Rudar iz Idrije

Rahlo prirejena zgodba- Le mineur d'Idria (Rudar iz Idrije) objavljena 4.7  leta 1837 v pariškem političnem in literarnem časopisu  Courrier de la Moselle.

RUDAR IZ IDRIJE

12. septembra 1836 ob štirih zjutraj se je eden od delavcev idrijskega rudnika živega srebra po službi vrnil v skromen dom, kjer je živel z družino. Ko je prečkal majhen vrt , obdelovanju katerega je posvetil ves čas, ki mu ga je prepuščalo naporno delo v rudniku, je ob svetlobi svoje luči opazil, da cvetlična gredica preorana dan prej , kaže več odtisov nog. Sledil je sledi in opazil, da gredo te  proti vrtnim vratom in se začnejo od dna okna sobe, v kateri živita njegova hčerka, stara 16 in pol , in njegov sin, star 5 let. Opazil je tudi, da so na tem mestu odtisi globlji in da se zdi, da so nastali zaradi osebe, ki je skočila skozi okno.

Takoj je grozen sum vstopil v Bertovo srce ... Pomislil je na sramoto svoje hčerke ... in ves potrt padel pred noge grobo izklesanega kipa Device Marije, ki ga je postavil v kot svojega vrta. Berto pošten, marljiv delavec iz Otaležkih hribov doma  je skrbno izpolnjeval vse dolžnosti katoliške vere. Prosil je presveto Devico Marijo in njenega zavetnika, naj mu pomagata v tem strašnem trenutku. Ko je opazil, da je hčerino okno na pol odprto in da se je nenadoma zaprlo je vstal in hitro vstopil v sobo, kjer je bila njegova žena.

— Kje je Brigita? vzklikne in besno maha s svojo
rudarsko palico.
—Spi , odgovori Bertova žena. A le stežka
nadzoruje strah, ki ga je v njej vzbudilo moževo vprašanje.
"Prišel sem jo pogledat," doda Berto.
—Zdaj.. spi.
- No ! naj se zbudi — da jo vidim!
—Zaklenila se je...

—Moram jo videti. In v navalu besa z udarcem razbije vrata v Brigitino sobo. Brigita je bila sama v sobi.
— In kje je njen brat ? doda Berto.
»Bil je bolan, spal je pri meni,« nadaljuje njegova žena.

Berto skomigne z glavo, nato pa po krajšem postanku , ki se je obema ženskama, ki sta bili blizu njega, gotovo zdel zelo grozen, zgrabi Brigito , jo odvleče iz njene postelje in zamahne proti njej z rudarsko palico.

Kje je človek, ki je bil s tabo, človek , ki je osramotil mojo hčer ... kje je? ... kje je?

Brigita se vrže pred očeta na kolena. Med hlipanjem prizna svojo krivdo. 

Solze , kesanje hčerke so zaustavile njegovo namero .Berto odvrže palico.  Sredi groznih čustev, ki se preplavile njegovo  dušo , Berta zagrabi krč pri srcu , pade in obleži nezavesten.

Ko je prišel k sebi, je bila Brigita ob njem in mu stiskala roke, ki jih je oblila s solzami. Berto je vstal, rekel, da je prišel čas za delo , in odšel , ne da bi rekel eno besedo o vsem , kar se je pravkar zgodilo.

Šel je v rudnik, a delati ni mogel. Prijatelji , ki so ga poznali kot neumornega delavca , so ga zaman spraševali o vzrokih njegove malodušnosti. Zdelo se je, da Berto ne vidi ničesar, ne sliši ničesar ... ko je eden od rudarjev prišel do njega in ga potrepljal po rami: »Daj no,  Berto , na zdravje ... Kdaj bo poroka tvoje hčerke ... In ali pride kmalu? - Ja? On? je zamrmral stari rudar. No ! vaš zet, baron de.... Daj no, saj nisi zaradi tega tako nesrečen.
. »
Tedaj se je Berto spomnil, da je gospod baron de ... pred nekaj meseci prišel v rudnik, da bi opravil znatne nakupe živega srebra: da je pogosto prihajal k njemu domov, da bi se z njim pogovarjal o delu rudnika in da je ravno tisto jutro zapustil Idrijo.

Ker se Berto ni odzval na razkritja, ki jih je pravkar slišal  in ko so njegovi tovariši opazili, kakšen učinek so povzročila nanj, so prenehali s pripombami.

Ob zori in ko je rudniški zvon naznanil odhod delavcev, se je Berto odpravil proti domu. Na vrtu je pokleknil pred kip Device Marije , zmolil , kot vsak dan pred službo in po njej , nato pa vstopil v svojo sobo. Njegova žena je bila v postelji... Približal se ji je in jo nežno poljubil... "No," je rekel in se poskušal nasmehniti, " upam, da bom kmalu dedek." .. Želim si, da bi bil fantek.. .in ti tudi, kajne?

Žena je ob teh besedah ​​verjela, da ga je jeza minila.

Deklica ali fantek, saj ni važno nadaljuje ona , otrok bo vesel in nič mu ne bo manjkalo. Baron je bil tako dober do nas !
Ah! bil je tako dober ... A tudi zate? je rekel Berto, ko je prišel bliže.
Ja, vsekakor, bil je zelo dober.  Moji hčerki je podaril čudovite prstane
in meni to ogrlico, za katero sem ti zadnjič rekla , da sem jo našla. No , priznam , res ni bilo lepo, da sem se ti zlagala.
Ah! tudi to ogrlico. Pa poglejmo ...

Berto zgrabi ogrlico, ki visi okoli vratu njegove žene in jo močno zategne.
Žena kriči...daviš me, ubijaš me...Bertoooooo...
Minuto kasneje je bila zadavljena... mrtva.

V istem trenutku vstopi Brigita v sobo svoje mame. Poglej, ji mirno reče Berto, pravkar je umrla, umrla je nenadoma. Pojdiva molit zanjo . In peljal jo je k kipu Device Marije.

Kmalu se je novica o tej smrti razširila po vsej deželi in nikomur ni prišel na misel niti najmanjši sum zločina.

Berto je s svojimi tovariši sledil pogrebu svoje žene. Pokleknil je pred grob in vsi so se usmilili nesrečneža Berta, ki ga je na videz  zelo bolelo, ker je izgubil tako dobro žensko.

Po tem dogodku Berto s hčerko ni nikoli več govoril o preteklosti in z njo je ravnal tako nežno kot običajno. Ko mu je bila čez nekaj mesecev Brigita prisiljena priznati, da bo postala mama, se ni pritoževal, ne očital in je v mirnem tonu dodal: »Torej, imel bom  tri otroke. . »

Brigita se je razveselila očetovih besed in še večje je bilo njeno veselje, ko je 6. decembra 1836 zvedela, da se bo baron vrnil v Idrijo . To je povedala očetu in v velikem  pričakovanju ni opazila, da so se Bertove črne obrvi krčevito skrčile. Zopet ga je oblila jeza.

Tisti dan Berto ni šel v rudnik in je rekel hčeri naj prinese košaro s perilom, ki ga bo oprala v reki. Oba sta odšla in se odpravila proti reki , ki teče nedaleč od hiše. Brigita je hodila prva. Ko sta prispela na bregove reke je opazila, da se ji približuje oče, ki jo je silovito sunil v ramena in  vrgel v reko.
Dvakrat se je prikazala nesrečnica nad vodo, mahala z rokami in klicala pomoč ... Berto jo je gledal z mirnimi očmi. Ko pa je videl, da nekateri mimoidoči prihajajo v pomoč, je skočil v vodo, da reši Brigito. Toda tisti , ki so bili priča temu prizoru, so opazili, da je , ko jo je reševal iz vode, namerno držal glavo svoje hčerke pod vodo.

Ko je Brigita  prišla k sebi, je bil blizu nje oče ...  zavpila je »Na pomoč! ... odpeljite me ... on me je hotel umoriti ...« Te besede so prišle na ušesa Idrijskega gospostva in  Berto je bil odpeljan v ječo.

Njegova hči je kmalu preklicala besede, ki jih je izrekla in jih je pripisala deliriju, ki je zmedel njene čute.

Berto je vseskozi zanikal kaznivo dejanje, ki so mu ga očitali. Ker ni bilo dodatnih dokazov njegove krivde, se je zdelo, da bo Berto verjetno izpuščen. Toda medtem, ko je sodni izvršitelj iskal nove dokaze, je Berto resno zbolel. Ko so zdravniki razglasili, da je smrt neizbežna, so poklicali duhovnika. Ko ga je zagledal, je Berto izjavil, da se mora pred smrtjo spovedati ne samo duhovniku, ampak pred vsemi; zato je v navzočnosti delavcev, svojih tovarišev, zelo podrobno priznal dvojni zločin, ki ga je zagrešil.

Nekaj ​​dni kasneje, 24. aprila 1837, je kazensko sodišče izreklo sodbo, ki je  Berta obsodila na dosmrtno ječo.
.
Naslednji dan je  Berto izdihnil in izročil svojo dušo božji milosti.