Spomin

 »Knjig naj se drži in šole ... Kaj ti bo učeni mož? Ivančk ni za kmetijo, saj še krave ne zna nahraniti. Kako bo potem skrbel zate in za grunt? Dokler bodo moje oči gledale ta svet, on ne bo prišel na našo domačijo – pa četudi bi morala vse življenje ostati sama! Naj vse propade, če je treba, tako kot je njim. Njega že ne boš vzela za moža ...«

Jerici je bilo hudo, a je bila tiho. Materi, ki je pri ognjišču mešala žgance v skledo, ni rekla ničesar. Sama je dobro vedela, da Ivančk bolj ljubi njihov grunt kot njo, a se ji je vseeno smilil. Njegova domačija bo namreč kmalu prodana. Ivančkov oče Franc je bil porok za petnajst tisoč lir svojemu bratrancu Alojzu za neki posel v Gorici. Alojz se z njim ni rešil, s tem pa sta bila v bedo pahnjena Franc in vsa njegova družina.

Franc je zaradi tega začel hirati. Če kmeta zadane nesreča na gruntu, za njegovo bolečino ni zdravila. Spomladi ga je vzela pljučnica. Zdravnik v Idriji je rekel, da je imel šibko srce. A nihče ni vedel, da mu je srce oslabelo zato, ker ga je bratranec osleparil in je njegov grunt propadel.

Ivančk je bil nežen fant, zelo navezan na rodni dom. Kmečko delo mu ni dišalo; pri delu na gruntu se je ogibal znoja in žuljev. Najraje je posedal na klopi pod mogočno lipo pred domom, opazoval naravo, bral knjige in pisal pesmi. Že od malih nog si je želel postati učitelj, zato si je za študij izbral učiteljišče v Tolminu.

Ko se je nekega dne vrnil domov in izvedel, da bo posestvo prodano, ga je to močno potrlo. Pred njim je zazijala kruta realnost. Postajal je vse bolj žalosten, v njem je umrla želja po učenju, spreletela pa ga je tudi grozna misel, da bo izgubil ljubljeni dom in bo primoran oditi delat v tuji svet. Spoznal je, da je nemočen – on in ves njegov rod.

Takrat se je v njem porodila zanj rešilna misel: Prijateljico Jerico vzamem za ženo. Njo še najbolje poznam. Moških potomcev pri njih ni, le ona in njena starejša sestra. Le tako lahko rešim sebe in naš rod iz te bede, ki nas je zadela naenkrat, kot strela z jasnega.

Jerica je ljubila Ivančka, a njena mati in sestra sta bili proti tej ljubezni.
»Spravil bo še našo kmetijo na boben, tako kot je njegov oče njihovo. Preveč je lahkoveren in nedelaven. Le kako bo vzdrževal tebe in družino ter skrbel za grunt? Če pa po študiju nastopi delo učitelja – saj veš, da sedaj Italijani slovenske učitelje pošiljajo služit v notranjost Italije – mar misliš oditi z njim? Veš, da bi se oče obrnil v grobu, če bi to storila. Zmeraj si je želel, da s sestro ostaneta na domačiji in peljeta naš rod naprej. Vzela boš sosedovega Johana. On je pošten in delaven kmečki fant, s seboj bo prinesel lire in delovne roke. Ni slab, veš, ni slab. Pa tudi z njegovimi starši sem že govorila, vse je že dogovorjeno.«

Jerica se je z Ivančkom pozneje večkrat zvečer dobivala na zmenku za staro vaško šolo. Rada je shajala z njim. Ljubila ga je, čeprav ne bi smela. Ljubila je njegov nežen, ovalen obraz in njegove modre oči.

»Veš, Jerica, včasih si želim, da bi bila spet otroka,« je dejal Ivančk. »Da bi bila spet učenec in učenka, da bi se vrnili tisti lepi, brezskrbni in mirni časi. Se spomniš, kako je bilo, ko sva prav tu, v tej šoli, prvič sedla v šolske klopi? In kako smo se otroci podili po teh naših lepih, zelenih travnikih in obronkih gozdov? Občutek imam, da se poznava že celo večnost. Nekaj je, kar me vleče k tebi. Priznam, nisem zaljubljen, a vseeno bi te rad vzel za ženo. Dobila boš dobrega moža, rodila nama boš otroke in najin ter naš slovenski rod bo šel naprej. Gospod župnik mi pravi, da je vsako leto manj otrok in da se boji, da v stotih letih na Cerkljanskem izginemo. Zdaj pa so tu še Italijani in občutek imam, da nam bodo kmalu prepovedali še govoriti slovensko. V šoli otroke učijo italijansko. V krčmi nas gledajo postrani, če le preveč na glas govorimo. Bog ne daj, da bi zapeli še kakšno lepo slovensko narodno pesem – brž bi nas peljali v zapor v Gorico. Le v cerkvi nam je to še dovoljeno. Samo nihče ne ve, kako dolgo še.«

»Ja, prav imaš,« je odgovorila Jerica in s cmokom v grlu nadaljevala: »Veš, Ivančk, zelo te imam rada, a več kot prijatelja midva ne moreva biti. K nam na domačijo ne moreš, mi mati ne pusti. Že drugi je izbran. Sosedovega Johana vzamem, drugega mi ni storiti. Kmalu bo poroka. Veš, Johana nočem za moža, ne ljubim ga tako kot tebe, a moram ubogati mater. Ljubša mi je kot ti.«

Jokajoče ga je objela. Oči so se mu zarosile.
»Nisem otrok, a jokal bi, kričal od bolečine, da bi se slišalo vse tja do Masor in do Bevkovega vrha. A ne bom. Nočem, da Otaležani vedo, kako mi je hudo. Kaj naj zdaj? Domačija bo kmalu prodana. Upal sem, da me vzameš, čeprav sem slutil, da tu ne bo sreče. Zdaj moram z doma. V Ameriko grem.«

»V Ameriko? Kaj boš pa počel tam? Saj nikogar ne poznaš!«

»Govoril sem z Jernejem na Logu. Saj veš, v Ameriki so že skoraj vsi Vogričevi iz Pluženj. Matevž mu piše v pismu, da je vse urejeno in da imam zagotovljeno delo v rudniku v bližini Chicaga. Tam je že veliko naših rojakov iz naših krajev. Tudi Lipužičev Ivan iz Lazca. Saj se ga spomniš iz šolskih dni?«

Po dolini Idrijce je kar naenkrat prisopihal vlažen zrak in s seboj prinesel zlovešče črne oblake. Nenadoma se je ulil dež. Še nebo je zajokalo zanj in zanjo. Ugasnile so zvezde, luna ni več sijala. Odšla sta vsak svojo pot.

---

Parnik je že več dni plul iz Trsta proti Ameriki. Peljal je primorske in mnoge cerkljanske fante na dolgo, negotovo pot. Vsakdo je s seboj nosil svojo skrito zgodbo preteklega življenja.

»Čemu si se ti odločil za pot v Ameriko?« je Ivančka vprašal znanec.
»Prodali nam bodo posestvo, pa te sramote nočem gledati.«
»Ali misliš, da bomo v Ameriki dobili delo?«
»Upajmo. Sicer pa je meni znanec že priskrbel delo v rudniku.«
»Si poročen?«
»Poročiti bi se moral. Imel sem že izbranko, a njeni so temu nasprotovali. Saj ni potrebe, da bi se človek poročil ravno iz ljubezni. Že poroka na domači zemlji je ljubezen.«

Nekdo je zaigral na harmoniko in fantje so zapeli:
»Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo ...«

Ivančk je umolknil in odšel v kot ladje. Iz žepa je potegnil fotografijo, ki mu jo je Jerica dala za spomin, preden je zapustil rodno vas. V Idriji jo je slikal fotografski mojster Josip Pelikan. Ob pogledu na sliko in Jeričin obraz so v njem na plano privreli spomini. Zajokal je in si skrivaj brisal solze.

Orkanski veter je parnik vse močneje zibal sem ter tja. Grom za gromom je udarjal v nemirno morje. Ivančk je stopil k okroglemu okencu kabine in zrl v razburkano morje. Valovi, visoki kot gore, so ladjo bliskovito nagnili in grozili, da jo pogoltnejo. Harmonika je utihnila. Bledi, prestrašeni obrazi so zrli drug v drugega. Smrtni strah je objel močne kmečke fante. Ivančk je pokleknil, solzne oči povzdignil k nebu, milo jokal in molil: »Reši nas vsega hudega, vsemogočni Bog.«

---

Medtem ko se je na razburkanem morju ponosni parnik boril z valovi, so v Otaležu plesali. Jerica je praznovala poroko. Močni kmečki fant Johan jo je vrtel po plesišču.

»A me imaš kaj rada?« je ženin vprašal Jerico.
»Seveda,« je na kratko odgovorila, potem pa tiho dodala: »Zaradi grunta.«

Takrat se je zunaj na nebu za trenutek pojavila nenavadna, čudna svetloba. Vsi so obstali.
»Od kod ta pojav? Da ni kakšno znamenje ali pa je kdo umrl?« je preplašeno vprašal ženin.

Jerica se je spomnila na prijatelja na odprtem morju. Takrat jo je spreletel srh.
»Ja, Ivančk je umrl zame in za domačijo.«