V dobi naših prednikov, v času velikih in malih kmetov , so se kazale velike razlike , še najbolj izrazite v stopnji socialnega stanja. Veliki kmet je poleg svoje domačije, kjer so bile sobe prostorne in je imela vsaka ima svojo posteljo, imel še posebno bajto za goste (gostače). Če ni bilo bajt, so goste dali v «pajštve», to so sušilnice za sadje poleg žganjekuhe, ki so jih preuredili za stanovanjske koče.
Mali kmet je tako životaril v majhni bajti, kjer so pri nizkem standardu bila ležišča največ na senu, saj je imela veččlanska družina ponekod samo po dve postelji. Mali kmet je služil velikemu kmetu od malega pa vse dokler je bil sposoben za delo.Ženske so nosile bele rute in bele nogavice in visoke čevlje — «čizme», moški kratke hlače z barvanimi nogavicami in visoke štivale.
Kmetje so imeli živahne kupčije z ovcami in biki. Živino so so največ prodajali doma, pozneje so jo gnali na živinske sejme v Cerkno. Pri sklepanju kupčij so si segli v roke — brez mešetarjev.
V kmečkih soseskah so kmetje večkrat v letu opravljali poljska in domača dela v skupnosti, kakor pri gnojenju, košnji, žetvi, mlačvi, ličkanju koruze. Imeli so tudi skupno mero za žito, pšenico, oves, rž . Ob košnji, so spravljali seno s senožeti v senike (svisli) in v kope. Seno so prevažali z vozicami. Po košnji so imeli «pokošnice», «likof» , nekoliko boljšo in obilnejšo večerjo.
Njive je bilo potrebno preorati, še prej pa pognojiti .Ker ponekod do njiv ni bilo vozne poti , so morali nositi gnoj v koših. Pri oranju v bregu so uporabljali dvojni plug — «lazarco», na ravnini samo plug — «leharco», povsod drugod dvojni plug «dro» — drevo. Krompir, fižol, koruza in zelje so ob svojem času obrodili bogate sadove.
Spomladi so posejali lan, jeseni ostrigli ovce, pozimi so zavrteli kolovrate, zaropotale so statve.
Bili so vešči v obdelovanju lesa, v izdelovanju vseh poljskih in hišnih potrebščin. Skoraj v vsaki hiši je bila nekoč mizarska ali tesarska miza, povsod je odmeval , največ v zimskem času , zvok žage, obliča , dleta. Tako so nastali izdelki domačih pridnih rok -vinkli , banjki, pinje, motči, burkle, žehtarji, solnice, marajne (omare), mize z ornamenti, zibke in postelje , tukači, trpiži, greblice, kuhalce, moštrance , rešeta, cepci, osovniki in skledovniki, živinski zvonec burovž, stojalo za uro itd.. Vsemu temu pa kot njihov glavni simbol pleten koš za na hrbet.
V mrzlih zimskih dneh so šli vsi na krušno peč in se ob prijetni toploti pogovarjali o vseh mogočih rečeh. Otroci so radi poslušali, ko so očetje pripovedovali , kako je bilo med vojno, ki so jo preživeli na fronti , o preteklost domačih krajev in ljudi. Matere so ob klekljanju, pletenju, pripovedovale pravljice in dogodivščine, ki so vedno imele poučen nauk za življenje. Ko so prišli skupaj pravi ljudje, so vedno zapeli lepe narodne pesmi.
Poln koš v pristni domišljiji Otaležkih hribovcev, so bili stari ljudski običaji , vreže, medicina .Uroki proti boleznim, nezgodam, ki se vsak začne z «Urečem...», zgodbe, ki so jih pripovedovali o vedomcih ali kadar divja deklica pomaga in svetuje ljudem kako naj sejejo — ravnajo, ali kako se lovci na divji jagi spremenijo v divje, ker so lovili na kvaternico.
Prehrana .v prejšnjih časih pred vojnami je ustrezala v kolikor so se bili ljudje navadili na domačo jed. Zadovoljili so se s skromno hrano .Suhe hruške in kislo mleko, zelje, sirkova, ajdova polenta, ovsen kruh in iz pšeničnih otrobov nekvašen kruh — je bila dnevna hrana. «Osemnajstkrat zelje, pa bo spet nedelja» — s tem so začeli teden. Ob košnjah so zvaljali mlince, skuhali štruklje, spekli pisane potice . Za veliko noč so jedli alelujo ,ki je napravljena iz posušenih repnih olupkov
Otroci-pastirji, in tudi odrasli vaščani, so se zbadali med seboj in tako so nastale pesmi » zmerjavke« , pustne , o zakonskem življenju , o koscih. V pesmih je bil očiten starodaven način izražanja , ki je odražal materialno in socialno izživljanje. Šegavost pa kot tipična poteza šaljivih pesmi. Gragarjev Tone iz Otaleža , je imel neizčrpen zaklad ljudskih pesmi in najraje je pel šaljive.
Godci — veseli godci, so se oglašali na ohcetih, na koledovanju ali v domačem krogu kot vaški muzikanti s harmoniko , škantom , s klarinetom in z basom na tri strune. Veselički iz Lazca so bili znani po vsej Cerkljanski.
Domači godci v družinah so brenkali na citre (stare, doma izdelane »švirkovnice« ali pa tovarniške — nemške citre). Včasih so jih koledniki nosili s seboj in igrali za ples. Izdelovali so še piščalke — «pišču« , pastirji trobente iz lubja, zvitega v rog, in še »kozji rog«, signalno sredstvo za klicanje ljudi na delo, na južino.
Najstarejši inštrument, na teh koncih je bil «oprekel« (»Uaprueckel«), ki je ljudski glasbi služil pred harmoniko. V Plužnjah je na oprekel nazadnje godel Janez Kacin.
Ples, razigran, vesel, razgiban je bil zlasti na kmetih že od starejših časov vpeljan. Hribovci so vedno radi udarjali po taktu polke- ta drabne, štajeriša, cvajšrita, šuštarske.
Bili so vešči v obdelovanju lesa, v izdelovanju vseh poljskih in hišnih potrebščin. Skoraj v vsaki hiši je bila nekoč mizarska ali tesarska miza, povsod je odmeval , največ v zimskem času , zvok žage, obliča , dleta. Tako so nastali izdelki domačih pridnih rok -vinkli , banjki, pinje, motči, burkle, žehtarji, solnice, marajne (omare), mize z ornamenti, zibke in postelje , tukači, trpiži, greblice, kuhalce, moštrance , rešeta, cepci, osovniki in skledovniki, živinski zvonec burovž, stojalo za uro itd.. Vsemu temu pa kot njihov glavni simbol pleten koš za na hrbet.
V mrzlih zimskih dneh so šli vsi na krušno peč in se ob prijetni toploti pogovarjali o vseh mogočih rečeh. Otroci so radi poslušali, ko so očetje pripovedovali , kako je bilo med vojno, ki so jo preživeli na fronti , o preteklost domačih krajev in ljudi. Matere so ob klekljanju, pletenju, pripovedovale pravljice in dogodivščine, ki so vedno imele poučen nauk za življenje. Ko so prišli skupaj pravi ljudje, so vedno zapeli lepe narodne pesmi.
Poln koš v pristni domišljiji Otaležkih hribovcev, so bili stari ljudski običaji , vreže, medicina .Uroki proti boleznim, nezgodam, ki se vsak začne z «Urečem...», zgodbe, ki so jih pripovedovali o vedomcih ali kadar divja deklica pomaga in svetuje ljudem kako naj sejejo — ravnajo, ali kako se lovci na divji jagi spremenijo v divje, ker so lovili na kvaternico.
Prehrana .v prejšnjih časih pred vojnami je ustrezala v kolikor so se bili ljudje navadili na domačo jed. Zadovoljili so se s skromno hrano .Suhe hruške in kislo mleko, zelje, sirkova, ajdova polenta, ovsen kruh in iz pšeničnih otrobov nekvašen kruh — je bila dnevna hrana. «Osemnajstkrat zelje, pa bo spet nedelja» — s tem so začeli teden. Ob košnjah so zvaljali mlince, skuhali štruklje, spekli pisane potice . Za veliko noč so jedli alelujo ,ki je napravljena iz posušenih repnih olupkov
Otroci-pastirji, in tudi odrasli vaščani, so se zbadali med seboj in tako so nastale pesmi » zmerjavke« , pustne , o zakonskem življenju , o koscih. V pesmih je bil očiten starodaven način izražanja , ki je odražal materialno in socialno izživljanje. Šegavost pa kot tipična poteza šaljivih pesmi. Gragarjev Tone iz Otaleža , je imel neizčrpen zaklad ljudskih pesmi in najraje je pel šaljive.
Godci — veseli godci, so se oglašali na ohcetih, na koledovanju ali v domačem krogu kot vaški muzikanti s harmoniko , škantom , s klarinetom in z basom na tri strune. Veselički iz Lazca so bili znani po vsej Cerkljanski.
Domači godci v družinah so brenkali na citre (stare, doma izdelane »švirkovnice« ali pa tovarniške — nemške citre). Včasih so jih koledniki nosili s seboj in igrali za ples. Izdelovali so še piščalke — «pišču« , pastirji trobente iz lubja, zvitega v rog, in še »kozji rog«, signalno sredstvo za klicanje ljudi na delo, na južino.
Najstarejši inštrument, na teh koncih je bil «oprekel« (»Uaprueckel«), ki je ljudski glasbi služil pred harmoniko. V Plužnjah je na oprekel nazadnje godel Janez Kacin.
Ples, razigran, vesel, razgiban je bil zlasti na kmetih že od starejših časov vpeljan. Hribovci so vedno radi udarjali po taktu polke- ta drabne, štajeriša, cvajšrita, šuštarske.
Ni komentarjev:
Objavite komentar