Zgodba o izseljencih družine Čerin iz Otaleža: Iskanje novega življenja onkraj Atlantika
Grenki kruh idrijsko-cerkljanskih hribov
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je življenje v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju narekoval trd boj za preživetje. Pokrajina, čeprav slikovita in globoko prirasla srcu njenih prebivalcev, je bila skopa. Strme, terasaste njive na otaleških tleh so le stežka dale dovolj pridelka za prehranitev številnih družin. Ker je bila zemlja razdrobljena med dediče, kmetije niso več mogle preživljati vseh družinskih članov. Dodatnega zaslužka v bližnjih krajih skorajda ni bilo; idrijski rudnik živega srebra in domače čipkarstvo sta nudila le omejene možnosti, industrializacija pa v te odmaknjene hribovite vasi še ni prodrla.
V takšnih razmerah so bili fante in dekleta iz Otaleža ter okoliških zaselkov primorani pogledati čez meje domače župnije in domovine. Vzniknila je pot, ki je sprva vodila v bližnja evropska mesta, kmalu pa se je med ljudmi razširil glas o obljubljeni deželi onkraj Atlantika. Amerika – dežela neomejenih možnosti, rastočih tovarn in prostranih gozdov – je postala svetilnik upanja za tisoče slovenskih src. Med tistimi, ki so zbrali pogum, spakirali svoje skromno premoženje v lesene kovčke in se podali na pot brez vrnitve, je bila tudi rodbina Čerin iz Otaleža. Njihova saga je zgodba o vztrajnosti, težkem delu in uspešnem iskanju novega življenja, ki se je razpelo od industrijskih središč Ohia in Michigana pa vse do divjih, neukročenih prostranstva pacifiškega severozahoda v državi Washington.
Valentin Čerin in pionirski začetki rodbine v Ohiu
Korenine ameriške veje rodbine Čerin so neločljivo povezane z usodo Valentina Čerina, ki je prijokal na svet leta 1853 v Otaležu. Kot mladenič se je poročil z Marijo Bevk, s katero sta si z delom na zemlji poskušala ustvariti varno gnezdo pod domačim nebom. Leta 1881 se jima je rodila hči Urša, ki je odraščala v okolju, kjer sta bili skromnost in vera glavni življenjski vodili. Kljub trudu pa so se z leti gospodarske razmere v Avstro-Ogrski le še zaostrovale in družina se je znašla pred prelomno, življenjsko odločitvijo.
Leta 1903, ko je Valentin dopolnil že abrahama – petdeset let, kar je bila za tiste čase in za tako zahtevno pot izjemno visoka starost – sta z ženo Marijo in takrat dvaindvajsetletno hčerko Uršo sprejela neizbežno. Zapustila sta varno zavetje rodne vasi in se odpravila na dolgo, negotovo ter izčrpavajoče potovanje z vlakom do enega izmed evropskih pristanišč, nato pa z parnikom čez razburkani Ocean.
Njihov končni cilj je bila zvezna država Ohio, natančneje okrožje Cuyahoga v bližini Clevelanda. Ta regija je bila v tistem času v polnem industrijskem razcvetu in je veljala za glavno prestolnico slovenskih izseljencev v Ameriki. Tamkajšnje jeklarne, livarne in tovarne so nujno potrebovale delovne roke. V Clevelandu so si Čerinovi zgradili nov dom. Močna slovenska skupnost, ki je ustanavljala lastne župnije, društva in podporne organizacije, jim je pomagala prebroditi začetno domotožje. Valentin in Marija sta s trdim delom postavila temelje, na katerih so lahko gradili njuni potomci.
Veja Urše Čerin in družine Zagorjan v Michiganu
Hči Urša, ki je v Ameriko prišla kot izoblikovano dekle, se je v novem okolju hitro prilagodila, a hkrati ohranila slovensko identiteto. Leta 1911 je stopila na skupno življenjsko pot s Frankom Zagorjanom. Mlada zakonca, željna lastnega napredka, sta kmalu po poroki zapustila Ohio in se preselila v sosednjo državo Michigan. Naselila sta se v rastočem mestu Wayne, ki je doživljalo pravi razcvet zaradi bližine Detroita – svetovne prestolnice avtomobilske industrije Henryja Forda.
V zakonu Urše in Franka se je rodilo pet otrok. Ti štirje sinovi in hči so postali prva generacija rodbine, rojena na ameriških tleh, a vzgojena s spoštovanjem do svojih korenin:
- Vera
- Frank
- Albert
- Robert
- John
Urša Čerin Zagorjan je skozi desetletja v Michiganu postala steber družine. Po bogatem, z delom in ljubeznijo izpolnjenem življenju v krogu svojih otrok in vnukov je umrla leta 1947. Za seboj je pustila globoko sled in številne potomce, ki so ponosno nosili dediščino prednikov iz Otaleža.
Eksodus upanja: Množični odhod mlade generacije iz Otaleža
Pisma, ki so prihajala iz Amerike nazaj v Otalež, so prinašala spodbudne novice. Čeprav so prva leta opisovala težko delo in dolge delavnike v tovarnah, so hkrati pričala o rednem zaslužku in dostojnejšem življenju. To je vlilo pogum mlajšim članom družine, ki so v domovini še naprej tleskali z revščino. V obdobju enega samega desetletja, med letoma 1903 in 1913, je iz Otaleža pljusknil pravi izseljenski val mlade generacije rodbine Čerin. Bratje, sestre in bratranci so drug za drugim odhajali na pot, pri čemer je veljalo nenapisano pravilo, da so tisti, ki so prispeli prej, priskrbeli jamstvena pisma in začetno zatočišče tistim, ki so prihajali za njimi.
Kronološki pregled odhodov mlade generacije riše naslednjo sliko:
- Anton Čerin (rojen leta 1886) je rodno grudo zapustil kot sedemnajstletni mladenič že leta 1903. Na pot se je podal verjetno skupaj s stricem Valentinom ali pa tik za njim, pripravljen, da si z mladostno močjo izkleše prihodnost.
- Marija Čerin (rojena leta 1889), ena od dveh sester dvojčic, je zbrala pogum za odhod leta 1908, ko je dopolnila devetnajst let.
- Rozalija Čerin (rojena leta 1887) je spakirala svoje kovčke leta 1911 in se podala na pot, ki jo bo kasneje vodila v popolnoma drugačen del ameriške Celine.
- Margareta Čerin (rojena leta 1889), Marijina sestra dvojčica, pa je po petih letih ločenosti leta 1913 končno odpotovala čez ocean, da bi se pridružila svoji sestri in preostalemu delu družine.
Anton Čerin: Družinsko življenje in utrip v novi domovini
Anton Čerin je bil prototip uspešnega slovenskega izseljenca. V Ameriko je prišel mlad, prilagodljiv in odločen. Skoraj dve desetletji je posvetil trdemu delu, varčevanju in vzpostavljanju stabilnega socialnega položaja. Šele ko je bil materialno preskrbljen, si je ustvaril lastno ognjišče. Leta 1921 se je poročil s Pavlino Habinc, dekletom slovenskega rodu, s katero sta delila enake vrednote. Leto dni kasneje, leta 1922, sta se razveselila rojstva hčerke, ki sta jo v znak spoštovanja do materine linije poimenovala Pauline.
Družina Čerin je vseskozi aktivno utripala z lokalno slovensko skupnostjo. To potrjujejo tudi številni zapisi v takratnem izseljenskem tisku, predvsem v časopisu Ameriška domovina, kjer so rojaki redno obveščali drug drugega o pomembnih življenjskih dogodkih, obiskih, porokah in kulturnih prireditvah. Skozi ta javna glasila se jasno vidi, da Anton nikoli ni pretrgal vezi s svojo identiteto.
Rozalija Čerin: Od idrijskih hribov do pacifiškega severozahoda
Med vsemi zgodbami družine Čerin je življenjska pot Rozalije (Rosalie) Čerin morda najbolj pustolovska in filmska. Ko je leta 1911 zapustila rodni Otalež, njene selitve še zdaleč ni bilo konec zgolj s prečkanjem Atlantika. Kljub tisočem kilometrov razdalje je njeno srce ostalo zvesto ljubezni iz mladosti – fantu iz domačih, sosednjih krajev. Še istega leta (1911) se je v mestu Wyoming poročila z Antonom Kofolom, ponosnim Cerkljanom, ki je v Ameriko prišel iz bližnje vasi Ravne pri Cerknem.
Zakonca Kofol se nista zadovoljila z življenjem v natrpanih industrijskih mestih vzhodne ali srednje Amerike. Vleklo ju je naprej, proti neznanemu. Sprejela sta drzno odločitev in prepotovala celotno severnoameriško celino do njenega skrajnega zahoda. Naselila sta se v zvezni državi Washington, na obali Tihega oceana. Ta pokrajina, znana po svojih mogočnih, nepreglednih iglastih gozdovih, čistih rekah in hribovitem reliefu, je močno spominjala na njuno rodno Cerkljansko. Tu sta našla svoj mir, se udomačila in si zgradila lasten dom.
V zakonu Rozalije in Antona se je rodilo šest otrok, ki so odraščali sredi čudovite, a divje narave pacifiškega severozahoda:
- Vincent
- Frank
- Antone
- Alvina Beannie
- Antoniette
- Katherine Elizabeth
Rozalija Čerin Kofol je po dolgem in izpolnjenem življenju preminila leta 1946 v mestu Centralia (okrožje Lewis, država Washington), kjer je v miru ameriške zemlje našla tudi svoje zadnje počivališče.
Trajni spomin na pogum prednikov
Zgodba družine Čerin iz Otaleža je več kot le niz suhoparnih letnic in imen; je pretresljivo in navdihujoče pričevanje o pogumu, s katerim so naši ljudje odhajali v svet. Valentin, Urša, Anton, Rozalija, Marija in Margareta so s seboj v kovčkih odnesli tisto najdragocenejšo popotnico: slovensko besedo, globoko zakoreninjeno delavnost, poštenje in ljubezen do rodne grude. Čeprav so njihova telesa pokopana tisoče kilometrov stran od cerkve v Otaležu, njihove zgodbe ostajajo trajen spomin in svetel zgled prihodnjim rodovom na obeh straneh Atlantika.
 |
| Paulina Habinc Čerin |
 |
| Pauline Čerin |
Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let. |
| Vir-Ameriška domovina 8.9 1959 št.172 |
 |
| Rosalia Čerin pred odhodom v Ameriko |
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar