Začetki socialdemokratskega gibanja na Cerkljanskem: Primer Otaleža in okolice
Prodor socialističnih idej prek avstrijskih migracijskih poti
Na prelomu 19. in 20. stoletja je Cerkljansko regijo, podobno kot mnoge druge hribovite predele takratne slovenske skupne domovine v Avstro-Ogrski, pestila huda ekonomska stiska. Iskanje zaslužka je domačine vodilo na začasno delo v razvitejše avstrijske industrializirane centre. Ta popotovanja pa niso prinašala le prepotrebnega finančnega preživetja, temveč so postala tudi kanal za prenos novih, naprednih družbeno-političnih idej. Srečevanje z organiziranim delavskim gibanjem v avstrijskih tovarnah in rudnikih je med cerkljanskimi delavci rodilo prve pristaše Socialdemokratske stranke.
V tem kontekstu je še posebej izstopalo območje takratne občine Otalež. Zaradi specifičnega geografskega položaja in prepletenosti z bližnjimi industrijskimi središči je Otalež postal prva točka na Goriškem, kjer se je močneje razvila in zakoreninila socialdemokratska misel. Stranka je svoje delovanje usmerila neposredno v najširše družbene sloje – med male kmete in delavce. Prepoznala je njun skupni izkoriščani položaj in mednju načrtno širila socialistične ideje. V svojem političnem programu je stranka v ospredje postavljala predvsem socialne in ekonomske interese delavskega razreda, boj za krajši delovnik, pravičnejše plačilo in splošno volilno pravico.
Ključno vlogo pri ozaveščanju prebivalstva je igral napredni tisk. Socialdemokrati so svoja stališča in programske cilje sprva širili prek socialističnega časopisa Delavec, z r決jo gibanja pa so med prebivalstvom začela krožiti tudi druga sorodna in odmevna glasila, predvsem časopisa Naprej in Rdeči prapor. Ti mediji so služili kot glavno politično-izobraževalno orodje na podeželju.
Povezovanje z idrijskim delavskim jedrom
Širjenje politične zavesti na Otaležkem ni potekalo izolirano. Že proti koncu 19. stoletja so posamezni napredni kmetje iz otaležkih vasi začeli aktivno obiskovati politične shode. Sprva so odhajali na zborovanja v bližnje Cerkno, še bolj pa jih je privlačila Idrija. Tamkajšnji rudnik živega srebra je namreč oblikoval močno, številčno in politično izjemno dobro organizirano rudarstvo, znotraj katerega je bila socialdemokratska misel že globoko zakoreninjena.
Zgodovinski viri beležijo pomemben mejnik iz leta 1897, ko so se kmetje iz Lazca in Pluženj množično udeležili velikega delavskega shoda v Spodnji Idriji. To medsebojno povezovanje podeželskega kmeta in industrijskega rudarja je dalo socialdemokratskemu gibanju na Cerkljanskem nov zagon in dokazalo, da razredni interesi presegajo klasične stanovske delitve.
Ideološki spopad s Cerkvijo in klerikalni odpor
Naraščajoči vpliv socialne demokracije je kmalu naletel na silovit odpor vladajočih konzervativnih struktur, med katerimi je bila najglasnejša in najvplivnejša Katoliška cerkev. Lokalna duhovščina in klerikalni politični tabor so v socializmu videli neposredno grožnjo obstoječemu družbenemu redu in verski avtoriteti. Cerkev je vernike z odrov in prek tiska večkrat ostro svarila pred tem, kar so imenovali »vražje seme socializma«.
V žaru političnega boja se klerikalni krogi niso menili za dejstvo, da z netenjem medsebojnega sovraštva in razdorom škodujejo delavstvu kot celoti – s tem pa ne nazadnje tudi tistemu delu delavskega razreda, ki je bil organiziran znotraj krščanskosocialnih društev. Socialnim demokratom so sistematično očitali brezverstvo in ateizem ter jih v javnosti žigosali z izbranimi psovkami. Takratni klerikalni časopisi so ohranili pester nabor žaljivk, s katerimi so skušali diskreditirati politične nasprotnike; med njimi so izstopali izrazi, kot so »rudečkarji«, »socialnodemokratični opičarji«, »mokrači« ter »mokraške babe«.
Takšen agresiven pritisk je izzval buren protiodgovor. Povračilna politika socialdemokracije, vključno z otaležkim pododborom, je bila prav zaradi teh napadov najbolj neizproisno uperjena proti klerikalnemu načinu razmišljanja in cerkveni hegemoniji. Lokalni konflikt je dosegel vrhunec ob vprašanju gradnje novega župnišča (»farovža«) v Otaležu. Otaležki socialdemokrati so tej investiciji, ki so jo videli kot nepotrebno trošenje ljudskega denarja, goreče nasprotovali. Takratno časopisje je bilo polno ostrih ideoloških polemik med člani stranke in otaležkim vikarjem Vincencem Budo. Poročila, ki so v tistem času prihajala iz Otaleža, opisujejo ozračje, prežeto z medsebojnimi zmerljivkami, kar priča o izjemni politični polarizaciji takratne lokalne skupnosti.
Ključni akterji in transatlantska vez z Ameriko
Začetke in uspešno delovanje otaležkega odseka Socialdemokratske stranke so krojili izjemno odločni posamezniki. Med vodilnimi člani so pred svojim odhodom v Ameriko izstopali trije možje: Ivan Vogrič iz Masor, Justin Zajec iz Pluženj in Ivan Lipužič iz Lazca. Ti možje so svoje politično delovanje in organizacijske sposobnosti kasneje uspešno prenesli čez Atlantik, kjer so pustili neizbrisljiv pečat v zgodovini slovenskega izseljenstva.
- Ivan Vogrič je v Združenih državah Amerike dosegel vrhunec svoje organizacijske poti, ko je med letoma 1915 in 1918 deloval kot predsednik Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), kasneje pa je prevzel tudi odgovorno funkcijo glavnega blagajnika te vplivne bratske podporne organizacije.
- Ivan Lipužič in Justin Zajec sta v dvajsetih letih prejšnjega stoletja postala vidna in prepoznavna člana Jugoslovanske socialistične zveze (JSZ), osrednje politične organizacije napredno usmerjenih jugoslovanskih izseljencev v Ameriki.
Poleg omenjenih emigrantov je na domači grudi delovala močna ekipa lokalnih buditeljev in aktivistov. Med njimi velja izpostaviti takratnega naprednega otaležkega učitelja Andreja Sattlerja, ki je s svojim pedagoškim in prosvetnim delom širil obzorja mladim. Pomembno vlogo sta odigrala tudi brata Franc in Jernej Vogrič, ki sta se iz Amerike vrnila polna novih izkušenj in dodatnega zagona za delo v domačem okolju. Mozaik otaležkega socialdemokratskega jedra pa so zvesto dopolnjevali še Janez Svetlik, Peter Zajc, Ivan Čerin, Ivan Ambrožič, Ivan Brejc in Peter Bevk. Vsi ti možje so s svojim pogumom in politično aktivnostjo postavili temelje delavskega gibanja na Cerkljanskem in sooblikovali socialno zgodovino teh krajev.
26. decembra 1902 je bil v Otaležu prvi shod socialdemokratov.
Klerikalni Primorski list je 1. januarja 1903 o dogodku poročal takole:
»Mislili smo, da so vsi naši 'rudečkarji' postali že sami naprednjaki, toda motili smo se. Cel adventni čas smo opazovali neko stikanje glav in mislili, da le agitirajo za prihodnje občinske volitve. A oni so se pripravljali za javni demokratski shod, ki je bil 26. tega meseca pri Janezu Kozirogu.Ko smo na svetega Štefana prišli od dopoldanske službe božje, smo na neki lipi opazili majhen listič. Ta je naznanjal, da bo pri Kozirogu ob dveh popoldne demokratski shod. Okoli ene ure smo videli iz smeri Idrije prihajati cele trume ljudi, ki so se zbrali v omenjeni gostilni. Iz radovednosti smo se nekateri prerili med zborovalce v bližino govorniške mize.Kot sklicatelj shoda se je razkril nekdo iz Plužen, ki so ga izvolili tudi za podpredsednika. Govoril je Anton Kristan z Viča pri Ljubljani – menda tisti, ki je v Gorici snoval prekmorsko trgovino. Po njegovi izjavi so le socialni demokrati pravični. Ljudstvo bo brez zborov samo kovalo postave. Splošno, tajno in neposredno volilno pravico naj ima vsak državljan obeh spolov, ki je star vsaj 20 let. Cerkev se mora ločiti od države, šola od cerkve, vera in narodnost pa sta zasebni stvari – vsak naj veruje, kar in kakor hoče.Jezusa je imenoval zdaj Juda, zdaj Nazarečan, zdaj prerok. Udrihal je po papežu, češ da je največji lakomnež. Olomuškega nadškofa je naslikal v tako strašni podobi, da so idrijske 'rudečkarice' in njihov mladi zarod od same groze vzdihovali: 'Uh, uh, Bog nas vari!' Napadal je tudi ljubljanskega škofa.Nazadnje pa je začel govoriti o občinskih volitvah. Rekel je, naj volijo le tiste, ki so naprednega duha, torej naprednjake. 'Rudečkarji' pa so bili tudi zelo radodarni: prinesli so cele zavoje Rdečega praporja ter ga delili med ljudi. Kaporali 'rudečkarjev' so obljubili, da pridejo spomladi zopet. Toda vedo naj, da nas ne bodo našli nepripravljenih.«
🏛️ Delavski shod v Otaležu (11. november 1906)
V nedeljo, 11. novembra 1906, je v občini Otalež (takratna županija Cerkno) potekal izjemno množično obiskan politični shod. Srečanje je sklical sodrug Jernej Vogrič iz Loga pri Otaležu.
Vodstvo shoda:
- Janez Svetlik (predsedujoči, občinski svetovalec cerkljanske občine iz Pluženj)
- J. Kogej (kopredsedujoči)
- Tomaž Filipič (kopredsedujoči)
📋 Glavne teme in razprave
O političnem položaju v Avstriji je obširno govoril vidni socialnodemokratski politik sodrug Anton Kristan. V svojem govoru je poljudno razložil naslednje točke:
- Izvir, razvoj in pomen volilne reforme za javno življenje.
- Analizo državnega proračuna.
- Naloge bodoče poslanske zbornice.
- Reformo kazenskega zakonika in zakonske zveze med možem in ženo.
- Posledice takrat sprejetih novih carinskih tarif.
V drugem delu sta se Anton Kristan in občinski svetovalec Janez Svetlik posvetila občinskemu gospodarstvu v Cerknem. Osrednja tema razprave je bila gradnja novega župnišča (farovža) v Otaležu.
📜 Sprejeta resolucija
Vsi navzoči zborovalci – posestniki iz vasi Plužnje, Otalež, Masore, Lazec in Vrhčev – so samosvoje in enoglasno sprejeli protestno resolucijo. V njej so ostro nasprotovali zidanju novega župnišča, saj je bilo staro poslopje še popolnoma funkcionalno, otaleška občina pa je imela takrat veliko nujnejših infrastrukturnih potreb.
Zanimivost iz tiska: Idrijski časopis Naprej je 18. novembra 1906 poročal, da je cesarsko-kraljevo glavarstvo iz Tolmina na shod poslalo uradnika (koncipista) dr. Treota. Časnik je ob tem hudomušno zapisal: "Gospodje se boje, da bi se mirni Tolminci preveč ne nasesali socialno-demokratičnih idej!"
📚 Ustanovitev Naprednega bralnega društva (1907–1908)
Politično prebujenje je v začetku naslednjega leta dobilo tudi formalno kulturno obliko:
- Januar 1907: Takratni otaleški učitelj Andrej Sattler, sicer goreč pristaš socialdemokracije, je s svojimi somišljeniki ustanovil Napredno bralno društvo.
- Namen društva: Članom so zagotavljali poučno in zabavno črnopisno berilo, organizirali strokovna predavanja, kulturne zabave ter veselice.
- Delovanje: Društvo je delovalo po načelih socialistične misli. Zaradi tega je bilo nenehno tarča verbalnih napadov takratnih konservativnih (klerikalnih) oblastnikov, ki so poskušali njihove prireditve na vse načine onemogočiti.
- Leto 1908: Andreja Sattlerja je na mestu predsednika društva zamenjal domačin Ivan Ambrožič.
Poročilo, Delavski list, 14. 2. 1908, št. 7
V nedeljo, 9. februarja 1908, je v gostilni sodruga Franca Vogriča na Travniku (občina Otalež) potekal izjemno dobro obiskan shod socialnodemokratskih zaupnikov iz Cerkljanskega. Zbrani so razpravljali o bližajočih se deželnozborskih volitvah.
Sodrug Anton Kristan iz Idrije je navzoče seznanil s pismom goriškega političnega odbora. Pismo je napovedovalo dve kandidaturi v deželni zbor in izražalo željo, da bi tudi cerkljanski sodrugi predlagali svojega kandidata. Po daljši razpravi so se zaupniki enoglasno odločili za sodruga Petra Bevka, posestnika iz Otaleža, kot kandidata v splošni kuriji za goriški deželni zbor.
Izrazili so tudi željo, da bi stranka na Cerkljanskem kandidirala tudi v kmečkih občinah. Zaupniki so z navdušenjem potrdili še kandidaturi sodrugov Antona Verčona in Petra Lebana. Za konec so sklenili, da si bodo na vse pretege prizadevali za uspeh socialističnih kandidatur.
Demokratski shod v Otaležu
(Primorski list, 27. 2. 1908)
Pa smo le videli socialnodemokratskega kandidata med nami! A žal, da smo ga le videli – slišali nismo od njega niti ene besede. Mirno, kakor sramežljiva nevesta, je prišel za »gospodom« Kristanom, mirno in zijoč v tla je poslušal »gospodov« govor in ravno tako mirno je zopet zapustil Otalež. Pametno od njega; mož je namreč sprevidel, da ga »gospod« le »vleče«, in najbrž je bil to vzrok, da je opustil svoj prvotni namen, da bi se predstavil tudi v Cerknem.
Shodu pri Čefarinu je predsedoval Jernej na Logu, ki je – samo po sebi umevno – dal besedo gospodu kandidatu Bevku ... A kaj še! Besedo je dal »gospodu« Kristanu, ki je že na začetku začel po svoje tolmačiti zgodovino, da smo v duhu gledali goreti grmade in teči potoke krvi, kar vse naj bi povzročilo srednjeveško plemstvo in duhovščina.
Polna usta hvale je seveda imel za socialno demokracijo, ki da nam je dala splošno volilno pravico. Ni pa povedal, kako se ravno ti socialni demokrati v Ljubljani in v Idriji vedno bratijo z najhujšimi nasprotniki volilne reforme – z liberalci. Trdil je, da so edino oni za starostno zavarovanje, zamolčal pa je, kako so ravno socialni demokrati dne 16. julija 1907 bežali iz zbornice na Dunaju, ko je Lueger predlagal 100 milijonov za starostno zavarovanje.
Trdil je, da bi bilo za nas bolje, če bi se tuja živina lahko uvažala iz inozemstva, saj bi bilo meso potem poceni. Dokazoval je, da našim hribom živinoreja nič ne prinaša. In kaj je sklepal iz tega? Mogoče to, da naj se poskrbi za dvig živinoreje? Kje pa! Zahteval je, naj se živinoreja odpravi – in poslušalci so mu pritrjevali!
Ko je začel govoriti o goriških razmerah, so mu bile te popolnoma neznane. Niti po imenu ni poznal goriških kandidatov, katere pa je vseeno raztrgal in razmrcvaril. Prizanesel je le kandidatu učitelju s kratko opazko: »No, učitelj naj že bo!« To je seveda storil edino z ozirom na navzočega otaleškega učitelja, ki ga je kot zvest učenec in pristaš poslušal ves zamaknjen. Tudi goriški deželni volilni red mu ni bil po godu, a pozabil je povedati, da se njegov ljubljenec dr. Tuma sploh ni potrudil, da bi ga ob pravem času popravil, in da so zanj glasovali tudi liberalni poslanci.
Ko je še nekaj govoril o »cukru in kofetu«, kakor da bi to sploh spadalo v deželni zbor, si je za povrh privoščil še nov farovž v Otaležu, »ki se zida za Budo in njegovo kuharico«. Kajne, kako duhovito! Pa pustimo to. A ravno pri tej priložnosti je Kristan izustil nesramno laž, da so klerikalci sklenili, naj se novi farovž zida. Njegovi »backi« (slepi sledilci) so ob tej nesramnosti molčali, čeprav so zadevo dobro vedeli in poznali.
Kdo je torej končno sklenil, da se farovž zida? Pri konkurenčni obravnavi 31. januarja 1907 je bilo navzočih sedem starešin: trije naši in štirje nasprotni, ki so imeli na svoji strani tudi predsednika komisije, tedanjega podžupana Brejca. Ti nasprotni starešine bi s svojo večino lahko preprečili zidavo farovža, a namesto tega so brez ugovora sklenili in potrdili, naj se farovž zida hitro in da se bodo stroški krili z dokladami na izravnalne davke. In njihova zavednost je bila tolikšna, da njihov predsednik sploh ni zahteval slovenskega zapisnika obravnave, ampak so vsi brez ugovora podpisali nemški zapisnik! In dva izmed teh starešin sta Kristanovo laž poslušala, jo odobravala in s tem seveda tudi sama lagala. Sram vas bodi, ljudski sleparji, ki se poslužujete tako podlih sredstev, da dosežete svoj namen!
Ko je Kristan potem izustil še to »duhovitost«, da Buda v Otaležu spoveduje, obhaja in ljudem laže, ter da se vrhovno demokratsko versko geslo glasi: »Samo da sem sit, potem pa naj grem v pekel ali v nebesa,« in da je »tvegal« svoje življenje, ker je sploh prišel v Otalež, se je ta shod končal. Na njem ga je poslušalo natanko 19 – reci: devetnajst – pristašev in volilcev, s kandidatom vred!
Druge nesreče ni bilo, le obžalujemo, da nam kandidat ni prav nič predstavil svojega programa. Pa najbrž si je mislil: »Moj program sem jaz.« Če si je mislil tako, smo s tem tudi mi zadovoljni: njegov program je on sam!
Tukaj je nekaj ključnih poudarkov in zgodovinskega konteksta iz zapisa v Delavskem listu (2. april 1909):
1. Otalež kot pionir socialne demokracije na Goriškem
- Zgodnja zavest: Članek ponosno navaja, da je bil Otalež verjetno prva občina na Goriškem, kjer se je razvila socialnodemokratična misel.
- Strah pred novim: Ko je poštar v to oddaljeno gorsko vas prvič prinesel časopis Delavec (prvi slovenski socialnodemokratični list, ki je začel izhajati leta 1897), je to storil s strahom, saj so takratni konservativni krogi socialistični tisk označevali za "nepoštenega".
2. Hitra rast in politični uspeh (1908)
- Volilni rezultat: Na deželnozborskih volitvah 3. marca 1908 je domači socialnodemokratični kandidat v Otaležu prejel kar 55 veljavnih glasov, kar je bil za tisti čas in podeželsko okolje velik uspeh.
- Formalna organizacija: S 1. februarjem 1909 so v vasi uvedli redno pobiranje strankarskega davka (članarine), kar pomeni, da se je gibanje institucionaliziralo.
3. Močna bralna kultura in kolportaža
- Širjenje tiska: V vasi so redno širili in brali napredne liste. Članek navaja natančne številke in naslove:
- Delavski list (Trst): 30 izvodov (v besedilu "izrisov")
- Rdeči prapor
- Naprej
- Politični pritisk na krčmarje: Člani so sklenili, da bodo od lokalnih gostilničarjev zahtevali, da te liste držijo v vseh gostilnah, kamor zahajajo delavci.
4. Volitve leta 1909 in lokalni kandidat
- Ivan Ambrožič: Za volitve leta 1909 v kuriji kmečkih občin na Goriškem je socialna demokracija za Tolminsko (kamor je takrat spadalo to območje) poleg vplivnega goriškega intelektualca dr. Henrika Tume postavila prav domačina iz Otaleža – Ivana Ambrožiča.
Pomen zapisa
Zapis nazorno ruši mit, da so se napredna delavska gibanja na Slovenskem razvijala izključno v velikih industrijskih središčih. Primer Otaleža kaže, kako so se preko potujočih delavcev, zavednih domačinov in dostopnosti tiska socialistične ideje trdno usidrale tudi v odmaknjenih gorskih vaseh na Primorskem, kjer so kljubovale močnemu pritisku burje in političnih nasprotnikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar