Naši v Ameriki: Zgodba družine Brejc iz Otaleža
Kronika izseljenske poti, družbenega angažmaja in življenja v Illinoisu na prelomu stoletij
Zapustiti rodni Otalež: Odhod v obljubljeno deželo
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je slovensko podeželje preživljalo eno največjih demografskih in ekonomskih preizkušenj v svoji zgodovini. Posebej hriboviti predeli Primorske, kamor sodi širše območje Cerkljanskega z Otaležem, so se soočali s strukturno krizo. Agrarna prenaseljenost, drobitev kmečke posesti med številne dediče (tako imenovani sistem idealnih deležev) ter pomanjkanje rodovitne obdelovalne zemlje so povzročili, da domača gruda ni več mogla prehraniti vseh svojih otrok. K stiski so dodatno prispevali ostri davčni pritiski avstro-ogrske oblasti, propad domačih obrti in splošno pomanjkanje kapitala za posodobitev kmetijstva. V takšnih razmerah je bila edina rešitev za preživetje ali reševanje dolgov domačije začasno oziroma trajno izseljevanje. Medtem ko so starejše generacije odhajale na sezonsko delo v sosednje dežele, je mlajša, vitalna generacija svoj pogled usmerila onkraj Atlantika – v mitološko »obljubljeno deželo«, Ameriko.
Med tistimi, ki so zbrali pogum za ta usodni korak, je bila tudi mlada družina Brejc iz slikovite, a odročne hribovite vasi Otalež nad Idrijco. Jakob (Jacob) Brejc se je rodil v Otaležu 18. julija 1880. V domačem okolju, prežetem s trdim delom in krščansko tradicijo, si je ustvaril družino s Frančiško (Frances) Vogrič, rojeno leta 1883 v isti vasi. Njun zakon je bil odraz takratnih lokalnih povezav, ko so se družine zaradi geografske zaprtosti pogosto povezovale znotraj iste ali sosednjih župnij. Kmalu po poroki sta se soočila z realnostjo preživetja, ki je postala še odgovornejša, ko se jima je 6. marca 1906 rodil prvorojenec Franc (Frank). Spoznanje, da sinu v domačem Otaležu ne moreta zagotoviti svetle prihodnosti, je botrovalo odločitvi, da zapustita varnost sorodstvenih vezi in domače fare ter se podata na tvegano potovanje v neznano.
Potek izseljenske poti (1906):
[Otalež / Cerkno] ──> [Evropsko pristanišče] ──> [New York (Ellis Island)] ──> [La Salle, Illinois]
Potovanje čez ocean v tistem času ni bilo povezano z romantičnim pričakovanjem, temveč s hudimi fizičnimi in psihičnimi napori. Po dolgi vožnji z vlakom do enega izmed velikih evropskih pristanišč (največkrat Havre, Bremen ali Trst) je sledila večtedenska plovba v podpalubju potniških parnikov. Tam so bili emigranti izpostavljeni slabim higienskim razmeram, pomanjkanju svežega zraka in nalezljivim boleznim. Mlada tričlanska družina Brejc je vse te preizkušnje uspešno prestala in 18. oktobra 1906 uradno prispela v pristanišče New York. To je bilo obdobje, ko je skozi znamenito vstopno postajo Ellis Island pljusknil največji val slovenskega izseljevanja.
Po opravljenih zahtevnih zdravstvenih pregledih in administrativnih zaslišanjih, kjer so morali dokazati, da niso breme državi in da imajo zagotovljen cilj potovanja, se Brejčevi niso ustavili v New Yorku. Njihova pot se je nadaljevala proti Notranjosti (Midwest), natančneje v zvezno državo Illinois, ki je v tistem času doživljala silovit industrijski razcvet. Cilj je bil okrožje La Salle, natančneje istoimensko mesto, ki je skupaj s sosednjima mestoma Peru in Oglesby tvorilo močno industrijsko-rudarsko jedro. Tam so že živele skupine slovenskih rojakov, kar je novincem olajšalo prve mesece prilagajanja. V La Sallu si je družina postavila svoj prvi ameriški dom. Jakob je moral takoj poprijeti za delo, saj so bili potni stroški visoki, pogosto najeti z dolgom v domovini. Zaposlil se je kot rudar v tamkajšnjih rudnikih črnega premoga. Delo pod zemljo je bilo izjemno nevarno, slabo plačano in je zahtevalo nadčloveško fizično moč ter vzdržljivost, vendar je v tistem času predstavljalo edino realno priložnost za hiter zaslužek neizobraženih, a delavnih evropskih priseljencev.
Družbeni angažman in ohranjanje slovenske identitete
Življenje slovenskih izseljencev v rudarskih naseljih Illinoisa je bilo razpeto med težkim vsakdanom v rovih in močno željo po ohranitvi maternega jezika, kulture ter narodne zavesti. Prispevek v neznano okolje je sprožil naraven obrambni mehanizem: združevanje na podlagi etnične pripadnosti. Jakob in Frančiška Brejc sta hitro spoznala, da posameznik v surovem kapitalističnem sistemu takratne Amerike nima zaščite. Delovne nesreče so bile v rudnikih okrožja La Salle vsakodnevni pojav, državne socialne pomoči ali odškodnin za invalide in vdove pa praktično ni bilo. Zato so slovenski delavci začeli ustanavljati bratske podporne organizacije, ki so temeljile na solidarnosti in samopomoči.
Brejčeva sta se takoj ob prihodu aktivno vključila v slovensko društveno življenje. Postala sta zelo dejavna člana Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), ki je bila ustanovljena le nekaj let prej (1904) v Chicagu in je hitro postala osrednja, napredno usmerjena organizacija ameriških Slovencev. SNPJ ni ponujala le življenjskega in nezgodnega zavarovanja, temveč je bila glavno gonilo kulturnega in prosvetnega življenja. Jakob in Frančiška sta sodelovala pri ustanovitvi in delovanju lokalnega Slovenskega doma v La Sallu, ki je deloval kot kulturno in družabno središče, kjer so se prirejale igre, predavanja, koncerti in proslave. Prav tako sta bila člana lokalnega Društva Jutranja zora št. 103, ki je spadalo pod okrilje SNPJ.
Družbena mreža družine Brejc v Illinoisu:
┌────────────────────────────────────────────────────────┐
│ Družina Brejc (La Salle) │
└───────┬───────────────────┬────────────────────┬───────┘
│ │ │
┌───────▼───────┐ ┌───────▼───────┐ ┌───────▼───────┐
│ SNPJ │ │ Slovenski dom │ │ Časopis │
│ (Podpora in │ │ (Kulturno │ │ *Proletarec* │
│ zavarovanje) │ │ središče) │ │ (Delavski glas)│
└───────────────┘ └───────────────┘ └───────────────┘
Njun ugled in pomen v skupnosti potrjuje podatek iz leta 1912, ko je bila Frančiška izbrana za uradno zastopnico društva Jutranja zora za širše okrožje La Harpe. Ta podatek je izjemno pomemben s stališča socialne zgodovine. Pove nam, da je slovenska skupnost v Ameriki, kljub ohranjanju tradicije, ženskam ponudila možnosti emancipacije in javnega delovanja, ki jih v stari domovini niso imele. Frančiška je morala za opravljanje te funkcije premagati ne le jezikovne ovire, temveč izkazati tudi izjemne organizacijske, administrativne in vodstvene sposobnosti.
Družina Brejc je bila idejno trdno povezana z naprednimi, delavskimi in socialističnimi gibanji, ki so se borila za pravice izkoriščanih rudarjev in industrijskih delavcev. Pomemben zgodovinski vir, ki priča o njunem angažmaju, je časopis Proletarec. Ta je izhajal v bližnjem Chicagu kot uradno glasilo Jugoslovanske socialistične delavske federacije in je bil ključni povezovalec napredno mislečih Slovencev po vseh Združenih državah. V izdaji z dne 18. januarja 1916 najdemo naslednji zapis, ki v izvirnem tonu odraža duh tistega časa:
»V podporo 'Proletarcu' sta nabrala na veselici Slovenskega doma rojaka Jacob Brejc in Matt Vogrich $ 8,60.«
Da bi lažje razumeli težo tega zapisa, moramo znesek 8,60 dolarja postaviti v ekonomski kontekst leta 1916. Povprečna dnevna postavka izkušenega rudarja v Illinoisu se je takrat gibala med 2,00 in 3,00 dolarji za deset do dvanajst ur trdega dela. Zbrani znesek je torej predstavljal skoraj štiridnevni rudarjev zaslužek. Dejstvo, da sta Jakob Brejc in njegov sorodnik oziroma rojak Matt Vogrich uspela zbrati takšno vsoto na eni sami veselici, priča o njuni osebni karizmi, ugledu med rojaki ter o visoki stopnji solidarnosti in politične zavesti takratne slovenske skupnosti v La Sallu.
V tem plodnem, a delovno intenzivnem obdobju se je družina Brejc v Ameriki postopoma večala. Jakobu in Frančiški so se rodili še trije otroci, ki so predstavljali prvo ameriško generacijo (tako imenovane second-generation immigrants) te rodbine, rojeno na ameriških tleh:
- John Brejc, rojen 16. avgusta 1908, ki je kasneje postal eden ključnih stebrov družinske veje v Ameriki.
- Rudolph Brejc, rojen 1. avgusta 1913, ki je odraščal v dinamičnem in etnično mešanem industrijskem okolju Illinoisa.
- Sophia Brejc, najmlajša hči, rojena v Illinoisu, ki je v družino prinesla dodatno toplino.
Preizkušnje, izguba in selitev v Cook County
Vzpon mlade družine in njihovo stabilizacijo v novem okolju je spomladi leta 1916 brutalno prekinila osebna tragedija, ki je bila v tistem času med delavskimi družinami žal pogosta. Zaradi napornih življenjskih razmer, slabšega zdravstvenega sistema in izčrpanosti je mati Frančiška huje zbolela. Po kratki, a težki bolezni je 18. marta 1916 umrla. Stara je bila komaj triintrideset let. Njena prezgodnja smrt je pomenila ogromno izgubo ne le za družino, temveč za celotno slovensko skupnost v La Sallu, saj je veljala za eno najbolj dejavnih in priljubljenih članic podpornih društev.
Jakob Brejc se je znašel v nepredstavljivi osebni stiski. Ostal je sam v tuji državi, z zahtevnim in nevarnim delom v rudniku, ter s štirimi majhnimi otroki. Najstarejši sin Frank je imel komaj deset let, najmlajša hči Sophia pa je bila še povsem odvisna od materinske nege in oskrbe. V tistem času v Ameriki ni bilo institucionalnega varstva otrok, zato so bili vdovci v delavskih družinah prisiljeni hitro najti rešitev, da so sploh lahko odhajali na delo in preživeli preostale družinske člane. Jakob je zbral izjemno življenjsko moč. Da bi otrokom zagotovil topel dom, stabilnost in materinsko vzgojo, je kasneje ponovno stopil pred oltar. Poročil se je z Amalio Cujko, slovensko rojako, ki je pogumno prevzela skrb za štiri osirotele otroke in Jakobu zvesto stala ob strani v vseh naslednjih desetletjih življenja.
Z leti, ko so otroci odraščali, uspešno dokončali ameriške šole in si začeli utirati lastne profesionalne ter družinske poti, sta se Jakob in Amalia odločila za spremembo bivalnega okolja. Rudarsko okrožje La Salle, ki je začelo po prvi svetovni vojni izgubljati svoj prvotni ekonomski pomen zaradi zapiranja nekaterih rudnikov, sta zamenjala za okrožje Cook (Cook County, Illinois), ki obsega širše metropolitansko območje mesta Chicago. Chicago je bil v tistem obdobju pravo »gospodarsko in kulturno srce« ameriških Slovencev. Tam so delovale največje slovenske tiskarne, sedeži podpornih organizacij, številne slovenske župnije in bogato kulturno življenje. Selitev v Cook County je družini Brejc omogočila večjo varnost, lažji dostop do mestnih storitev in tesnejši stik z elitami takratnega slovenskega izseljenskega življenja.
Druga svetovna vojna in arhivski dokumenti
Zgodovinski arhivski dokumenti nam ponujajo neprecenljiv, primarni vpogled v življenje družine Brejc v času velikih globalnih pretresov, kot je bila druga svetovna vojna. Leta 1942, ko so bile Združene države Amerike že globoko vpletene v vojno na dveh frontah (v Evropi in na Pacifiku), je ameriška vlada izvedla obsežno mobilizacijo vseh družbenih virov. Del te strategije je bila tako imenovana četrta registracija za vojaški nabor, ki je v ameriškem zgodovinopisju in arhivistiki ostala prepoznavna pod poljudnim imenom »Old Man's Draft« (Nabor starih mož).
Struktura nabornega sistema ZDA (1942) - "Old Man's Draft":
┌────────────────────────────────────────────────────────┐
│ Četrta naborna registracija (ZDA) │
├────────────────────────────────────────────────────────┤
│ • Starostna skupina: moški med 45 in 64 let │
│ • Namen: popis delovne sile, znanj in logistike │
│ • Vojaška obveznost: mobilizacija v zaledju / industriji│
└────────────────────────────────────────────────────────┘
Ta nabor je bil specifičen: ciljal je na moške, stare med 45 in 64 let, ki so bili rojeni med 27. aprilom 1877 in 16. februarjem 1897. Država teh mož, ki so bili že v zrelih letih, seveda ni nameravala poslati na prve bojne črte v Evropo ali Azijo. Glavni namen te registracije je bil natančen popis razpoložljive moške delovne sile v zaledju, ugotavljanje njihovih poklicnih spretnosti, zdravstvenega stanja in industrijskih zmogljivosti, ki bi jih lahko uporabili za nemoteno delovanje vojne industrije, kmetijstva in logistike doma.
Med registriranimi v tem naboru je bil tudi takrat enainšestdesetletni Jakob Brejc. Njegov uradni naborno-registracijski kartonček, ki se danes hrani v ameriških nacionalnih arhivih (NARA), predstavlja izjemno dragocen arhivski vir za družinsko zgodovino. Iz tega dokumenta je mogoče natančno razbrati podatke o njegovem takratnem bivališču v okrožju Cook, njegovem delodajalcu, natančnih fizičnih lastnostih (višina, teža, barva oči in las, morebitne telesne posebnosti) ter potrditvi njegovega državljanskega statusa. Ta dokument je dokaz, da so bili slovenski izseljenci, čeprav zvesti svoji rodni domovini, integrirani v uradne državne mehanizme svoje nove domovine in so prispevali svoj delež k skupnim naporom med vojno.
Naslednji rod: Usode otrok
Otroci Jakoba in Frančiške Brejc so odraščali na prehodu iz izoliranih etničnih skupnosti v popolno integracijo v ameriški vsakdan. Bili so tipični predstavniki druge generacije izseljencev, ki so tekoče govorili angleško, sprejeli ameriški način življenja, a hkrati – sodeč po arhivskih zapisih – ohranili spoštovanje do svojih korenin in stike s slovensko skupnostjo v Illinoisu. Njene usode kažejo pot uspešne asimilacije in socialnega vzpona:
- Franc (Frank) Brejc (1906–1966): Prvorojenec, rojen še v Sloveniji, je bil živ dokaz uspešne selitve. Kot dojenček je prečil Atlantik in celotno zavestno življenje preživel v Ameriki. Ustvaril si je družino z Marcedes Angel. V zakonu so se jima rodili trije otroci: hčeri Angelina in Mary ter sin Louis, ki so družinsko drevo Brejcev razširili v tretjo generacijo. Frank je tesno sledil zgodovinski usodi svoje generacije. Leta 1940, ob začetku izvajanja prvega mirnodobnega nabora v zgodovini ZDA (Selective Training and Service Act), ko so se Združene države intenzivno pripravljale na neizogiben vstop v svetovni konflikt, so ga uradno evidentirale vojaške oblasti. Njegova naborna kartica priča o njegovi pripravljenosti za obrambo države. Frank je umrl leta 1966, zapustil pa je številne potomce, ki so ime Brejc ponesli globoko v ameriški prostor.
- John Brejc (1908–2006): Rojen že v La Sallu, je John postal pomemben vezni člen skupnosti. Poročil se je z Ursalo Amelio Orešar (Oresay). Njen priimek prav tako jasno nakazuje slovenske oziroma širše slovanske korenine – izvirno verjetno Orešar, kar je pogost priimek na Slovenskem, ki pa je bil v ameriškem okolju fonetično prilagojen zapisu Oresay, da bi olajšal izgovarjavo v angleškem okolju. John je doživel izjemno visoko starost. Umrl je leta 2006 v devetindevetdesetem letu starosti. Bil je eden zadnjih živih prič prve, pionirske dobe slovenske skupnosti v La Sallu, človek, ki je v svojem dolgem življenju premostil obdobje od rudarskih svetilk na karbid do digitalne dobe.
- Rudolph Brejc (1913–1998): Rudolph je ostal zvest zvezni državi Illinois, kjer je preživel celotno življenje. Poročil se je z Marguerite in skupaj z njo aktivno sodeloval v dinamičnem obdobju povojnega ameriškega gospodarskega razcveta (50. in 60. leta 20. stoletja), ko so si priseljenske družine končno lahko privoščile stabilnejše življenje v predmestjih in višji bivanjski standard. Umrl je leta 1998.
Slovo in zapuščina rodoljuba
Jakob Brejc je po dolgem, bogatem in z nenehnimi preizkušnjami prepredenem življenju umrl 25. aprila 1955 v starosti 75 let. Njegovo življenje je obsegalo obdobje od preproste kmečke mladosti v hribovitem Otaležu pod avstrijsko vladavino, preko surovega dela v premogovnikih Illinoisa, do mirnega staranja v enem največjih svetovnih velemest, Chicagu. O njegovi smrti so s spoštovanjem poročali slovenski izseljenski mediji, kar je najboljši dokaz, da je ostal prepoznaven, cenjen in aktiven član skupnosti vse do svojih zadnjih dni.
Zgodovinsko izjemno pomemben vir za potrditev njegove družbene vloge je poročilo v naprednem slovenskem časopisu Enakopravnost, ki je izhajal v Chicagu in je bil pomemben glasnik ameriških Slovencev. V svoji 86. številki, izdani 3. maja 1955, je časopis objavil naslednji uradni zapis, ki natančno povzema njegovo identiteto:
»CHICAGO, Ill. — Tu je umrl Jakob Brejc, star 75 let. Doma je bil iz vasi Otalež pri Cerknem na Primorskem. Bil je član SNPJ. Zapušča tri sinove v La Sallu, Ill. in eno hčer.«
Dediščina družine Brejc:
[Pogum za odhod (1906)] ──> [Trdo delo in solidarnost (SNPJ)] ──> [Uspešna integracija potomcev]
Zgodba družine Brejc iz Otaleža ni le izolirana družinska kronika, temveč je paradigmatična, šolska zgodba celotne generacije slovenskih izseljencev na prelomu stoletij. V njej se zrcalijo vse ključne faze izseljenskega procesa: začetni pogum za presek vezi z domovino, soočenje s kruto realnostjo težkega industrijskega dela, vzpostavljanje solidarnostnih mrež znotraj bratskih podpornih društev, ohranjanje maternega jezika ob hkratni uspešni integraciji v ameriški družbeni sistem. Preko svojih številnih potomcev, ki danes živijo po vseh Združenih državah Amerike, ter preko ohranjenih arhivskih dokumentov, njihovo družinsko ime ter spomin na rodno Cerkljansko še danes živita. Ta kronika predstavlja neprecenljiv, svetel kamenček v velikem mozaiku zgodovine slovenskega naroda in njegovega prispevka k izgradnji sodobne ameriške družbe.
Kronološki pregled ključnih podatkov
Ta pregledna tabela je pripravljena kot sistematična priloga na koncu poglavja, ki bralcu omogoča hiter kronološki pregled dogodkov in lažje sledenje zgodovinskemu razvoju rodbine Brejc med obema celinama.
| Oseba / Skupina | Zgodovinski dogodek ali arhivski podatek | Natančen datum / Leto |
|---|---|---|
| Jakob Brejc | Rojen v hriboviti vasi Otalež na Primorskem (Avstro-Ogrska) | 18. julij 1880 |
| Frančiška Vogrič | Rojena v vasi Otalež na Primorskem | Leto 1883 |
| Franc (Frank) Brejc | Rojen v Sloveniji kot prvorojenec pred odhodom čez ocean | 6. marec 1906 |
| Družina Brejc | Uradni prihod v pristanišče New York (Ellis Island); selitev v La Salle, IL | 18. oktober 1906 |
| John Brejc | Rojen v rudarskem mestu La Salle, zvezna država Illinois | 16. avgust 1908 |
| Frančiška Brejc | Imenovana za uradno zastopnico društva Jutranja zora za okrožje La Harpe | Leto 1912 |
| Rudolph Brejc | Rojen v La Sallu, zvezna država Illinois | 1. avgust 1913 |
| Jakob Brejc & Matt Vogrich | Zbiranje finančnih sredstev za delavski časopis Proletarec na veselici | 18. januar 1916 |
| Frančiška Brejc | Prezgodnja smrt v starosti 33 let; pokopana v Illinoisu | 18. marec 1916 |
| Frank Brejc | Uradna registracija/evidentiranje ob začetku prvega mirnodobnega nabora v ZDA | Leto 1940 |
| Jakob Brejc | Vpis v četrti vojaški nabor za zaledje (Old Man's Draft) v času 2. sv. vojne | Leto 1942 |
| Jakob Brejc | Smrt v okrožju Cook (širše območje mesta Chicago, Illinois) | 25. april 1955 |
| Časopis Enakopravnost | Objava uradne osmrtnice in poročila o smrti Jakoba Brejca v Chicagu |
 |
| Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let. |
 |
| Ameriška registracijska kartica iz leta 1940 |
Ni komentarjev:
Objavite komentar