ob nedeljah in praznikih, potem pa za delo. Če jih je imel le en par, jih je ob sobotah namazal z gorko svinjsko mastjo, kar je bilo tudi edino loščilo za čevlje. Mizarja so najeli pred poroko hčere, da je izdelal balo za nevesto. To je bila velika postelja, skrinja, kasneje tudi omara s predali (kosem) in seveda tudi zibelka .

Vse blago in usnje je bilo domače proizvodnje. Laneno platno so izdelali doma, kožo doma odrte živali so dali ustrojiti vaškemu strojarju.

Likalnikov niso poznali, pač pa so zmečkano perilo nategovali na nekakšnem lesenem valju. Tudi brisač niso poznali. Ob umivanju glave so se obrisali v spodnji del srajce, kopali pa se itak niso nikdar, ker je bilo „pregrešno".

Pri vsaki kmetiji so imeli poleg goveje živine, največkrat neugotovljenega plemena tudi nekaj ovac in prašičev.

Vozili in obdelovali so le z volmi, ki so jih imeli več kot krav. Taki prevozi in obdelava je bila zelo počasna. Velike površine so orali z več parov volov. Na večjih kmetijah, kjer so imeli večje število volov, sta bila pri hiši dva volarja. Volar je bil hlapec druge kategorije, ki je imel opravka samo z volmi in je postal iz nekdanjega pastirja. Tako napredovanje je bilo zanj velika čast. Ko je postal volar, se je lahko pobahal pred vrstniki in se potem lahko z njimi družil. Po nekaj letih je volar postal hlapec.

Konj je bilo po kmečkih domačijah zelo malo. Imeli so jih le na takih kmetijah, ki so bile bolj „gosposke". Uporabljal jih je gospodar, da se je z njimi vozil v sosednje kraje in v mesto. Če je konja kupil gospodar manjše kmetije, je vsa soseska govorila da bo šel ,,grunt" kmalu na „kant" (na dražbo).

Vsa dela so opravljali ročno z doma narejenim orodjem, zato je delo potekalo počasi in marsikaj ni bilo pridobitno, vendar so opravljali tudi tako delo, ker je bilo podedovano. Če bi opustili kaj takega kar je opravljal že prejšnji rod, bi se na smrt zamerili staremu očetu.

Veliko število koscev je kosilo puste senožeti, kjer je rasla le „sivka". Kosec jo je cel dan nakosil komaj toliko, da bi jo posušeno nesel v košu. Mlačva je trajala cel mesec, mlatili so le s cepci. Vmes so za počitek „škopali" tj. pripravljali škopo za kritje streh ter čistih zrnje tako, da so ga premetavali z lopatami, po možnosti proti vetru, da je odnašal pleve. Še vedno ne dovolj prečiščeno zrnje so potem pozimi izbirali za seme.

Drva za zimo so pripravljali pozno v jeseni. Ker se niso dovolj osušila, se je potem gospodinja, ko je kuhala kosilo solzila, hrana pa je imela zadah po dimu.

Eno od večjih del je bilo tudi pospravljanje sadja. Okrog vseh kmečkih domačij je raslo veliko število hruškovih drevesc (tepk) iz katerih so stiskah mošt — tepkovec, iz tropin pa kuhali žganje.

Tepke so spravljali v večje čebre ter jih skisali, da so se ohranile za zimsko prehrano. Velike količine tega sadja so tudi posušili. Sadje za mošt so drobili z lesenimi, nalašč za to pripravljenimi bati v koritih, ki so bila izdolbena iz debelih debel.

Še večja delovna dogodka na kmetiji sta bila; žetev, kije trajala več dni, kjer je od zgodnjega jutra do poznega večera želo deset in več žanjic, in drugič, ko je večje število teric trlo lan. Med topotanjem trlic, se je mešal klepet teric in razna hudomušna opravila, ki so jih organizirale terice.

Za vsa ta dela je bilo potrebno veliko število cenene delovne sile. Drugega zaslužka ni bilo, zato so delavci z majhnih kmetij in bajt radi prihajali na delo, na dnino. Takrat so se pošteno najedli ter zaslužili tudi nekaj denarja, Denar je imel veliko vrednost, zato ga je bilo malo. Tudi naj premožnejši kmet se ni mogel pohvaliti, da ima dovolj denarja. Sicer so imeli domačijo za premožno, če je bilo v hlevu veliko živine in je bila tudi drugače dobro urejena. Denar je bilo težko dobiti, saj je kmet lahko prodal le kakšno žival. Les ni imel nikake vrednosti in tudi drugi pridelki so si le težko utrli pot na trg.

Gospodinje so na svojo sramoto ostrigle lase in jih prodale branjevcem, da so za izkupiček dobile sukanec, šivanke, glavnik in nekaj sponk za lase. Prehrana na kmetijah je bila tako skromna, da si jo danes ni mogoče predstavljati. Glavna jed je bilo zelje z bobom. V postnem času, od pusta do velike noči je bilo zelje trikrat na dan, brez zabele. Skuhali so ga zjutraj, za druga dva obroka pa so lonec z zeljem spravili v „kahlo" - majhno pečico v kmečki peči pri ,,zdiču". V tej pečici je ostalo zelje še dolgo toplo. Krompir je bil v zelju samo ob posebnih priložnostih. Samega krompirja skoraj niso jedli, ker je zaradi degeneriranega semenskega krompirja, slabo obrodil.

Kosilo je bilo sestavljeno iz dveh jedi; kislega ah topljenega mleka in kuhanih suhih hrušk. Za spremembo je bil za večerjo ječmenov ali ovsen močnik. Če je bil močnik iz boljše moke in s sladkim mlekom, je bila to posebna poslastica.

Za zajtrk je bil večkrat samo bob z vsemi „fežinami", ki so bodle po grlu. Mleko so kisali ali topili v „čerfah", da so potem z njega posneli smetano. To mleko brez maščobe je jedla služičad. Maslo so pretopili in ga hranili v lesenih „dežah'.

Ječmen so „phali" za ričet. To je bila že boljša prehrana, posebno, če se je gospodinja „zmotila", in je v njem kuhala prašičje uho ah noge. Nekaj malega so sejali tudi proso, ki so ga prav tako „sphali' za kašo. To pa je bila že praznična hrana. Ko so opravljali večja dela, so imeli delavci tudi malice; ržen ali ječmenov kruh, dopoldne „hruškovo vodo", popoldne pa mošt.

Tekom leta pa so bili dnevi, ko se je jedlo „na veliko". To je bil božič, pust, velika noč ter dva ali trije semanji dnevi. Toda, marsikdaj se je zgodilo, daje na božič ali na veliko noč, gospodar oklical post, da bi živina ne zbolela, tako so bili posli prikrajšani za nekaj dni užitka. Posebno ob pustu in semanjih dneh je bilo na pretek svinjskega mesa, ki je bilo toliko zaželjeno, tiste dni so spekli bel kruh. V juhi je bil fižol, ki je bil redkokdaj na mizi  v običajnih dneh.

Služičad se je ob teh dneh najedla do skrajnosti. Za marsikoga so morah poklicati padarja, da je preprečil okvaro želodca. Med posli so se našli tudi taki, ki so te dobrote prihranili za nekaj dni, čeprav je bilo ob postu strogoprepovedano jesti mesnino.

Tudi na svadbah je bilo vsega čez mero. Ob teh prilikah so prišle na mizo še »specialne jedi". To so bili ajdovi štruklji, mlinci, štravbe, grah in kasneje tudi kava.

Največje razvedrilo je bil ples ob pustnih dneh in to posebno ob prihodu kolednikov.  Poseben dogodek je bil semanji dan o katerem so še dolgo govorili. Nekaj zabave je bilo tudi ob dolgih dolgih zimskih večerih, ko so se zbrale predice in vaški fantje. Zaradi ljubosumnosti je večkrat nastal pretep med hlapci in kmečkimi fanti .Najslabšo je običajno »potegnil" hlapec.

Ljudje na podeželju so bili v glavnem nepismeni, zato si med seboj niso pisali. Vse zadeve na sodišču ob prepisih posestva sinu ali hčeri, ter druge uradne zadeve jim je reševal notar. Našli pa so se tudi razni "zakotni pisarji" , ki so navadno kmeta precej oskubili.

Sporočila so prenašali berači, ki jih je bilo v tistih časih precej. Vendar so bili dobrodošli, ker so prinašali tudi novice, čeprav so bile včasih stare tudi več mesecev. Če je bil berač  bolj iznajdljiv in razgledan, da je znal pripovedovati(v pripovedovanju je bilo le nekaj resnice, drugo pa si je sam izmislil saj ga ni nihče preverjal) , je bil še posebno dobrodošel in v njegovo torbo je padel tudi kos svinjskega mesa.

Take prenešene novice so potem krožile in končno so bile popolnoma spremenjene celo grozotne - te so znali pripovedovati predvsem starejši ljudje. Posledica tega pripovedovanja je bil pri otrocih »strah". Bili so boječi, povsod so videli strahove in prikazni.

Poseben strah so vzbujale uniformirane osebe, predvsem žandarji. Otroci so zbežali in se poskrili. Tudi odraslim se je stisnilo srce, ko so se pojavili. Prihod žandarjev je pomenil, da v kraju ni nekaj v redu, česar so se vsi bali .Še in še bi lahko pisali o nekdanjem življenju na podeželju, čeprav je marsikaj zanimivega šlo v pozabo. V tem sestavku je namreč prikazan le drobec nekdanjega življenja na naših kmetijah.

Vir- Janez Jeram Idrijski razgledi 1977