Spomin

 " Knjig naj se drži in šole ... Kaj ti bo učeni mož? Ivančk ni za kmetijo , saj še krave na zna nahranit. Kako bo potem skrbel zate in grunt ? Dokler bodo moje oči gledale na ta svet , on ne  bo prišel na našo domačijo, pa tudi če bi imela vse življenje ostati sama. Naj vse propade, če treba tako kot njim . Njega že ne boš vzela za moža ... "

Jerici je bilo hudo a bila je tiho in ni rekla nič materi, ki je pri ognjišču mešala žgance v skledo .Sama je dobro vedela  ,da Ivančk bolj ljubi njihov grunt kot njo samo a vendar se ji je smilil .  Njegova domačija bo kmalu prodana. Ivančkov oče Franc je bil porok za 15 tisoč lir svojemu bratrancu  Alojzu  za nek posel v Gorici.  Alojz  se z njim ni rešil in s tem so bili v bedo pahnjeni Franc in vsa družina. Franc je zaradi tega začel hirati .Če zadane kmeta nesreča na gruntu, za njegovo bolečino ni zdravila. Spomladi ga je vzela pljučnica. Zdravnik v Idriji je rekel, da je imel šibko srce. A nihče ni vedel , da mu je oslabelo srce, ker ga je bratranec osleparil  in je propadel njegov grunt.

Ivančk je bil nežen fant, zelo navezan na rodni dom .Kmečko delo mu ni dišalo. Pri delu na gruntu se je ogibal znoja in žuljev. Najraje je posedal na klopi pod mogočno lipo pred domom, opazoval naravo , čital knjige in pisal pesmi. Že od malih nog si je želel postati učitelj  in si je zato tudi izbral za študij učiteljišče v Tolminu. Ko se je nekega dne vrnil domov in izvedel da bo posestvo prodano ga je to zelo potrlo. Kruta realnost je zazijala pred njim , postajal je vse bolj žalosten, v njem je umrla želja po učenju in spreletela ga je grozna misel, da bo izgubil ljubljeni dom in bo primoran oditi delat v tuji svet. Spoznal je da je nemočen on in ves njegov rod. Takrat se je v njem porodila zanj rešilna misel! Prijateljico Jerico vzamem za ženo. Njo še najbolje poznam . Moških potomcev tam ni , le ona in starejša sestra . Le tako lahko rešim sebe in naš rod iz te bede, ki nas je zadela, naenkrat , kot strela z jasnega .

Jerica je ljubila  Ivančka a njena mati in sestra sta bili proti tej ljubezni ." Spravil bo še našo kmetijo na boben, tako kot njegov oče njihovo. Preveč je lahkoveren in nedelaven. Le kako bo vzdrževal tebe in družino in skrbel za grunt. Če pa po študiju nastopi delo učitelja , saj veš da sedaj Italijani slovenske učitelje pošiljajo v notranjost Italije službovat,  kaj misliš oditi z njim . Veš da bi se oče obrnil v grobu če bi to storila, saj si je zmeraj želel , da s sestro ostaneta na domačiji in peljeta naš rod naprej . Vzela boš sosedovega Johana on je pošten in delaven kmečki fant,  s seboj bo prinesel lire in delovne roke in ni slab, veš ni slab .Pa tudi z njegovimi starši sem že govorila , je že vse dogovorjeno. "

Jerica se je z Ivančkom večkrat zvečer dobivala na zmenku za staro vaško šolo. Rada je z njim shajala. Ljubila ga je, čeprav ne bi smela. Ljubila je njegov nežen ovalen obraz, njegove modre oči .

" Veš Jerica včasih si želim, da bi bila spet otroka, da bi bila spet učenec in učenka , da bi se spet vrnili tisti lepi brezskrbni mirni časi . Se spomniš kako je bilo ko sva prav tu v tej šoli prvič sedla v šolske  klopi in kako smo se  otroci podili po teh naših lepih zelenih travnikih in obronkih  gozdov . Občutek imam da se poznava že celo večnost. Nekaj je kar me vleče k tebi . Priznam  nisem zaljubljen , a vseeno bi te rad za ženo vzel. Dobila boš dobrega moža ,nama rodila otroke in najin in naš slovenski rod bo šel naprej . Gospod župnik mi pravi , da je vsako leto manj otrok in da se boji da v stotih letih na Cerkljanskem izginemo . Zdaj pa so tu še Italijani in občutek imam, da nam bodo kmalu še govoriti slovensko prepovedali. V šoli otroke italijansko učijo.  V krčmi nas postrani gledajo, če le preveč na glas govorimo. Bog ne daj , da bi še kakšno lepo narodno slovensko pesem zapeli. Brž bi nas v Gorico v zapor peljali. Le v cerkvi nam je to še dovoljeno. Samo nihče ne ve kako dolgo še. "

" Ja prav imaš"  je odgovorila Jerica in s cmokom v grlu nadaljevala  "veš Ivančk , zelo te imam rada a več kot prijatelja midva ne moreva biti , k nam na domačijo ne moreš, mi mati ne pusti. Je že drugi izbran . Sosedovega Johana vzamem, mi drugega storiti ni . Kmalu bo poroka. Veš Johana jaz nočem za moža , ga ne ljubim tako kot tebe a moram mati ubogati , ljubša mi je kot ti ."

Jokajoče ga  je objela . Oči so se mu zarosile." Nisem otrok a jokal bi , kričal od bolečine, da bi se slišalo vse tja do Masor in do Bevkovega vrha. A ne bom. Nočem da vedo Otaležci , kako mi je hudo. Kaj naj zdaj ? Domačija bo kmalu prodana. Upal sem , da me vzameš , čeprav sem slutil , da tu ne bo sreče. Zdaj moram z doma. V Ameriko grem ."

" V Ameriko. Kaj boš pa tam počel? Saj nikogar ne poznaš ! "

" Sem govoril z Jernejem na Logu .Saj veš v Ameriki so že skoraj vsi Vogričevi iz Pluženj. Matevž mu piše v pismu, da je vse urejeno , da imam zagotovljeno delo v rudniku v bližini Chicaga . Tam je že veliko naših rojakov iz našega konca . Tudi Lipužičev Ivan iz Lazca. Saj se ga spomniš iz šolskih dni ?"

Po dolini Idrijce je kar naenkrat prisopihal  vlažen zrak  in s seboj prinesel  zlovešče črne oblake .Nenadoma se je ulil dež. Še nebo je zajokalo zanj in zanjo .Ugasnile so zvezde, luna ni več sijala. 

Odšla sta vsak svojo pot .

Parnik je plul  že več dni iz Trsta  v Ameriko. Peljal je primorske in mnoge cerkljanske fante na dolgo negotovo pot. Vsakdo je s seboj nosil svojo skrito zgodbo preteklega življenja .

"Čemu si se ti odločil za pot v Ameriko" je vprašal Ivančka znanec.

"Prodali nam bodo posestvo , pa te sramote nočem gledati."

" Ali misliš, da bomo dobili  delo v Ameriki?"

"Upajmo. Sicer, meni je znanec že priskrbel delo v rudniku ."

"Si poročen"

"Poročiti bi se moral . Imel sem že izbranko. A njeni so  temu nasprotovali. Saj ni potreba ,da bi se človek poročil ravno iz ljubezni. Že poroka na domači zemlji je ljubezen."

Nekdo je zaigral na harmoniko in fantje so zapeli:

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,

nazaj nas več ne bo.

Ivančk je umolknil  in odšel v kot ladje. Iz žepa je potegnil sliko, ki mu jo je dala Jerica za spomin preden je  zapustil rodno vas. Slikal  jo je v Idriji fotografski mojster Josip Pelikan .Ob pogledu na sliko in Jeričin obraz so  pri njem na plano privreli spomini . Zajokal je in skrivaj brisal solze.

Orkanski veter je parnik vse močneje zibal sem ter tja. Grom za gromom je udarjal v nemirno morje. Ivančk  je stopil k okroglemu okencu kabine in zrl v razburkano morje. Valovi visoki kot gora so ladjo bliskovito nagnili  in grozili da jo pogoltnejo.  Harmonika je utihnila. Bledi prestrašeni obrazi so zrli drug v drugega. Smrtni strah je objel močne kmečke fante. Ivančk je pokleknil in solzne oči  k nebu povzdignil, milo je jokal in molil: " Reši nas vsega hudega, vsemogočni Bog ." 

Ko se je na razburkanem morju ponosni parnik boril z valovi so v Otaležu plesali. Jerica je praznovala poroko . Močni kmečki fant Johan jo je vrtel po plesišču.

"A me imaš kaj rada ? " je vprašal ženin Jerico.

"Seveda" je na kratko odgovorila, potem pa tiho dodala : "Zaradi grunta"

Takrat se je zunaj na nebo za trenutek pojavila neka čudna svetloba. Vsi so obstali.

"Od kod ta pojav. Da ni kakšen spomin ali pa je kdo umrl?" je preplašeno vprašal ženin.

Jerica se je  spomnila na prijatelja na odprtem morju . Takrat jo je spreletel srh .

"Ja , Ivančk je umrl zame in za domačijo. "