Iz zdravniške prakse

Iz rudarskega mesta Idrije vodi edina cesta v Primorje skozi dolino Idrije in njenih pritokov, včasih po desnem, včasih po levem bregu.

Za Idrijo in Spodnjo Idrijo je precej široka dolina z blagimi, dolgimi pobočji, deloma obdelana s polji, deloma porasla s sadnim drevjem, toda bližje ko je kraško-primorski meji, bolj se dolina zožuje, bolj strma in višja postajajo pobočja, ki ponekod prehajajo v navpične nebotične stene in skalnate pečine, porasle z bogatim zelenim grmovjem jelš in javorjev, v katerih tu in tam bela breza zabliska kot srebrn trak. Cesta, zgrajena visoko nad reko, si utira pot skozi skale, ki visijo nad cesto kot velikanska telesa, iztegujejo svoje kamnite roke proti svojim granitnim dvojnikom in s svojimi številnimi in divje romantičnimi oblikami vzbujajo občutek tesnobe in čudenja.

V teh ozkih, vijugastih gorskih prelazih, ki so v neštetih gubah, se ne izgubi noben vetrič, zato je tukaj v soparnih poletnih dneh izjemno vroče in zadušljivo, medtem ko so večeri, oziroma noči, saj je na jugu mrak kratek in tema nastopi kmalu po sončnem zahodu, opazno hladne. Zato se v teh krajih s tako nenadnimi spremembami temperature ni priporočljivo, da se na pot v te kraje s tako nenadnimi temperaturnimi spremembami odpravite brez plašča ali odeje, razen če se želite prehladiti in dobiti nevarno pljučnico.

Konec maja 1893 sem se odpravil na delo iz Idrije v okrožno mesto Cerkno v Primorju, oddaljeno skoraj 5 ur peš.

Vročina je bila izčrpavajoča, konji so se potili in niso mogli odganjati številnih žuželk, ki jih je privabljal vonj prepotenih vprežnih konj.

Kočijaš Polaušek, visok, čeden mož z dolgim ​​nosom in velikimi, štrlečimi ušesi, je vsake toliko smrkal, si potegnil klobuk nazaj in zamrmral: »Strašanska vročina, dans bo kej paršlo (strašna vročina, danes bo nekaj prišlo)« in medtem je s klobukom odganjal nadležne muhe s krajev, kamor konjski repi niso mogli doseči.

Bilo je tako tiho, da se ni premaknil niti en list, in vso pot smo se vozili kot skozi puščavo, nikjer žive duše.

Slekel sem plašč in da bi nadoknadil dolg čas sem se med počasno vožnjo občasno ozrl naokoli.

Žejen sem bil in čeprav sem vedno imel s seboj steklenico vina, sem si v mislih zaželel kozarec hladnega Češkega piva, s to željo pa so prišle nove misli, spomini na dom, rojstni kraj, Prago in končno še želja: ko bi se le lahko povzpel na Šebreljske vrhove in se dovolj dolgo ozrl naokoli, da bi videl svojo zlato Bohemijo ...

Nenadoma me je iz teh spominov iztrgal redek pojav.
Na desni strani ceste, pred vasjo v senci grmovja, sem zagledal vojaka z veliko torbo čez ramo, ki si je utrujeno brisal pot s čela.

Ko sem ga dosegel, sem ga vprašal  »Kam greš, vojak?«

»V Otalež,« je bil kratek njegov odgovor.

No, še kar dolga pot je pred teboj, sem pomislil in prijazno povabil popotnika k sebi v kočijo.
Vojak me je veselo pogledal, in z torbo in paketi, ki mi jih je izročil, se usedel k meni v kočijo.

"Od kod si?" sem ga vprašal
"Iz Moravske," je odgovoril na kratko, verjetno od utrujenosti.
"Iz Moravske?" sem odgovoril. "Torej Čeh?"

Da, Čeh, iz Brna."
"To me veseli, tudi jaz sem Čeh."

Vojakova usta so se po mojih besedah ​​razširila od presenečenja in veselja.
„Ste, kot opažam, utrujeni in žejni, in človek se težko izpove. Počakajte, okrepite se ...“
„Polaušek“ sem poklical kočijaža, daj vino, imamo gosta, rojaka Čeha“

Polaušek se je ustavil, potegnil ven veliko steklenico vina in mi podal  pijačo.

Ko si je vojak, kot pravi prijatelj , "opral jezik" in prižgal cigaro, ki sem mu jo dal, mi je povedal, da služi v inženirskem polku v Korneuburgu in pri oddelku, določenem za gradnjo železnice, načrtovane od Ljubljane do Gorice in da vsak dan hodi v Idrijo po pošto. Danes ima veliko dela, ker je k guvernerju prišla njegova žena in s seboj zato nosi veliko paketov. Tudi guverner je Čeh, iz Karlina, in zelo prijeten človek, toda poročnik, Jud, je slab in tudi njega nihče ne mara. In dodal je, da služi že tri leta in kako se že veseli odhoda domov. 

Vesel sem bil svojega rojaka, vsake toliko sem ga spodbujal k pijači, in ko smo končno prišli do mesta, kjer je moral izstopiti, sem mu dal vse cigare, ki sem jih imel s seboj, in se od njega prisrčno poslovil.

Tri dni po tem dogodku sem v Idriji prejel vojaški obisk. Prišel je vojak s pismom poveljnika odreda, stotnika , v katerem me je prosil, naj čim prej pridem v Poljane pri Otaležu pogledat bolnega. Takoj sem odšel. 

V čisti sobi pri gostilničarju je ležal bolan rojak. Težko in hitro je dihal ter mi je z naporom povedal, da ga je istega večera, ko je jahal z mano, treslo od mraza in ga je takoj premagala vročina, ter da naj bi čutil zbadanje v desni strani, tako močno, da zaradi bolečine sploh ni mogel dihati. Pregledal sem pacienta in ugotovil pljučnico , storil sem, kar je bilo potrebno in bolnika sem čim bolj srčno tolažil.

Po dveh tednih si je popolnoma opomogel. Vojak je odšel v Ljubljano k nad-arbitražnemu upravitelju in od tu domov .Bilo mu je prihranjenih pet mesecev služenja.

Od takrat je minilo mnogo let. Moje naključno srečanje s češkim vojakom na mirni cesti v revnem delu Slovenije je zbledelo med starimi opomniki na nezdravo pustinjo, ki sem jo pogosto imenoval deportacijska kolonija ...

A v enajstih letih se človek postara, to vidim povsod okoli sebe in v laseh ...

Pred 14 dnevi me je obiskala starejša gospa in me prosila, naj pridem k njenemu sinu .

Prispel sem čez eno uro. V kuhinji me je pozdravila mlajša ženska z otrokom v naročju, za njo deklica, stara približno štiri leta, ki se je držala za njeno krilo, in deček, star približno devet let, ki je sedel ob oknu. Tiho mi je, jokajoč, povedala, da je moški že pet dni bolan s pljučnico, da ga zdravi blagajniški zdravnik, a dlje ko je šel, slabše mu je bilo.

Vstopil sem v sobo. Na postelji je ležal moški, močan, okrogel moški, star trideset let. Njegov obraz je bil globoko rdeč z izrazom trpljenja; težko je dihal.

Komaj pa sem spregovoril nekaj besed, me je pacient preiskovalno pogledal, me premeril in po kratkem trenutku s prisiljenim nasmehom na ustnicah vprašal: »Oprostite, doktor, ali niste bili na Kranjskem?« »Sem,« sem odgovoril. In potem obe roki primeta mojo desno roko, na obrazu se mu pojavi vesel in zaupljiv nasmeh in hkrati pokliče ženo v kuhinjo: »„Marenko, pridi sem.“ Vidite, to je zdravnik, o katerem sem vam že večkrat pripovedoval, kako me je, utrujenega vojaka od potovanja, vzel v svoj voz, mi dal darila in me nato ozdravil pljučnice. „Ali vidite, doktor, da me boste zdaj tudi ozdravili?“

Ta nenadna, nepričakovana stvar me je izjemno presenetila in čeprav sem se med pogovorom spomnil bolnikovega davnega prihoda, se je vse zgodilo tako nenadoma, tako nepričakovano, da sem bil tako ganjen, da sem komaj zadrževal solze v očeh. Pogledal sem bolnika in mirno odgovoril. „Ne skrbite, v enem tednu boste shodili.“
Moje besede so pomirjujoče vplivale na mojega starega prijatelja in tiste okoli njega. In v enem tednu me je moj stari vojak popolnoma pozdravil.

 

Vir- Lidové noviny Brno (Ljudski časopis) 8.5 1904