Usoda

V bližini mojega rojstnega kraja , v Otaležu mali vasici ležeči nad cesto vodečo na Tolminsko, je pasel krave Anton Zajc , ki se ga je, ko je bil star dvanajst let, lotila silna želja po knjigah.

Kar iznenada mu je prišlo. Na šibki podlagi, ki sta mu jo bila dala župnik in učitelj , je začel graditi svoje znanje.

Vse, kar mu je prišlo pisanega ali tiskanega v roko, je ob nedeljskih popoldneh proučil s pomočjo učitelja, ki se je zanimal zanj.

V starosti petnajstih let je z župnikovem priporočilom v žepu odšel preko Rovt , sv.Treh kraljev, Podlipe in Vrhnike v Ljubljano , kjer so ga vzeli v Marjanišče.

Od prve do pete šole je bil najboljši učenec , ko je imel stopiti v šesto šolo , so ga pa potrdili in je tri dolga leta dragonarje služil.

Kot zrel mož se je vrnil v gimnazijo in po treh letih napravil maturo.

Nato je služil dve leti deloma za hlapca , deloma za pisarja ,da si je prihranil nekaj goldinarjev in odšel na Dunaj študirat jezikoslovje.

V Ljubljani se je v prostem času precej priučil angleščini, francoščini in italijanščini , dočim je češko , poljsko in rusko govoril kot da bi bil že vse svoje življenje v Pragi , Varšavi ali Petrogradu.

Na Dunaju mu je šla težka za hrano in stanovanje , no , pa boja za vsakdanji kruh je bil , vajen , saj ga je bojeval od svojega sedmega leta , ko sta mu umrla oče in mati ter ga je občina prevzela in je moral pasti krave , da se je enkrat na dan soka , krompirja in zelja najedel.

Bil je najbolj reven med revnimi, toda ponosen , da bi raje lakote umrl kot pa prosil ali sprejel ponujeno podporo.

Par ur na dan je žagal drva , za kar mu je dal prodajalec stanovanje v kleti.

V zgodnjih jutranjih urah je snažil čevlje v hotelu , ob večerih in nedeljah je pa gonil vrtiljak v Pratru.

Bogati ljudje ga niso hoteli , da bi jim poučeval otroke , ker je bil prerevno oblečen , in v boljšo družbo ni mogel iz istega vzroka.

Tako so potekla štiri leta v stradanju , bedi, trpljenju in učenju.

Učenje mu je delalo najmanj preglavic , ker je imel čudovit dar za študij , ki se mu jo posvetil.

Učil se je arabščine , perzijščine , sanskrita in raznih indskih jezikov.

Profesorji so so čudili njegovemu domnevanju in napredku.

Z odliko jo napravil doktorat in ves učenjaški svet presenetil s temeljito razpravo o orientalskih jezikih.

Neka znanstvena ustanova mu je dala tisoč goldinarjev nagrade.

In tedaj se je Anton Zajc , doktor filozofije in bivši kravji pastir iz Otaleža , v tridesetih letih svojega življenja  prvič spodobno oblekel in se po petnajstih letih prvič do sita najedel.

Petnajst let se je boril s kruto usodo in sijajno zmagal.

Zvečer tistega dne, ki je bil najlepši in najbolj srečen zanj , se je odpravil z Dunaja v domovino.

Na kolodvor je dospel v zadnjem trenutku , ko se je vlak že pomikal.

Zavihtel se je na stopnico , omahnil ter tako nesrečno padel na tračnico , da mu je kolesje odrezalo obe nogi nad kolenom.

Par ur pozneje je v bolnišnici umrl.

Vir-Glas naroda (New York) 30.11 1934 št.280

Zgodbo "Usoda " napisal Janez Trček slovenski novinar, rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Opomba pisca bloga  - Zapisana zgodba govori o pravniku Jakobu Zajcu iz Pluženj in ne Antonu Zajcu , kot je zapisano.