NA PUSTEM ROVTU
Praded ga je izkrčil,
ded posadil,
oče razširil,
sin poškropil
s krvjo
in vnuk prepustil
pustoti.
(Rafael Podobnik)
Cerkljansko leži v zahodnem delu Slovenije. Je zelo hribovito in
gozdnato. Naseljeno je bila pred več kot 500 leti. Prvotni prebivalci so
morali iztrebiti gozd, da so pridobili zemljo za njive in travnike.
Bivališča so običajno gradili v bolj strmem svetu, da so obvarovali
zemljo, ki jim je dajala pridelke za preživetje.
Nekoč so za gradnjo uporabljali domače gradivo, saj možnosti za
pridobivanje dobrin od drugod takrat skoraj ni bilo. To so bili v
glavnem les, kamen, apno in slama za kritino. Po odkritju cementa so
ponekod strešnike izdelovali doma.
Pri delitvi zemljišča so si boljše parcele lastili veliki kmetje.
Posesti v strmih bregovih in pustih gmajnah, v težko dostopnem svetu, so
imeli v glavnem v lasti mali kmetje in bajtarji. Tudi njihove kmetije
so se med seboj razlikovale. Tako so bile hiše bogatih zelo velike,
druga gospodarska poslopja so bila ločena od hiše. Pri malih bajtarjih
pa je bilo vse drugače. Vse so imeli v enem poslopju, spodaj sta bila
hlev in svinjak, zgoraj pa so stanovali.
Za Cerkljansko je značilna t. i. cerkljansko-idrijska hiša, ki je
vrhhlevna oziroma vrhkletna. Taka hiša je že navzven kazala lastnikovo
veljavo. Hiše so imele po navadi še druga gospodarska poslopja. Kmetje
so se učili iz izkušenj in tako kmalu ugotovili, da ni pametno imeti
vsega imetja na enem mestu. Zato so gospodarska poslopja, npr. kozolce
in hleve, začeli graditi ločeno. Tudi sena niso več shranjevali doma,
saj so zgradili senike (svisli), da jim ob morebitnem požaru ne bi vse
zgorelo. Ti so jim tudi (o)lajšali delo, saj so lažje spravili seno pod
streho. Za tisti čas je bil velik napredek, če so si kmetje zgradili
sušilnico za sadje (pajštvo), da jim sadja ni bilo treba sušiti v krušni
peči. Blizu hiše je po navadi stal hlev, nekateri so imeli celo mlin.
Za cerkljansko-idrijsko hišo je značilno, da je s čelom obrnjena v
dolino. Hiše so bile dokaj velike, mogočne, imela so majhna okna in
strmo dvokapno streho. Nadstropne so bile le pri bogatejših kmetih,
ostale so bile skromnejše. Kritina je bila slamnata. Čelo je bilo
pogosto okrašeno z lesenim opažem. Značilni so tudi široki napušči
(muši). Stene hiš so bile okrašene npr. z venci, okrasnimi vzorci,
včasih celo s sončnimi urami. Posebni so bili »šivani« vogali. Mnoge
hiše so imele na fasadi lepe freske ali pa so bile poslikane s
preprostimi okraski in podobami svetnikov. Ljudje so bili še prepričani,
da jih bo podoba svetnika varovala pred požari in drugimi nesrečami.
Zunanjost pa so popestrili s kamnoseškim okrasjem. To so bili kamniti
okenski okviri, stopnice, portali iz klesanega kamna. Portale so
premogle le velike kmetije.
Vsaka hiša se je imenovala po prvotnem gospodarju, npr. Pr' Janezu, Pr'
Jožetu, Pr' Petru … Lastniki so se menjali, hišna imena pa so po navadi
ostala. Nekatere so dobile ime tudi po poklicu, ki ga je opravljal
gospodar, npr. Pr' Mlinarju, Pr' Šuštarju, Pr' Klobučarju …
Skozi glavni vhod hiše se je vstopilo v obokano vežo, iz nje pa v
»hišo«, osrednji dnevni prostor, in od tam v kamro. To je bila kmečka
spalnica. V pritličju je bila po navadi tudi shramba. Strop v »hiši« je
bil lesen, okrašen s štukaturami. Po navadi je imel še vrezano letnico
izdelave. V kotu je bila velika kmečka peč, ob peči pa klop in sedeži
(zdiči). Na nasprotni strani je bil postavljen »bohkov kot«, ki se zopet
vrača v oblikovanje sodobne slovenske hiše. Ob dolgih zimskih večerih
so se tam zbirale ženske, ki so klekljale, predle, si krajšale večere ob
petrolejki. V drugem kotu je bila velika miza, okrog nje široka klop in
štirinožni stoli. V tretjem kotu je bila mizarska miza (veštraunk), pod
njo pa tnalo. Gospodar je tam popravljal svoje orodje. Na sredi kuhinje
je bilo odprto ognjišče z veliko napo, spodaj je bilo kurišče za peč.
Dimnik je bil iz kuhinje speljan po srednji nosilni steni vse do
podstrešja. Na podstrešju je bila t. i. dimna kamra, v kateri se je dim
ustavljal. V njej so prekajevali meso. Ostrešje (rušt) je bilo narejeno
pretežno iz trdega lesa (jesen, češnja, hrast). Način vezave strehe se
je imenoval »nemške škarje«.
Cerkljansko danes šteje več kot dvajset vasi z raztresenimi domačijami.
Žal je v današnjem času večina domačij prepuščena propadu. Kjer ni
nasledstva, se hiše podirajo, kar nudi žalostno podobo ob pogledu na
hišna okna, zaraščajoče se vhode, podirajoča se ostrešja. Starejši so
pomrli, mlajši so odšli.
Stari časi so se že močno odmaknili. Nekatere danes še ohranjene hiše so
močno predelane, da svoje prvotne oblike pravzaprav ne kažejo več.
Večino starih hiš zamenjujejo nove, na mestu, kjer so nekoč stale stare.
Identiteta cerkljanske arhitekturne pokrajine počasi in vztrajno
izginja.
V današnjem svetu si tako le težko predstavljamo, kako in v kakšnih
razmerah so ljudje nekoč živeli … Rafael Podobnik (fotograf) in Rafael
Trpin (slikar) sta s fotografijami, slikami in skicami, objavljenimi v
knjigah, skušala zajeti nekaj dragocenih biserov, ki bodo naslednjim
rodovom pričali o življenju naših dedov in pradedov.
Vir- R5 Revija srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008
Zapisala Malvina Aurelia Lubec, Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.
Ni komentarjev:
Objavite komentar