Naravni zdravniki

 

V bližini Idrije na Cerkljanskem je živel rod " Kmincev" . Prastari oče , stari oče , oče in sin , ki so znali uravnavati zlomljene in izpahnjene ude.

"Kminci" so bili mojstri v tem. Zdravniki jih niso preganjali izza časa, ko je bil stari oče zaprt v Ljubljanskem gradu.

Hoteč se prepričati, — pravi ljudska govorica, — so mu prinesli v celico zaboj človeških kosti in mu rekli , naj jih uredu zloži. V dobre pol ure je že imel na tleh zloženega okostnjaka . - Ali si gotov! - so ga vprašali naslednje jutro. — Vse v redu , — je odvrnil, — edinole v levem stopalu manjka majhna koščica. Kam, hudiča, ste mi jo skrili? Izza tistega časa so imeli on in njegovi potomci mir pred diplomirano zdravniško vedo.

Menda ne bo nihče štel v zlo, če ponovim sledeči primer enega od teh "Kmincev" :

Menda bo tega kakšnih trideset let, ko je živel nekje na Cerkljanskem prebrisan možak, ki je znal zdraviti vse bolezni. Posebno za "glidne bolezni" so rekli Cerkljanci, Poljanci , Žirovci in Tolminci , da ga ni imel para.

Pa res! Če si je kdo roko ali nogo zlomil, so ga h "Kmincu" peljali. Po treh ali štirih tednih je bilo vse lepo zaceljeno in zaraščeno. Možak je imel čudovito spretne roke , poznal je ustroj kosti , žilja , mišic in sklepov.

Nekoč se je neki ženski pod težkim jerbasom glava zaskočila . Par dni je nosila glavo postrani , levo uho ji je slonelo na levem ramenu kot da bi hotela poslušati , kaj je novega v rami.

Takrat je bil v Idriji okrožni zdravnik dr. Šuntar. ki je delal čast svojemu imenu, ker so ga vsi, ki so imeli ž njim kaj opravka, imenovali z "i" "u".

Dr. Šuntar ji je hotel prav po šintarsko naravnati glavo. Pripravil je par nožičkov, klešče, žago in vse potrebno. Ko je uboga ženska zagledala te priprave, mu je ušla ter se odpravila naravnost h Kmincu na Cerkljansko.

Bil je vroč dan. Kminec je baš seno sušil. Kar sredi senožeti mu je ženska potožila svoje križe in težave.

Kminec je molče prikimal ter se odpravil ž njo proti svojemu domu. Hiša je bila prazna. Vse je bilo v senožeti ali na polju. Rekel ji je, naj gre v kamro. In v kamro je privalil veliko klado ter skrbno zagrnil okna in zaklenil vrata. S stene je pa snel melerin. ( Melerin je ostra, ploščnata sekira s kratkim toporiščem .)

Tedaj je pa povzel Kminec  besedo. Govoril je z globokim glasom in vihal rokave : Poklekni baba !

Kaj bo? Kaj bo?- je stokala.

Poklekni ! In položi glavo na klado !

Pahniti jo je moral, da je storila, kar ji je zapovedal . Ni se ganila. Kar trda je bila samega strahu.

Kminec je dvignil sekiro visoko v zrak in izrekel smrtno obsodbo : Zdrava ne boš tako ali tako nikoli , zato je najbolje , da ti že sedaj glavo odsekam.

Ubogo revo je dušilo v grlu . Rada bi kričala , toda nobenega glasu ni mogla spraviti iz sebe.

Sedaj mirno drži !  — je zarohnel ter z vso silo zavihtel sekiro po zraku.

Ženska se je v smrtnem strahu krčevito zdrznila , nekaj ji je počilo v vratu , in glava je skočila v prejšnji položaj.

Tako znam pa jaz , je rekel Kminec ter ji pomagal na noge.  Ne nič ne košta . Samo te prosim , pojdi k idrijskemu Šintarju in mu povej. 

Nekoč so ga klicali k porodnici . Babica je bila bolna , v Idrijo ali v Tolmin je bilo pa predaleč.

Šel je in opravil bolje kot vsak zdravnik in babica.

Ko je pa oblast to zvedela , ga je začela preganjati . Poklican je bil pred sodišče . Zdravniki so ga tožili , sodnik naj bi ga pa sodil.

Povejte,  kaj veste o porodništvu ? mu je rekel sodnik , in zdravniki so se škodoželjno namuznili , češ , sedaj je Kminec v zagati.

Kminec je pa začel učeno razlagati : Porodi se dele v štiri vrste : naravne porode , prezgodnje porode , prepozne porode in nepravilne porode.

Zdravniki so našpičili ušesa.

Kminec je nadaljeval : Naraven porod je tisti , če ženska devet mesecev po poroki rodi. Prezgodnji porod je tisti , če ženska rodi dva ali tri mesece po poroki. Prepozni porod je tisti , če vdova rodi eno leto po moževi smrti. Nepravilen porod je pa , če žena sploh ne rodi , ampak če mesto nje , rodi brhka dekla , katero je mož  v hišo pripeljal.

Vir- Glas Naroda 23.12 1926 št.300 , 18.12 1936 št. 295 , 28.8 1939 št.200 

Zgodbo z originalnim naslovom "Prirodni zdravniki " napisal Janez Trček slovenski novinar , rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.