Spominske pripovedi

SPOMINSKE PRIPOVEDI MOJE BABICE 

Vir - R5 Revija srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, po pripovedovanju stare mame Marije Uršič, doma iz Cerknega Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Enajsta šola moje babice

Moja babica je preživela mladost v zaselku Maruškovec ob cesti, ki pelje iz Cerknega proti Idriji. V družini je bilo pet otrok; ona je bila najstarejša. V bližini so bili še bratranci, sestrične in drugi otroci, zato jim nikoli ni bilo dolgčas. Mama, ki je bila šivilja, ji je vedno naredila kako lepo punčko iz cunj. Prišle so druge deklice in skupaj so se igrale. Iz ostankov blaga so krojile oblekice za punčke. Zelo rada se spominja zimskih večerov, ko so se otroci in mama spravili na peč. Tedaj so bile na vrsti pravljice, ki so jih tako radi poslušali. Mama se je običajno vsa utrujena od celodnevnega šivanja in drugega dela ulegla na peč, otroci pa so sedeli na klopi. Pripovedovala je pravljico o Rdeči kapici, roparjih, ciganih, razbojnikih in čarovnicah. Pravljice so nastajale v njeni domišljiji in neredko se je zgodilo, da je isto pravljico povedala drugače kot prejšnji večer. Pa so jo spomnili, da se je zmotila; da ni bilo tako. Včasih je sredi pripovedi tudi zaspala in pravljica je ostala nedokončana. Najlepše pa je bilo ob reki Idrijci. Takrat je bila reka še čista. Zlasti poleti so otroci komaj čakali, da so opravili domače obveznosti, potem pa so šli na prod. Stikali so za raznimi predmeti, ki jih je prinesla povodenj. Vse, kar so ljudje odvrgli v reko, so uporabili za igro. Učili so se tudi plavati, toda kako! Od doma so prinesli deske, dolge kak meter. Položili so jih na vodo, se zanje prijeli z rokami, z nogami pa so brcali in voda jih je nesla naprej. In tako so se naučili plavati. Kljub skromnosti so babici ostali lepi spomini na enajsto šolo in srečno otroštvo.

Predvelikonočni običaji moje babice

Na cvetno nedeljo so otroci prinašali v farno cerkev v Otaležu k blagoslovu »vivunke« (butare). Babica mi je pripovedovala, kako so otroci že nekaj dni prej stikali po grmovju in nabirali razno vejevje. Brinove vejice, bršljan, leskove palice šibje, kakšno cvetočo breskovo vejico in drugo. Vse to so povezali v butare, jih okrasili še z rumenimi jabolki, kakšno papirnato rožo in pisanimi trakovi iz krep papirja. V nedeljo zjutraj so se skupaj s sosedovimi otroki napotili v uro oddaljeno farno cerkev v Otalež. Med potjo so primerjali, kdo ima lepši »vivunk«. Zanimivo je bilo tudi pred cerkvijo. Malo večji fantje s klobuki na glavi in prekratkimi hlačami so prinesli ogromne okrašene »vivunke«. Primerjali so jih med seboj in ugibali, kateri je večji in lepši. Nemalokrat se je zgodilo, da so se po maši stepli z njimi in jabolka so se kotalila na vse strani. Najzanimivejši običaj se je babici zdel blagoslov kresilne gobe. Na velikonočno soboto zjutraj so za cerkvijo zakurili ogenj. Otroci so od vsepovsod prihajali s kresilnimi gobami. Ob ognju so jih prižgali in duhovnik jih je blagoslovil. Potem so jih odnesli domov. Med potjo niso smele ugasniti, sicer blagoslovljenega ognja, s katerim so pokadili hišo, shrambo in živino v hlevu, ne bi prinesli domov. Zato so gobo, ki je bila pritrjena na žici, med potjo stalno vrteli. Spomini so še živi. Babica je bila stara osem let, ko se ji je zgodilo nekaj neprijetnega. Mama, ki je bila šivilja, ji je za veliko noč sešila lepo roza obleko, a kar ni mogla počakati, da bi jo oblekla za praznik. Nadela si jo je že v soboto, ko se je odpravljala na blagoslov gobe. Med vrtenjem v zraku je preskočila velika iskra na krilo in na tkanini je nastala velika luknja. Bila je zelo nesrečna. Bala se je domov. Vendar pa ji je pozneje mama luknjo le zakrpala, ostali pa so spomini.

Spomini na prababico

Vsi so ji pravili Mati. Bila je drobna ženička, z ruto, zavezano zadaj, nosila je dolgo temno krilo in dolg pisan predpasnik z velikim notranjim žepom. Delovna noša je bila narejena v modrotisku. Ko ni več gospodinjila, je rada prebirala kaka semena za žetev, včasih je še kaj pokuhala, ko so ostali delali na polju. Največ pa je presedela v »ždiču«, lesenem stolu, ob peči. Tam je bil vedno tudi rožni venec - »patnošter« z velikim križem. Rada je molila. Sedela je na »zdiču«, na steni pa je tiktakala velika ura z nihalom. Babica pravi, da ji je bilo zjutraj najbolj zanimivo to, da je ob bitju vsake polne ure rekla na glas: »Ura bije, ta angelski glas. Ko zadnja ura bila bo, Marija prid po nas.« Otroke je imela zelo rada. Nikoli ni nobenega oštela. Rada se je tudi pogovarjala z njimi. Če je le mogla, jim je kaj ponudila iz velikega žepa v predpasniku. Včasih je bilo jabolko, hruška ali pa krajček kruha. Bonbonov takrat niso poznali. Bila je vojna …