Vir-Edinost(Trst) 8.4 1928 št.85
Praznovanje božiča, velike noči kot tudi drugih praznikov je med našim ljudstvom v zvezi z lepimi običaji, ki pričajo o njegovi vernosti in miroljubnosti. Med njimi seveda mnogo takih, ki bi se brez vsake škode lahko opustili in pozabili. A, žal, godi se ravno nasprotno: mnogo lepih navad, so verno zrcalo slovenska duše, se iz leta v leto bolj opušča, nasprotno pa mnogo grdih, še vedno globoko korenini med slovenskim ljudstvom. O šegah, in navadah na Cerkljanskem se je še silno malo pisalo. Sicer si slovenski običaji v marsičem sličijo, vendar pa ima vsak kraj kako posebnost, ki je vredna omembe.
O kako lepi spomini! Ko smo se bosopeti »predajali platno po Cerkljanskem trgu, smo že takoj po cvetni nedelji pretaknili vso vas in navlekli pred cerkev drv, desk, kolov, polomljenih miz in omar ter podobne ropotije. Vse je bilo dobro, samo da je bilo leseno. Zgradili smo iz nanešenega lesa nekako kolibo, ki naj bi bila simbol Juda Iškarjota. Ko so duhovniki v cerkvi izpeli pretresljive Jeremijeve tožbe in so med molitvami pri oltarju tlesknile šibe po skalah v spomin Zveličarjevega bičanja, smo kot na povelje udarili z gorjačami po lesenem Iškarijotu. da so kar treske letele od njega. Gospod dekan, ki se nam je navadno približal, nas je pa vzpodbujal: «Le dajte! Le po njem, izdajalcu! Kdor najbolj udari, dobi krajcar!» To se je vršilo na veliko sredo, veliki četrtek in petek. Judeževi ostanki so se potem porabili za velik ogenj. Danes tega ni več. Mladi imajo vedno manj smisla za to, kar Je lepo. Že v otrocih se pozna brezizrazna puščoba današnjega časa. Na veliko soboto zjutraj se za cerkvenim zidom zaneti velikonočni ogenj. Ne pa morda z vžigalicami, o ne, temveč eden izmed cerkvenih ključarjev ukreše iskro iz kremena, ki zaneti gobo. Tleča goba se nato zavije v šop slame, katerega je treba vihteti toliko časa, dokler ne vzplamti. Po končanih obredih v cerkvi, hiti vse, staro in mlado, jemat blagoslovljenega ognja! V ta namen si kmetje že čez zimo pripravijo gobe. Naj boljša je bukova; da pa je dobra in da rada gori, jo je treba skuhati in dobro stolči. Na gobi zamorejo nesti ogenj v celo uro in še več oddaljene okoliške vasi. Ta in oni si tudi «fajfo» zaneti z blagoslovljenim ognjem, češ da bo tudi ona «žegnana»
Doma pa že pričakuje gospodinja, ki je pripravila vse potrebno. Gospodar prinese iz kleti najlepšo gnjat, dekla nabere iz podstrešnega letnika suhih repnih olupkov, ki o veliki noči ne smejo manjkati v nobeni hiši. Ta navada je stara in ima za seboj svojo pravljico. V onih časih, ko so še turški neverniki prišli nadlegovat mirne naše dede, je nekoč bila huda lakota, tako da so še za veliko noč morali jesti suhe repne olupke V Idriji imenujejo to jed"aleluja." Da pa se je ta navada ohranila, pač ne bo radi spomina, temveč ker, so dobro pripravljeni repni olupki izborna jed. — Če greš« na veliko soboto po Cerknem, boš povsod čutil prijeten duh repnih olupkov, ki veselo vro na vsakem ognjišču.
Ko je kuha pri kraju, pa se zamesi «žegnanica» in «budija «Žegnanica» je navaden kruh iz pšenične moke, «budlja» pa nekaka povrtica iz pšeničnega in koruznega testa. Povaljka se, položita drug na drugega in se zavijeta. Mladina pa ima opravila s pirhi. Včasih so jih barvali s čebulnimi olupki; zdaj pa se bolj poslužujejo umetnih barv. Vseh teh dobrot pa se na veliko soboto nihče ne sme dotakniti. Proti večeru zloži gospodinja vse pripravljene jedi v jerbas. Na dno položi "žegnanico", na njo gnjat, nato pridene hrena, ki tudi ne sme manjkati, vrhu tega pa še pirhov in jabolk.
Če počakaš na veliko noč po zgodnji maši pred cerkvijo, da konča blagoslov jedi, boš tudi videl nekaj zanimivega. Komaj duhovnik izgovori: Amen, se usuje skozi cerkvena vrata cel roj deklet z lepo okrašenimi jerbasi na glavi, ki, hoteč prehiteti druga drugo, urno bežijo proti domu. Pravijo namreč, da se ona, ki prve prispe z jerbasomi domov, prav gotovo poroči tisto leto. Doma mora vsak poskusiti nekaj «žegnanega». Še celo kokoši dobe blagoslovljenih lupin.
Marsikaj bi bilo še omeniti in želeti bi bilo, da bi nam kdo obširneje in natančneje orisal lepe navade naših ljudi. Žal pa, kot sem že omenil, se šege in navade, ki smo jih prejeli od svojih dedov, vedno bolj opuščajo. Z njimi pa izginja iz naših domov tudi ona domačnost, ki tako blagodejno vpliva na človeka, ko se iz hrupnega sveta vrne pod rojstni krov. Mesto nje pa se vrinja vedno bolj meščanska popačenost, z njo pa neizbežna revščina in nesreča. Živimo v tem, kar je domačega, in to ohranimo, ker le v tem je naša rešitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar