Nevarni prehodi v Lanišah
Ko so Nemci napletli žico in postavili mine, je tudi poprej idilična dolinica, ki se mimo zadnje domačije – Lanišarja – spušča proti Sovodnju in po kateri smo nekoč, če ni bilo italijanskih financarjev, brezskrbno hodili mimo graničarske karavle, postala smrtno nevarna. Domačini so sicer vedeli, kam noga ne sme stopiti in kod je varno, če si dovolj oprezen, a vseeno so ljudi kmalu vznemirile prve smrtne nesreče, ki so jih povzročile nemške mine. Še dobro se spominjam, kako nas je prizadelo, ko se je razširila žalostna novica, da je mina raztrgala 19-letnega Laniškega Vinka (Uršiča). Njegov brat Pavle Uršič (rojen leta 1925) mi je pred kratkim povedal, kako se je to zgodilo:
»Bila je nedelja na dan svetega Štefana, 26. decembra 1942. Brat Vinko je ravno prejšnji dan dobil poziv za služenje vojaškega roka. Skupaj sva bila pred štalo; jaz sem šel krmit živino, on pa se je usedel na kolo in se odpeljal po vozni poti proti meji. Pod vozno potjo, tik ob meji, a še na italijanski strani, je bilo z ostrim pogledom mogoče opaziti spremembo na površini. Tla so bila komaj opazno in plitvo ugreznjena, ker so bile tam zakopane protitankovske mine. Nekatere so se celo videle. Ker je Vinko dobro poznal zemljišče, je skoraj izključeno, da bi nevede stopil na mino. Bolj se mi dozdeva, da jo je skušal najprej sprožilno onesposobiti, potem pa bi jo odstranil in morda razstavil. To so pozneje počeli vsi pobje ob meji, mine pa so zbirali tudi za partizane. Vinko je bil vajenec v avtomehanični delavnici pri Čargu v Cerknem in je že zaradi tega premogel nekaj več znanja in spretnosti, najbrž pa ga je zapeljala tudi mladostniška radovednost. Kakor koli že, bil sem pri živini, ko je zagrmela eksplozija. Vsi smo prestrašeno pogledali proti meji, kjer se je vzdignil gost oblak dima in prahu. Eksplozija je bila silovita, Vinko pa je moral biti v samem središču, saj ga je razneslo na koščke. Vsi smo zdrveli proti meji, a so z druge strani pritekli Nemci, ki so nas odganjali in vpili: 'Marsch!' Bilo je pa tudi zares nevarno, da bi se nesreča še ponovila ...«
Vir- Tomaž Pavšič, Ob stari meji, Pričevanja in spomini 1999, str.102, 103.
Ni komentarjev:
Objavite komentar