Maistrov borec - Jakob Bevk

Na kmetiji »Na Danikovš«  danes Gorenje Jazne 26 , nekoč Laniše 14 občina Oselica,  je bil najverjetneje prvi hišni gospodar Gregor Zajc (1810*-1836) iz Otaleža 99. Gregor je menda hišo kupil ob svoji poroki leta 1835, a je ta že leto kasneje umrl in njegova sestra Marjana  Zajc  roj. v Otaležu 11.8 1813 se je 3. novembra 1836 poročila s prav tako vdovcem Valentinom Bevk-om roj.21.1 1801 na Bevkovem vrhu št.98.


Valentin, ki je s svojo prvo ženo Marjano Oblak (1803-1831) do takrat živel v hiši ženinih staršev Hobovše 7 “Na Veharše” in z njo imel dva tam rojena otroka: Janeza (1829-1874) in Uršo (1831-?), je s poroko leta 1836 “Na Danikovš” dejansko pristopil. V naslednjih letih se je tam rodilo še osem otrok prve generacije rodbine BEVK: Tomaž (1836-1917), Anton (1838-1905), Neža (1839-1862), Marjana (1841-1902), France (1843-?), Marija + (1844-1846), Valentin (1847-1909) in še en Janez (1849-?).


Gospodar druge generacije BEVK “Na Danikovš” je postal Valentin Bevk roj 24.1 1847. Valentin  mlajši se je leta 1879 v Otaležu poročil s Katarino Zajc  roj. 28.4 1853 iz Lazca  in z njo imel sedem otrok. Po vrsti so si sledili: Tomaž (1879-1939), Janez + (1882-1882), Jožef + (1885-1885), Janez (1886-1916*), Francka (1890-1950*), France (1893-1957*) in Jakob (1896-1982)





Jakob Bevk – udeleženec prve svetovne vojne in Maistrov borec.

Jakob Bevk 

Malo kateri dogodek v zgodovini Slovencev je tako vplival na življenje ljudi kot prva svetovna vojna. Posledice so prisotne še danes, ko je od nje minilo že preko 90 let in so meje med občinami še vedno določene tudi glede na nekdanjo mejo z Italijo. Toliko bolj je usodo ljudi zaznamovala med vojno samo in desetletja po njej, ko je velik del Slovencev prišel pod italijansko oblast. Poglejmo si, kako je vojno doživel Jakob Bevk in njegovi bratje, ki so živeli na majhni kmetiji »Na Danikovš« (takrat Laniše 14 in občina Oselica, danes Gorenje Jazne 26 in občina Cerkno).

Družina Bevk, 1921: z leve stojijo bratje France,
Jakob in Tomaž; sedita mati Katarina in sestra Francka

VZHODNA FRONTA. Avstro-Ogrska je na dan sv. Ane, 26.7.1914, objavila splošno mobilizacijo. Še nikoli prej ni bilo pod orožje vpoklicanih toliko mož. Najprej so bili napoteni v Srbijo na tako imenovano južno bojišče, po vojni napovedi Rusije pa tudi na vzhodno bojišče. To so bili največ vojaki, ki so cesarju odslužili že do začetka vojne. Med njimi so bili tudi Jakobovi bratje Tomaž, Janez in Franc. Že v začetku vojne so bila uporabljena številna nova orožja, ki so narekovala nov način vojskovanja. Na splošno pa so zlasti države, ki že dalj časa niso bile v vojni, med njimi je bila tudi Avstro-Ogrska, uporabljale popolnoma zastarel način vojskovanja (svetla oblačila, prihod v paradnem koraku na bojno črto z zastavo naprej itd.). Že v prvih spopadih je bilo zato zelo veliko mrtvih, ranjenih in zajetih. Številne enote so izgubile več kot polovico vojakov, nekatere celo vse. Kmalu so morali na fronte pošiljati dopolnilne enote imenovane »marš bataljone«, ki so nadomeščale izgube. Dvignili so starostno mejo mobilizirancev in uvedli predčasen vpoklic mlajših. Tudi strogi predvojni kriteriji za nabornike so postali veliko blažji (češ, za »kanon futr« je vse dobro). Jakob je bil od bratov mlajši (rojen 11.7.1896) in je bil mobiliziran aprila 1915. Po šesttedenskih celodnevnih vajah v Poljanski vojašnici v Ljubljani, kjer je bil nameščen 17. ljubljanski polk, so bili kot dopolnilni bataljon z vlakom skupaj z vso opremo poslani na rusko bojišče. Po tridnevni vožnji so v večernih urah prispeli za Karpate v mesto Kolomija (današnja Ukrajina). Na obzorju so številni bliski in grmenje topov naznanjali bližino fronte. Pot proti reki Dnjester so deloma opravili z vlakom, deloma pa peš. Takoj po prihodu na desni breg reke so na vsako desetino vojakov razdelili po eno pilo in ukazali naj nabrusijo bajonete, kar je imelo nanje tudi psihološki učinek. Vsakemu so dali dvesto nabojev in jih vkrcali na majhne čolne. Z njimi naj bi prepluli reko in napadli Ruse, ki so bili na nasprotnem bregu več sto metrov široke reke. Ti so z vso močjo udarili po njih še preden so dosegli breg in od približno 1000 vojakov, kolikor je štel bataljon, je prvo noč ognjeni krst preživela komaj polovica. Številni vojaki slovanskih narodov so se samovoljno predali Rusom. Nekatere pa so Rusi zajeli. Med njimi je bil tudi brat Janez, ki je bil zajet že 24. avgusta 1914, kar je razvidno iz uradnega obvestila, ki je prišlo iz Rusije.


Domoljub 1.4.1915, št. 13, str. 198: "Vdova Katarina BEVK iz vasi Laniše v župniji Nova Oselica ima štiri sinove vojake". Op.pisca bloga



SOŠKA FRONTA. Po vojni napovedi Italije, 23.5.1915, je Avstro-Ogrska vojake pošiljala tudi na soško bojišče. Od maja 1915 do oktobra 1917 je bilo na Krasu in Posočju 12 hudih ofenziv. Veliko vojakov slovenske narodnosti je bilo premeščenih z vzhodne fronte. Vzrok niso bile samo vedno večje potrebe ampak tudi predvidevanja, da se bodo bolj zapriseženo borili za obrambo svoje zemlje proti osovraženim Italijanom, kakor proti Rusom. Med premeščenimi sta bila tudi brata Tomaž in Franc. Ker je velik del soškega bojišča potekal po goratem območju, je prišlo tudi do delne reorganizacije posameznih enot. Tako je bil v Ljubljani ustanovljen 2. gorski strelski polk. Septembra 1915 je bil vanj iz vzhodne fronte premeščen tudi Jakob in poslan v krnsko pogorje. Vrh Krna je pred tem branil polk Madžarov, ki pa so jih Italijani ponoči presenetili in ga zavzeli (s tem so Italijani lažje obvladovali nižje ležeče položaje avstro-ogrske vojske oziroma 2. gorskega strelskega polka). Avstro-ogrski vojaški duhovnik jim je dejal: »Borite se za vero, Boga in dom cesarjev.« V poznem popoldnevu 28. oktobra 1915 je bil Jakob od italijanskega ostrostrelca zadet v nogo. Prepeljan je bil v bolnišnico v Celovec in po zdravljenju v Knittelfeldu in Friesachu ter rehabilitaciji v Žalcu septembra 1916 poslan na kraško bojišče. Tam je med drugim doživel napad z bojnimi plini. Prostovoljno se je javil k jurišnemu oddelku dokler se ni oktobra 1917 po preboju fronte bojišče ustavilo na reki Piavi, kjer je ostal vse do konca vojne in razpada Avstro-Ogrske. Aprila 1918 jih je obiskal takratni ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. Pred koncem vojne je jeseni leta 1918 v Italiji prišlo do upora dela slovenskih vojakov (podobno kot v Judenburgu in v Boki Kotorski). Pri uporu sta sodelovala tudi Jakob Bevk in Janez Bajt (Janez na Strojenc). Pri uporu je bila prisotna tudi ideja o združitvi južnoslovanskih narodov (čez noč so se od nekod pojavile majhne jugoslovanske zastave). Da bi upor zatrli, so vojake upornih enot postavili v vrste in vsakega desetega odbrali za ustrelitev. Jakob je bil 6. Janez Bajt pa 9. Za razliko od Judenburga in Boke Kotorska pa teh ustrelitev niso izvršili. Po pripovedovanju Franca Pagona (Cestarjev Frenčk) naj bi bil on sam 10., vendar naj bi se oficir pri štetju zmotil in je štetje ponovil, kar ga bi rešilo, če bi vsakega desetega potem res ustrelili. Po razpadu avstro-ogrske vojske so se vojaki bolj ali manj neorganizirano in peš vračali v svoje donedavno avstro-ogrske dežele. Del slovenskih vojakov, tudi Jakob, pa so se v Gorici ustavili in postavili straže na pomembnejših točkah, med drugim tudi na mostu čez Sočo (večina mostov je bila sicer porušenih). O italijanski vojski ni bilo ne duha ne sluha, čeprav še danes praznujejo »blestečo zmago« v 1. svetovni vojni. Čez nekaj dni so prišli maloštevilni francoski, angleški in ameriški vojaki in Italiji tako rekoč izročili slovensko ozemlje, ki so jim ga štiri leta pred tem obljubili kot nagrado, ker so prestopili k Antanti. Slovenskim vojakom je bilo ukazano naj se takoj umaknejo ali pa bodo zajeti. Tako je bila odstranjena še zadnja ovira, da je italijanska vojska brez izstreljenega naboja prodrla do nove meje, ki so jo na posameznih delih sebi v prid še malo prekoračili. Nastala je rapalska meja. Na italijanski strani se je znašla tudi rojstna hiša bratov Bevk. Vsi bratje so vojno preživeli, vendar se Janez ni nikoli vrnil domov. Ostal je v Rusiji, kjer se je poročil in živel v mestu Astrahan, ki je ob izlivu reke Volge v Kaspijsko morje.


BOJ ZA SEVERNO MEJO. Ob razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je ostalo vprašanje severne meje na Štajerskem. Cilj maloštevilne a vplivne nemške manjšine je bil, da se velik del Štajerske vključno z Mariborom priključi novonastali republiki Avstriji. Po drugi strani pa je bila želja večine Slovencev, tudi tistih na avstrijski strani, po združitvi. Obrambo severne meje je organiziral general Rudolf Maister, ki je prevzel vrhovno poveljstvo v Mariboru. Odziv prostovoljcev je bil kar množičen, med prvimi je bil tudi Jakob. Maistrova vojska je na Koroškem leta 1919 prevzela nadzor v coni A plebiscitnega območja, a se je zaradi vmešavanja Avstriji naklonjenih zahodnih velesil že isto leto morala umakniti. Dosežke njegove vojske na Koroškem je dokončno pokopal plebiscit oktobra 1920, ki je bil naravnan tako, da ne uspe. Takrat postavljene meja je tudi danes meja z Avstrijo. Po vojni se je Jakob poročil z Marijo Dermota in se priženil k Likerč. V Ljubljani je opravil mojstrski izpit za tesarja. Opravljal je različna tesarska dela, predvsem je izdeloval ostrešja. Med drugim je pred drugo svetovno vojno z 8000 hrastovimi skodlami, ki jih je sam naredil, prekril zvonik cerkve v Novi Oselici. Umrl je leta 1982 in bil pokopan 28. oktobra, torej na dan, ko je bil 67 let prej ranjen na soški fronti.

Viri: Rober Fonda , Milan Bevk, sin Jakoba Bevka; Danilo Bevk, vnuk.