Avtor -Filip Vehar
Priimek Vehar se pojavi že leta 1685 v poročni knjigi župnije Sp.Idrija
, sicer pa je precej pogost na Ledinskem in Žirovskem. Pisalo se je leto
1785 na hubi Ledinske Krnice 4 na domu gospodarja Jakoba in Urške Eržen.
Precej otrok sta imela, vendar nasledstvo prevzame hči Elizabeta. Mihael
roj. 22.9 .1797 in Neža Bogataj roj. 19.5 1784 sta imela sina Janeza.
Uganka je zakaj se to imenovanje pojavi tudi pri posestniku Možinet v
Ledinah.
Vsa imena so bila takrat zapisana v nemškem pravopisu. Gospodar Mihael
se ukvarja z lesarstvom, tu in tam je pomočnik kovaču pri podkovanju
konjev. Sin Janez roj. 1812 se poroči leta 1835 z vdovo v takratni
Sp.Kanomlji 8. Ženska dekliški priimek Tušar je bila poročena z možem
Uršičem od leta 1820 do leta 1829. Domačija se še danes imenuje v
Krkočah, Tolminska ulica Sp.Idrija. V drugem zakonu z Janezom , ki se je
priženil dokaj blizu se rodijo trije Veharji. Marijana leta 1840, Janez
1842 in Marija 1838. Sin Janez zasnubi Marijano Likar, hči Margerite
Eržen in Janeta Likarja iz Otaleža št. 193. Na Zimajš se je reklo zaradi
hudih zim tistih časov in velikih zametov se je dom tako poimenoval.
Posestnik Janez, oziroma lastnica Marijana sta imela več otrok: Marijo,
Janeza in Jakoba. Slednji umre pri vojakih v Trstu. Janez je dolgo
bolehal, zelo mlad umre. Oče mu je v ta namen zraven hiše postavi leta
1882 kapelico Sv.Janeza Nepomuka, ki je še danes pod spomeniškem
varstvom. Prav tako je obeležje spomenika v Plužnjah, domnevno delo
istega mojstra.
Hči Marija se poroči na Gragarčarše z Petrom Bevkom.Ta
čas so so vpisi v latinščini. Jožef roj. 19.3 1878 prevzame posestvo od
matere z izročilno pogodbo. Leta 1905 se poroči z nevesto Frančiško
Podobnik iz Hobovše št.3 ,hči Janeza Podobnika in Terezije Zajec.
Slovesna poroka je bila v Novi Oselici. Ta zakon pa žal traja le do leta
1910. Žena mu pri porodu dvojčkov umre. Skrb za preživelega Viljema
prevzame stara mati. Otrok se spominja : Tako visoko mi je postlala
plivnico, da sem se lepo poglobil v spanec .Še prej pa je večkrat dejala
:" Solze zatrte , rane odprte ." Smrt je bila takrat kakor rojstvo
domača. Pogosto se je oglašal mili zvon, ki je oznanjal odhod z tostranstva.
V vas so pogosto zahajali berači, brusilci nožev in drugi rokodelci.
Jože je razmišljal o ženitvi. Nekdo takih občasnih obiskovalcev mu
svetuje žensko, doma iz Leskovice pri Hotavljah hišna št. 10. Danes je
morda samo kamenje spomin na dom. Leta 1912 po snubitvi pripelje v
Otalež Marijano Eržen. Prvi se oženi Viljem Vehar, ki mu žena Viktorija
iz Pluženj rodi 12 otrok. To je bilo leta 1933.
V drugem zakonu je imel Jože več otrok. Ostala sta živa le Franc in
Jožef.. Kasneje k hiši pride druga mlada gospodinja Pavlina Peternelj.
Franc ki je zagospodaril na Zimajš je zaposlitev končal v rudniku v
Idriji. Viljem in Jožef sta bila logarja.Biti takrat gozdar je bila
častna služba, Imeti zelen klobuk , okrašen s spleteno vrvico, prav
tako uniformo. Usnjena torba z predalčki za tintne svinčnike, pa seveda
lepe usnjene čižme. . To so takrat dobili, kot so dejali morda le v tej
službi. Zelo pogosto so hodili na ogled gozdarskega dela nadzorniki
Štravs, Štekar in drugi. Takrat so se družili in taki gosti so bili za
nas otroke posebna elita.
Da ne pozabimo. Oče Jožef je imel še dva Janeza. Prvi umre leto dni po
rojstvu. Drugi pa star 11 let. Ni bilo denarja za zdravila in
bolnišnico. Bil pa je stari oče odličen živinozdravnik .Prepoznaven iz
Otaleža do Tolmina. Za njim je še v hrambi veterinarsko bodalo trokar
ter živinske bukve. V status animarium piše Konzularius. Verjetno
urednik ni bil, zagotovo pa je zapisan kot član izobraževalnega društva
Otalež.
Kot vse hiše tiste dobe je bila tudi na Zimajš krita s slamo. Pred njo
pa šterna, ki je za silo nudila oskrbo z strešnico. Perilo so prali v
Mrtvaški grapi . Ime je dobila po tem, ker so se tam ustavljali pogrebci
in umivali roke. Perilo je pogosto sproti zmrznilo. Tudi z lesenimi
lempami so hodili natakat vodo za kuho..Friščino so nosili v koših iz
grap. Poleti pa so živino imeli kar pod kozolcem v vznožju hriba.
Kljub bedi so v hišo zahajali vaški posebneži. Eden takih je bil
Razpetov France. Obe zadnji gospodinji Vehar sta mu kdaj spekli ocvirkovco .Dal jo je pod pazduho in prepeval s takim glasom o klancu. Koraka prav
počas, oj dol po kurji vas. Obrača se nazaj hudir ga ve zakaj. Ej vince
rumeno....
Stric Jože je ostal sam. Bil je hudomušen . Rad je pripovedoval v rimah.
Naprimer .Gaspadine dej mi mal medicine. Ali pa v gostilni. Daj mi mal
pira, da ne bo šmira. Hodil se je striči k znanemu brivcu Kosu. Gotovo
starejši pomnejo da je zdravil lasišče lahkovernežem. Njegovo zdravilo
je imenoval Idriol. Pa nekoč reče stricu: Vi imate gotovo dobro ženo,
ker imate tako lepe lase? Le ta mu odgovori: O to pa to. Nikoli se nisva
skregala in se tudi ne bova. Seveda bil je samski...
Oče Pavline Vehar, ki je po izročilo resnično imel versko dejavno ženo
Katarino pa se ob vrnitvi domov malo v rožcah tako opraviči.Potreplja se
po žepu in reče : Vidiš Katarina. Prinašam hišni mir. Imel je zavitek
tedaj dragocene in težko dobljene kave.
Viljem si je kasneje kupil hišo spodaj vasi kar je pa že druga zgodba.
Na domačiji blizu cerkve ostaja Franc s hčerkama Hedviko in Nado. Obe
dobita ženina po imenu Janez. Družno si postavita vsaka svojo hišo. Žal
se nad vsem lepim zgrnejo črni oblaki. Prišla je kruta bolezen in obe
ženski sta prezgodaj ovdoveli. .Življenje je ples čustev in energij.
Vedno valovi preko dejanj. Moj oče umre po dolgotrajnem bolehanju. Iz
pred domače hiše mu zapojejo njegovo milo pesem. Tam za goro zvezda
sveti, oj kak jasno se blešči...
Sploh pa vsi trije zadnji prebivalci Veharjev pri cerkvi umrejo vsi v 62
letu starosti. K hiši se je preselil Janez iz Trebuše, ki zaključuje to
sago. Britkost in trdota zaznamujeta prednike, omišljeno sedanjost , da
ne tone v pozabo za kar so starši živeli, čutili in umirali .
Ni komentarjev:
Objavite komentar