Otalež skozi čas

 Slavnostni govor, Otalež, nedelja, 6. oktobra 2013 Tomaž Pavšič

Vir- Idrijski razgledi 2013

Dobrodošli vsi v 'Otaležih', na teh  slovenskih tleh tu pod Bevkovim vrhom, dobrih tristo metrov nad Idrijco. Če Sloveniji pravijo »dežela na sončni strani Alp«, je naš rojak iz Lazca monsignor Janez Filipič dal pravilen naslov svoji domoznanski knjigi, ko je zapisal Otalež, skoraj tisoč let znano naselje na sončni stani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko.

Danes ta dan gre predvsem za odkrivanje in spoznavanje pomembnega rojaka, organista in izdelovalca orgel Ivana Kacina, Tišlerjevega Janeza iz Otaleža, katerega 60. obletnice smrti se bomo spominjali prihodnjega 13. novembra, in njegovega sina, znanega glasbenika, orglarskega umetnika Pavla Šifrerja, ki je deloval v Ameriki in umrl pred 12 leti. Hkrati se bomo poklonili tudi drugim znamenitim in zaslužnim ljudem našega kraja. To priložnost smo želeli povezati z imenitnim datumom, nekdaj veljavnim podatkom, da je kraj oziroma ledinsko ime Otalež po zgodovinski listini znano natančno 950 let. Tako so sklepali ugledni zgodovinarji že vse od Simona Rutarja sem pred 130 leti. A kakor so raziskave že pred mnogimi leti zrušile mit o tolminskem bivanju italijanskega velikega pesnika Danteja, tako smo mi izgubili slavo drugega najstarejšega krajevnega imena na Severnem Primorskem, ki naj bi bilo takoj za Gorico. Ime Otalež, zapisano Otales, naj bi po novih izsledkih pomenilo, da je to neki pašnik na Jelovici z imenom Talež. Ostaja pa skrivnostna neznanka, zakaj je v cesarski darovnici zapisa no Otalež in ne Talež. To bo večno ostalo!

Nova najstarejša letnica z imenom Otalež, pozneje tudi Otaležah v raznih pisavah (Othalisach), je odslej po novem 1290, kot piše v Urbariju družine Longo, in tudi to ni malo! Morda bi bilo na tem mestu primerno govoriti z vznesenimi besedami, a vem da mi ne boste zamerili, če bom čisto preprosto spomnil na nekatere dogodke in ljudi iz preteklosti. Lepo bi bilo slišati natančnejši zgodovinski sprehod po preteklosti naših krajev, a to bi zahtevalo veliko truda in dolgega poslušanja. Pa je le prav, da prisluhnemo nekemu listinskemu zapisu: leta 1882, torej pred 130 leti, je že omenjeni zgodovinar Simon Rutar, doma iz vasi Krn, v svoji knjigi Zgodovina Tolminskega zapisal, da je Otalež, »jeden najstarejših krajev na Tolminskem«. To je utemeljil z navedkom iz cesarske darovnice, ki jo pozneje, leta 1911., omenja tudi dr. Franc Kos in v kateri piše po latinsko, da je 27. septembra leta 1063 kralj Henrik IV. podelil brixenškemu škofu Altvvinu zaradi njegovih zaslug nekatera svoja posestva z vsemi pritiklinami, namreč dve gori, Kamnik in Otalež.

Otalež je star kraj oziroma področje na Cerkljanskem, kar je hkrati na Tolminskem, še širše pa na Goriškem {Poknežena grofija Goriško-Gradiščanska) oziroma Primorskem (Kustenland), kot seje upravna dežela imenovala v novejših časih. Tako nekoč: Na vzhodu in jugu je to malo ozemlje mejilo na Gorenjsko in Notranjsko na Kranjskem in je obsegalo vasi Lazeč, Plužnje, Otalež in Jazne z novoimenovanim naseljem Travnikom in še več, osem kilometrov doline Idrijce od Vrščeve do Želina in svet onstran Jelenka in po vseh Masorah.

Vedno je bilo to izrazito prehodno področje, kjer so se srečevale in križale različne meje: fevdalno-cerkvene med Tolminom in freisinško oblastjo, deželne (med Goriško in Kranjsko na Kanavcu), žal celo državne z nesrečno rapalsko mejo, kije pustila različne posledice, a jo danes ljudje z obeh strani znajo koristno in zgodovinsko spominsko vključevati v domoznanski in naravni turizem (mišljena je črta Pagonov grič - Mrzli Vrh nad Ledinami /nekdanja odseka od glavnega mejnika 36 do 38/).

Danes se tu srečujejo občinske meje občin Cerkno, Gorenja vas - Poljane, Idrija in Žiri, Otalež skupaj z Idrijsko Cerkljanskim, ki spada v goriško statistično regijo, se stika oziroma meji z gorenjsko in osrednjeslovensko regijo. Tod blizu je potekala v srednjem veku znana »patriarhova« tovorniška pot, ki seje od Vranskega usmerila čez Kamnik in Škofjo Loko na Kladje, Cerkno ter čez Baško dolino (Grapo) na Ljubinj, Tolmin, Kobarid, Čedad ... Današnja glavna cesta po idrijski dolini, ki smo jo leta 1990 prav mi poimenovali Keltika, pa je mnogo mlajša, saj sojo južno pod Otaležem razširili iz voznika in prvič posodobili šele leta 1882, jo pa še ves čas na raznih odsekih širijo in obnavljajo.

Nekoč, recimo pred dobrimi sto leti, ko je bilo sicer življenje težje, poseljenost pa precej večja kot danes, je to ozemlje štelo četrtino prebivalcev vse Cerkljanske brez Šebrelj. V sodni okraj Cerkno, kije bil del tolminskega okrajnega glavarstva, so nekoč spadale tri občine Cerkno, Šentviška Gora in Šebrelje. Otalež je bila največja davčna občina v okviru cerkljanskega županstva. Med tem, ko je bila Cerkljanska razdeljena na 12 malih »davčnih občin«, celo Novake so bile v dveh malih občinah, pa je davčna ali katastrska občina Otalež obsegala vsa naselja od Javorjevega Dola do Želina in od Cerkljanskega Vrha do Idrijskih Krnic.

Ko so upravljavci pod staro Avstrijo uredili sistem hišnih številk, so, kot se zdi, upoštevali, daje to celovita ozemeljska enota kot je bilo v srednjem veku, ko je kot posebnost »nove kolonizacije« na Tolminskem poleg Rihtarije Rut v Baški dolini ali grapi, na Cerkljanskem ob fevdalni dekaniji Cerkno obstajala Rihtanja Plužnje, v urbariju iz leta 1377 Ryctiria de Plusina. Morda je bil Otalež tudi starejši od Pluženj in Lazca. Pomembna za ime kraja je bila ustanovitev duhovnije Otalež, ki je nazadnje postala župnija, na Planinci pod Špikom, kjer je iz šestnajstega stoletja stala prvotna manjša cerkev sv. Katarine, pa so v letih 1844-46 pozidali cerkev prav veličastnega obsega nad vasjo, ki je štela le malo hiš. Z Masorje lep pogled, na mogočno cerkev, ki obvladuje zeleno otaleško pobočje (slovenska televizija jo je prikazovala ob poročanju o nepremičninskem zakonu) in vzbuja občudovanje. Dejstvo je, da se je s prenehanjem fevdalizma izgubilo ime Pluženjske rihtarije, pač pa je poleg duhovnije zaživela še katastrska občina Otalež.

Osebno mi je žal, da ko so zaradi upravičenih potreb prometa in naslavljanja oblikovali in uradno uveljavili nov kraj Travnik (pravzaprav bi bilo bolj prav Log /na Logu/, ker je to starejše) iz nekaj hišnih številk Otaleža in Jazen ob Idrijci in glavni cesti Keltiki, niso imeli v vidu, da bo starodavno ime Otalež za zmeraj izginilo iz evropskih cestnih zemljevidov! Lahko bi dali na primer ime Otalež-Travnik, volk bi bil sit in koza bi ostala cela. Sam sem ponosen, da je moja rojstna hiša ob glavni cesti Keltiki ohranila starodavno ime Otalež{35). Žal pa zaradi ene hiše ne postavijo krajevne table.

Do povojnega oštevilčenja oziroma numeracije glavnih naselij ali vasi na štiri krajevna imena (Otalež, Plužnje, Lazeč, Jazne), je vladal zelo neroden skupen sistem hišnih številk. Čeprav je tudi Želin že nosil svoje ime iz 'Tolminskega urbarija' (1377) in je pozneje širše raztreseno naselje s cerkvijo sv. Pavla dobilo ime Straža in je cerkveno spadalo pod župnijo sv. Ane v Cerknem, mu je bila določena enica (št. 1) kot začetnica hišnih številk v sklopu otaleške davčne občine. Številke so od 'Želinca', kjer je sedaj kmečki turizem, tekle po nekakšnem redu, ki pa seje skozi desetletja čudno zapletal. Tako so številke šle po Straži, potem navzgor po dolini do Travnika (12), nazaj do Maruškovca (13), se nenadoma dvignile do Otaleža, do 'Ljudske šole' (14) in se spet spustile na Stražo. Pa ponovno gor v Plužnje in v Lazeč do Zakroga, potem v Otalež in Jazne, na Masore vse do Gričnikarja (37), ki je danes v Idrijskih Krnicah (celo najdišče slavnega dražestnega jegliča a\\primule venusteje spadalo pod otaleško območje!).

Potem so se nadaljevale hišne številke nazaj do 'Makrača' v Otalež in tako naprej, kot bi pijanec vozil barko in motovilil gor in dol. In glej čudo! Zadnja, najvišja številka, 255, jo je udarila spet proti Želinu, a seje ustavila že v 'Pirhovi luknji' na Žagi Urbana Eržena. (Mimogrede: v Pirhovi luknji so partizani, idrijski 'knapi' minerji, po osmem septembru triinštiridesetega razstrelili viadukt, ki je bil največji objekt na Keltiki, takrat še na makadamski 'vipavsko-idrijski državni cesti št. 57' iz tridesetih let; nemške tanke oziroma avto kolono je to, kljub sočasnim oviram na stari obvoznici, zadržalo le nekaj ur, prva žrtev porušenega viadukta pa je bil utrujeni domačin, ki seje ponoči vračal iz gostilne in omahnil čez nezavarovane ruševine v globok prepad!) Vsega skupaj je bilo torej 255 hišnih številk, obljudenih hiš pa seveda manj, ker so bile nekatere porušene ali zapuščene. Pet krajev je imelo skupne hišne številke, kar je bila posebnost cerkljanske občine in težava za pismonoše. Kot zanimivost povejmo, da je že omenjena stara ljudska šola, sedaj je na njenem mestu nova stavba, v njej bo razstava, nosila številko 14, Kacinova rojstna hiša pri Tišlerju v zgornjem delu vasi pa je nosila visoko številko 190!

Zanimivo bi bilo primerjati današnje število prebivalcev. Demografska slika seje v primerjavi s pred prejšnjim stoletjem gotovo silno poslabšala, vendar se zdi, da se bo počasi ustalila. Morda, ko bomo skupaj z Evropo preživeli nekaj let suhih krav. Pred dobrimi sto leti je imela vsa Cerkljanska, a brez Šebrelj, skoraj tisoč prebivalcev več kot jih ima današnja občina Cerkno (seveda brez Masor). Takrat je davčna občina Otalež štela 1428 prebivalcev in 213 naseljenih hiš. Cerkno, kraj, ki ni bil štet kot trg, je brez najbližje okolice štel 1059 prebivalcev, torej manj kot davčna občina Otalež, a še vedno več kot Tolmin, središče okrajnega glavarstva (!). Ni čudno, da sta dve največji cerkvi v naših krajih prav v Cerknem in v Otaležu

Nekje sem bral, da so slovenski narod pomagali razvijati in se mu uveljavljati predvsem duhovniki, učitelji, organisti, pevovodje in gasilci! Takšna ugotovitev gotovo drži tudi za naše kraje. Gasilsko društvo imamo v Plužnjah že od leta 1909, nastalo je po nekem požaru. Kot otrok se spominjam, da nas je nad vrati malega gasilskega doma pozdravljal polkrožni napis Bogu v čast, bližnjemu na pomoč! Zdržal je vso dobo italijanskega fašističnega zatiranja. Po vojni oziroma ob stoletnici so Gasilski dom lepo obnovili, žal seje Bog moral umakniti, čeprav gasilci še vedno slavijo svojega zaščitnika svetega Florjana!

Duhovniki v starih časih so morali skrbeti za duše, a tudi za šolsko vzgojo. Pozneje so prišli pravi učitelji. Otalež je imel dobre župnike. Nekaj duhovnikov je naš kraj tudi sam prispeval. Posebno pa je še živeči generaciji pustil lepe spomine gospod Anton Pilat. Prišel je tik pred vojno iz Solkana, kjer je bil za kaplana, a osumljen od fašističnih oblasti zaradi svoje narodne zavesti. Sumljivo je bilo že to, da je študiral gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani, se pravi onstran meje in se tam navzel slovenskega duha, kar mu ga že niso bili vcepili primorski starši. Prišel je k nam in tu ostal dobrih 26 let. Preživel zadnja leta fašizma, drugo svetovno vojno z NOB in še dobrih dvajset let socializma. Bil je ljudski duhovnik, ki ga morda nismo znali dovolj ceniti. Moškim in mladini je ostal v spominu kot motorist na svojem Guzziju,a bilje dobrotnik, človekoljub, z močnim socialnim čutom. Med vojno je skrival partizane, pokopaval padle, povojni pa je pomagal zdravstvu. V knjigi Egona Pelikana o primorski duhovščini pod fašizmom ga najdemo kot aktivnega člana tajne krščansko socialne zveze med duhovniki, česar nismo nikoli prej vedeli. Že omenjeni Janez Filipič pa je naš rojak, iz Drušča v Lazcu. Največ svojega dela je posvetil Idriji, kjer je zgradil novo župno cerkev. Napisal je knjigo o idrijski sakralni umetnosti, svojim rodnim krajem pa je olepšal notranjost otaleške cerkve in nam naklonil dragoceno, skrbno pripravljeno domoznansko knjigo o ožji in širši zgodovini Otaleža in pripadajočih vasi. Tudi drugi duhovniki so delovali v splošno korist naših ljudi. Dolgo časa je bil v Otaležu za župnik Jožko Berce, iz Dornberka, ki seje vneto posvečal kulturnemu življenju in prireditvam. Uspeh je bil tako velik, da je zaskrbel politične forume, ki so očrnili domačo prosvetno dejavnost. Prireditve, igre, petje, narodne noše - vse je postalo sumljivo! Kulturno življenje sta, kot rečeno, poživljala zlasti pevski zbor in igralska skupina. A tu moramo iti precej daleč nazaj. Ljudska kultura, ki seje začela pred prvo vojsko, je prav zacvetela po njej, dokler jo italijanska oblast, ki sojo prevzeli fašisti, ni popolnoma zatrla, tako kot drugod po Primorskem. Glavni kulturni delavec je bil organist Mohor Pavšič, kije nasledil orglarstvo in pevovodstvo po očetu Ivanu, vodil cerkveni in tudi društveni zbor celih šestdeset let, zraven pa je tudi učil igre. Letos 15. septembra je minilo natančno petdeset let, ko nas je zapustil. Tudi njemu velja lep in hvaležen spomin. Njegovo pevovodsko poslanstvo je pri oktetu oziroma nonetu France Bevk nadaljeval lanski občinski nagrajenec Pavle Magajne, ki je za današnjo prireditev spet zbral svoje pevce, ki imajo sicer za sabo že lepe jubileje. Veseli smo, da jih spet poslušamo.

Pisatelj France Bevk je bil kot naš pisatelj in primorski voditelj pri nas zelo priljubljen. Najstarejši se ga mogoče še spomnijo, kako je prišel na odkritje spomenika padlim konec oktobra leta 1962, dobrih petdeset let je tega, ko je na prenovljenem grobišču na našem pokopališču pred spomenikom, na katerem je njegovo posvetilo, imel lep govor. Posvetilo, Bevkovi verzi, pa se glasijo: Tu spijo, ki za nas so pali./ S srci vročimi kot plamen/so nam svobode luč prižgali/ in nam svetili v lepše dni./ Večno kot ta beli kamen/hvaležnost v prsih nam gori.

Za njegovo osemdesetletnico smo prav v Otaležu in Cerknem pripravljali veliko slavje, ki pa se je usodno spremenilo v slovo od priljubljenega pisatelja, primorskega očaka. Dvajset let pozneje je oktet z njegovim imenom ob Bevkovi stoletnici (Shod Slovencev) v Zakojci spet nastopil v njegov spomin .

Inče se spomnimo učiteljev, se moramo najprej ustaviti pri Hubertu Močniku, ki je poučeval v Lazcu in Otaležu pred prvo vojsko. Naši predniki, zlasti družinski očetje so si zelo želeli sposobnega učitelja, ki bi otrokom dal kar največ znanja za delavno in pametno življenje. Leta 1915 je prišel prav tak in je seveda imel veliko dela, ne le s poukom, temveč tudi s splošnim prosvetljevanjem. Na stara leta je napisal knjigo spominov (Spomini in izkustva), v kateri živo opisuje življenje v naših krajih. In počaščeni smo, da je danes med nami njegov vnuk, dr. Peter Močnik iz Trsta, ugleden predstavnik zamejskih Slovencev.

Po prvi svetovni vojski je mnogo obetal domači učitelj Alojzij Kokošar, ki pa je na žalost zelo mlad umrl. Zadnja učiteljica, še Slovenka, je bila Marija Rutar iz Tolmina, kije tod zbrala nekaj ljudskih legend. Pod fašizmom je šola postala popolnoma italijanska in slovenščina je bila pregnana iz javnosti. Med vojno je delovala slovenska partizanska šola. Učiteljica je bila Ivanka Pilat, nekaj časa so poučevali Janez Filipič, Maks Pagon, Ivanka Razpet (na Travniku) in drugi. Tudi povojne učiteljice (oprostite mi, prosim, ker se trenutno spomnim le imen Rozina Vršeč in Dragica Kumar) so lepo skrbele za vzgojo naših otrok in bile kulturni dejavnik. Prišli pa smo v dobo, ko je v svetu skoraj naravno, da v mnogih manjših krajih zapirajo šole in trgovine, odhajajo duhovniki in se izgubljajo celo gostilne; pomislimo, da je med dvema vojnama delovala celo pošta Otalež, sicer s sedežem na Protju, torej v Plužnjah. (Ko so pred prvo vojsko načrtovali povezovalno železnico tudi po Idrijski dolini, pa je bila blizu Maruškovca, ki spada pod Plužnje, predvidena postaja Otalež!) In če bi se sedaj vprašali, kateri so bili najpomembnejši dogodki v zadnjih 60 letih, bi najbrž bil odgovor: elektrifikacija, prihod prvega avtobusa, zaposlitev v Eti, tisti, ki smo nekoliko čustveni in bolj naravnani h kulturi, pa bi morda dodali še - nastop Slovenskega okteta, ki so ga bili povabili naši pevci. Vse vasi so danes čedne in prikupne, kar izpričuje pridnost prebivalcev. V preteklosti seje marsikateri rojak uveljavil zunaj domačih krajev na tem ali onem področju. Danes se bomo žal spomnili le nekaterih, najti in raziskati pa bo treba vse! O Otaležu in naših vaseh imamo, kot rečeno, tudi marsikaj napisanega. Najbolj seje potrudil že na začetku omenjeni gospod Filipič s svojo domoznansko knjigo o našem kraju. Tudi nekdanji učitelj, že pokojni Franc Pavšič iz Idrije je napisal knjigo o naših vaseh, omejeno sicer na vojne čase in NOB, ki je žal ostala v rokopisu. Ta ali oni rojak, tudi rojakinja, sije bil pridobil visok častniški čin. Tiste čase je leposlovno obravnavala tudi Marija Vogrič (rojena Bašelj), iz Jazen, v knjigi In ljudje bodo ostali.

K starejšemu rodu, ki je deloma že odšel, je spadal bančni strokovnjak Jože Eržen, Andrejcov iz Otaleža; zapustil nas je pred leti tudi geodet in publicist Peter Svetik iz Pluženj, ki je bil glavni pobudnik in organizator, da imamo pri Vačah geometrijsko središče Slovenije kot simbolno razpoznavno nacionalno točko, kjer so vsaj dvakrat na leto praznična spominska srečanja. K še starejšemu rodu je spadal strokovni pisec, kmetijski strokovnjak Primož Simonič, prav tako iz Pluženj, med tem, ko v aktivno generacijo spada skladatelj in izredni profesor na Akademiji za glasbo Aldo Kumar s Travnika, ki je za Filipičev zlato mašniški jubilej leta '96 uglasbil Malavašičevo pesem o Otaležu, ki jo bo danes prebral Milan Zajc. To je le nekaj iztrganih podatkov, ki mislim, da je prav, da jih slišimo na današnji dan. Skratka: bistrost in delavnost naših ljudi se kaže v lepi vrsti mož in tudi žena, ki so se izšolali v zadnjih desetletjih, saj zasedajo mnoga odgovorna mesta v javnih službah, zdravstvu (tu naj omenim Marijo Seljak Magajne), šolstvu in na drugih področjih. Imamo celo vrhunske gospodarstvenike in poslovneže, ki obvladajo šest ali še več tujih jezikov! Seje pa že toliko novega zgodilo in je šlo mimo mnogo let, da bi bila potrebna nova monografija, ki bi povzela že napisano in še kaj dodala. Morda se bo kdaj našel kak nov pisec, ki bi vanjo vnesel tudi zanimive etnografske značilnosti in nekaj ljudskega pripovedništva, o katerem žal nimamo časa, da bi tu govorili.

A današnji dan je predvsem posvečen Ivanu Kacinu, katerega orgle še vedno donijo v raznih krajih na Goriškem, v Furlaniji in drugod, celo v Zavarhu v Terski dolini, in njegovemu sinu Pavletu, orglarskemu glasbenemu umetniku - o obeh govori razstava Oče in sin zavezana glasbi, ki jo je pripravila Aleksandra Pavšič Milost iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. In seveda je ta dan posvečen Ivanovi hčeri, pisateljici in upokojeni televizijski novinarki Dorici Makuc, ki jo bomo danes še predstavili in nam bo tudi sama spregovorila - prišla je med nas in kot živa priča povezuje spomin in ponos Otaleža. Sporočilo in naročilo tega našega kulturnega srečanja pa je tudi v tem, da se moramo vsi krajani prijateljsko povezati v skupni skrbi, da za prihodnja stoletja ohranimo to našo drago domačo zemljo in naš ljubi slovenski jezik. V tem prizadevanju nas iz davno preteklih daljav spodbujajo rojaki, kot je bil Ivan Kacin.

Živio Slovenci, živio Otalež!