Spomin

 Spomin

Skleda žgancev in težka beseda

»Knjig naj se drži in šole ... Kaj ti bo učeni mož? Ivančk ni za kmetijo, saj še krave ne zna nahraniti. Kako bo potem skrbel zate in za grunt? Dokler bodo moje oči gledale ta svet, on ne bo prišel na našo domačijo – pa četudi bi morala vse življenje ostati sama! Naj vse propade, če je treba, tako kot je njim. Njega že ne boš vzela za moža ...«

Besede so padale težko, kakor kamenje, in udarjale ob izbne stene. Jerici je bilo hudo, a je ostala tiho. Materi, ki je pri ognjišču z leseno kuhalnico mešala žgance v skledo, ni rekla ničesar. Vedela je, da bi bil vsak ugovor zaman. Stara mati je poosebljala trmo tistih kmečkih rodbin, ki so preživele stoletja z znojem in trdim delom; zanjo je bil človek vreden le toliko, kolikor so bile žuljave njegove roke.

Jerica je v sebi nosila grenko spoznanje. Dobko je vedela, da Ivančk bolj ljubi njihov stabilni, trdni grunt kakor njo samo. Pa vendar se ji je smilil. Nad njegovo mladostjo so se zgrinjali črni oblaki, saj je bila njihova domačija tik pred tem, da gre na boben. Zgodba o propadu je bila klasična cerkljanska tragedija tistega časa. Ivančkov oče Franc je bil preveč mehkega srca; postal je porok za petnajst tisoč lir svojemu bratrancu Alojzu, ki je načrtoval drzen posel v Gorici. Alojz je kmalu zatem pogorel, s seboj v brezno bede pa je potegnil Franca in vso Geno družino. Franc si od tega udarca ni opomogel. Začel je hirati na očeh vseh vaščanov. Če slovenskega kmeta zadane nesreča na zemlji, ki so jo obdelovali njegovi predniki, za takšno bolečino ni zdravnika. Spomladi, ko so začele kopneti snežne krpe, ga je dokončno pokosila pljučnica. Zdravnik v Idriji je sicer uradno zapisal, da je imel šibko srce, a vsi v Otaležu so vedeli resnico: srce mu je počilo od sramote in žalosti, ker ga je lastni rod osleparil.

Sanje pod lipo

Ivančk je bil drugačen od vrstnikov. Bil je nežen fant, občutljiv za lepoto besede in narave, a usodno navezan na rodni dom. Kmečko delo mu ni dišalo. Pri košnji ali spravilu lesa se je krčevito ogibal znoja in trdih žuljev. Najraje je posedal na stari leseni klopi pod mogočno lipo pred domačo hišo. Od tam je opazoval valovanje zelenih cerkljanskih gričev, bral knjige in v zvezek zapisoval verze. Že od rosnih let si je želel postati učitelj, zato si je za študij izbral učiteljišče v Tolminu.

Ko se je nekega dne vrnil s šolanja in izvedel, da je rubež neizogiben, se mu je sesul svet. Pred njim je zazijala kruta, neizprosna realnost. V hipu je ugasnila želja po učenju, knjige so obležale v kotu. Prevzela ga je groza ob misli, da bo izgubil tisto edino sidro – ljubljeni dom – in da bo moral kot berač oditi služit v tuji svet. Spoznal je svojo nemoč in nemoč celega svojega rodu. V tisti temi se je v njegovi glavi utrnila misel, ki se mu je zdela rešilna:
»Prijateljico Jerico vzamem za ženo. Njo še najbolje poznam. Moških potomcev pri njih ni, le ona in njena starejša sestra. Le tako lahko rešim sebe in najino prihodnost iz te bede, ki nas je zadela kot strela z jasnega.«

A načrt je trčil ob zid. Jerica je Ivančka resda ljubila, toda njena mati in sestra sta v njem videli le pogubo.
»Spravil bo še našo kmetijo na boben, tako kot je njegov oče njihovo,« je ponavljala mati, ko je čistila kuhinjsko mizo. »Preveč je lahkoveren in nedelaven. Le kako bo vzdrževal tebe in otroke? Če pa po študiju sploh dobi delo ... Saj veš, kaj počnejo Italijani! Slovenske učitelje pošiljajo služit globoko v notranjost Italije, na jug. Mar misliš oditi z njim med tujce? Oče bi se v grobu obrnil. Zmeraj si je želel, da s sestro ostaneta na domačiji in peljeta naš rod naprej.«

Mati je nato stopila korak bližje in znižala glas:
»Vzela boš sosedovega Johana. On je pošten, delaven kmečki fant. S seboj bo prinesel lire in močne roke. Ni slab, veš, ni slab. Pa tudi z njegovimi starši sem že govorila, vse je že dogovorjeno.«

 Slovo za staro šolo

Kljub materini prepovedi sta se Jerica in Ivančk še naprej skrivaj dobivala. Njun kraj je bil prostor za staro vaško šolo, kjer so sence večera skrivale njuno prepovedano ljubezen. Jerica je rada poslušna njegov glas, občudovala je njegov nežen, ovalen obraz in modre oči, ki so žarele v polmraku.

»Veš, Jerica, včasih si želim, da bi bila spet otroka,« je dejal Ivančk nekega večera in naslonil glavo na hladen zid. »Da bi bila spet učenec in učenka, da bi se vrnili tisti lepi, brezskrbni in mirni časi. Se spomniš, kako je bilo, ko sva prav tu prvič sedla v šolske klopi? Občutek imam, da se poznava že celo večnost. Nekaj močnega me vleče k tebi. Priznam ti ... nisem brezglavo zaljubljen, a vseeno bi te rad vzel za ženo. Dobila boš dobrega moža, rodila nama boš otroke in najin ter naš slovenski rod bo šel naprej.«

Njegov glas je postal tišji, zaskrbljen:
»Gospod župnik mi pravi, da je vsako leto manj otrok. Boji se, da v stotih letih na Cerkljanskem sploh ne bo več Slovencev. Zdaj pa so tu še Italijani. Občutek imam, da nam bodo kmalu prepovedali še govoriti slovensko. V šoli otroke učijo le še italijansko. V krčmi nas gledajo postrani, če le preveč na glas govorimo domačo besedo. Bog ne daj, da bi zapeli kakšno našo narodno pesem – brž bi nas peljali v zapor v Gorico. Le v cerkvi nam je to še dovoljeno. Samo nihče ne ve, kako dolgo še.«

»Ja, prav imaš,« je odgovorila Jerica, medtem ko se ji je v grlu naredil težek cmok. Težko je izrekla besede, ki so pomenile konec njunih sanj: »Veš, Ivančk, zelo te imam rada, a več kot prijatelja midva ne moreva biti. K nam na domačijo ne moreš, mi mati ne pusti. Že drugi je izbran. Sosedovega Johana vzamem, drugega mi ni storiti. Kmalu bo poroka. Saj Johana nočem za moža, ne ljubim ga tako kot tebe ... a moram ubogati mater. Dolžna sem ji poslušnost.«

Zajokala je in ga krčevito objela. Ivančku so se zarosile oči. Obup ga je skoraj zlomil.
»Nisem več otrok, a jokal bi, kričal od bolečine, da bi se slišalo vse tja do Masor in do Bevkovega vrha! A ne bom. Nočem, da Otaležani vido, kako mi je hudo. Kaj naj zdaj? Domačija bo prodana. Upal sem, da me vzameš, čeprav sem v globini duše slutil, da tu ne bo sreče. Zdaj moram z doma. V Ameriko grem.«

»V Ameriko?« je prestrašeno dahnila Jerica. »Kaj boš pa počel tam? Saj nikogar ne poznaš!«
»Govoril sem z Jernejem na Logu. Saj veš, v Ameriki so že skoraj vsi Vogričevi iz Pluženj. Matevž mu piše v pismu, da je vse urejeno in da imam zagotovljeno delo v rudniku v bližini Chicaga. Tam je že veliko naših rojakov. Tudi Lipužičev Ivan iz Lazca. Saj se ga spomniš iz šolskih dni?«

Po dolini Idrijce je v tistem trenutku prisopihal vlažen zrak. Prinesel je zlovešče čorne oblake, ki so zakrili luno. Ulil se je gost dež. Zdelo se je, da še nebo joče nad njuno usodo. Ugasnile so zvezde, hladne kaplje so jima močile obraza. Brez besed sta se obrnila in odšla vsak svojo pot v temo.

Parnik in vihar

Parnik je že več dni rezal valove Atlantika na poti iz Trsta proti Ameriki. Na krovu je prevažal stotine primorskih in cerkljanskih fantov, ki so bežali pred fašizmom, revščino in propadom. Vsak izmed njih je s seboj v leseni skrinji nosil svojo skrito, težko zgodbo preteklega življenja.

»Čemu si se ti odločil za pot v Ameriko?« je Ivančka med premetavanjem ladje vprašal znanec iz sosednje vasi.
»Prodali nam bodo posestvo. Te sramote enostavno nsem mogel gledati doma,« je zrl v tla Ivančk.
»Ali misliš, da bomo v Ameriki sploh dobili delo?«
»Upajmo. Sicer pa je meni znanec že priskrbel delo v rudniku.«
»Si poročen?« je zanimalo sopotnika.

Ivančk je globoko zavzdihnil, pred očmi pa se mu je izrisal domači kraj.
»Poročiti bi se moral. Imel sem že izbranko, a njeni so temu nasprotovali. Saj ni potrebe, da bi se človek poročil ravno iz ljubezni. Že poroka na domači zemlji je ljubezen.«

V podpalubju je nekdo izvlekel harmoniko. Prsti so stekli po gumbih in fantje so z otožnimi glasovi zapeli staro izseljensko: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo ...« Ivančk ni zmogel peti. Umolknil je in se umaknil v najtemnejši kot kabine. Iz žepa je potegnil majhno fotografijo, ki mu jo je Jerica dala za slovo. V Idriji jo je pred časom slikal fotografski mojster Josip Pelikan. Ob pogledu na njen obraz so spomini planili na dan z vso silovitostjo. Sam v kotu je tiho jokal in si skrivaj brisal solze, da ga ne bi videli trdi kmečki fantje.

Nenadoma se je vreme spremenilo. Orkanski veter je začel parnik vse močneje zibati sem ter tja. Grom za gromom je tolkel v nemirno oceanovo gladino. Ivančk je stopil k okroglemu oknu kabine in zrl v divjanje narave. Valovi, visoki kot cerkljanske gore, so ladjo bliskovito nagibali in grozili, da jo pogoltnejo v globino. Harmonika je utihnila. Bledi, prestrašeni obrazi so zrli drug v drugaga; smrtni strah je objel fante, ki so bili vajeni trdne zemlje pod nogami, ne pa nepredvidljivega morja. Ivančk je padel na kolena, solzne oči povzdignil k stropu kabine ter milo molil: »Reši nas vsega hudega, vsemogočni Bog ...«

Znamenje na nebu

Medtem ko se je na razburkanem morju ponosni parnik krčevito boril za preživetje z divjimi valovi, je v Otaležu odmevala glasba. Jerica je praznovala poroko. Hiša je bila polna gostov, mize so se šobile pod hrano, močni sosedov sin Johan pa jo je ponosno vrtel po plesišču. Bil je močan, v licih rdeč in zadovoljen, saj je dobil lepo dekle in bogat grunt.

»A me imaš kaj rada?« je ženin sredi plesa vprašal Jerico in jo stisnil k sebi.
»Seveda,« je na kratko odgovorila. Pogledala je skozi okno v temno noč in v sebi tiho, komaj slišno dodala: »Zaradi grunta.«

V tistem usodnem hipu pa se je zunaj na nebu nekaj premaknilo. Za kratek trenutek je posvetila nenavadna, čudna, skorajda nadnaravna svetloba, ki je presekala nočni mrak. Glasba je utihnila, plesalci so obstali sredi koraka.

»Od kod ta pojav? Da ni kakšno znamenje ali pa je kdo umrl?« je preplašeno vprašal ženin Johan in si brisal čelo.

Jerica pa je v tistem trenutku natanko vedela, kaj se je zgodilo. Pred očmi se ji je prikazal njen prijatelj na odprtem, ponorelem morju. Celotno telo ji je preplavil leden srh, ki ji je zaustavil dih. Pogledala je proti nebu in v srcu začutila neizmerno praznino:

»Ja, Ivančk je umrl zame in za domačijo.«

---