Ludvik in Konrad Kofol

Na domačiji Makuc iz Lazca se je Andreju Kofol in Frančiški Makuc rodilo 10 otrok, od katerih so 4 umrli kmalu po rojstvu. Dva med njimi sta po drugi svetovni vojni zapustila domovino in pred komunizmom zbežala na skrivaj  preko meje domovine . Ludvik v Italijo od koder ga je pot vodila v Argentino in Konrad v Avstrijo in od tam v Kanado .

Ludvik rojen 17. 8 1915  je leta 1947 emigriral v Argentino v mesto Caseros , kjer se je poročil z Milko iz Levpe nad Avčami. Še v Argentini so se jima v Buenos Airesu rodili 3 otroci: Toni, Anita in Miha. Kasneje sta se z ženo  preselila k bratu Konradu v Kanado. V Kanadi je Ludvik zgradil hišo, se ločil od Milke in se poročil z drugo ženo. Vrnil se je v domovino, kjer si je na Mostu na Soči kupil hišo in tam leta 1989 tudi umrl.

Ludvik je bil  ob okupaciji Italije, tako kot vsi primorski fantje vpoklican v italijansko vojsko .Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil zaposlen v idrijskem rudniku. Nemci , ki so takrat nadzirali rudnik, so ga obtožili sabotaže ga aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče blizu Dresdna. Ruski vojaki so ga po osvoboditvi taborišča poslali domov. Doma pa je bil večkrat zaslišan , saj komunistična oblast ni nikomur zaupala in je bil partiji sumljiv vsak , ki se je vrnil domov pa čeprav iz taborišča. Ker pa kljub pritiskom ni hotel vstopiti v komunistično partijo in mu je grozila aretacija in 18 mesecev prisilnega dela je ob pomoči brata Konrada leta 1947 pobegnil v Italijo in od tam  naslednje leto v Argentino .

Sklep revizijske komisije PCIRO in IRO o pritožbah zoper zavrnjene vloge za pomoč

 

Konrad rojen 29.2 1926  je leta 1952 emigriral v Kanado .V Kanadi se je poročil z Ano Canjkar in rodila se jima je hči Arlene. Umrl je v 25. 8 1996 v mestu Vancouver.

Vir-Vancouver Sun 28.8 1996 

 

Konrad je obiskoval ljudsko šolo v Lazcu . Leta 1941 se je kot pomožni kmečki delavec zaposlil v Jagrščah na kmetiji Alojzija Krajnc. Leta 1943 so Jagršče zasedle italijanske čete, ki so mobilizirale vso mladino za služenje vojaškega roka. Tudi Konrada so rekrutirali v pehoto italijanske vojske in po dveh mesecih ( 30.marec) službovanja v Udinah je bil zaradi bolezni odpuščen.

Vrnil se je v Lazec, kjer je pomagal staršem na kmetiji. Konec decembra leta 1944  je bil mobiliziran v partizansko vojsko. Ko je leta 1946 zapustil vojaško službo v Idriji so nanj nenehno pritiskale različne skupine in osebe, naj se pridruži komunistični partiji . Vendar je to vedno zavračal .

Pomagal je očetu na domačiji  in leta 1947 ga je pot  vodila v Kranj , kjer se je zaposlil v tovarni Iskra kot nekvalificiran delavec in od tam leta 1948 odšel v  Tržič , kjer si je poiskal službo v gozdarstvu in tam ostal do leta 1950 .

Leta 1948 so zaradi njegove nepripravljenosti se pridružiti partiji  nacionalizirali očetovo posest mu odvzeli premoženje in dali v državno last , njemu pa grozili , da bo obsojen na prisilno delo, če se ne včlani v stranko. 

Ker pa ni hotel na svoji zemlji delati kot hlapec je 22.4 1950  po svarilu staršev in prijateljev , da ga čaka 2 letna kazen zaradi pomoči bratu Ludviku pri pobegu v Italijo in da bo aretiran pobegnil ponoči čez gorovje Košute  v Avstrijo in se  javil žandarmeriji v Borovljah. Nastanili so ga v begunskem taborišču Brnca  od koder so ga kasneje preselili v Škocjan v Podjuni na avstrijskem Koroškem, kjer se je ukvarjal z kmetijstvom.

Registracijska koda Konrada ob prihodu v begunsko taborišče in opis njegovega dela za zadnjih 10 let 

 

Sklep revizijske komisije PCIRO in IRO o pritožbah zoper zavrnjene vloge za pomoč

Večkrat je naslovil prošnjo na mednarodno organizacijo za begunce ( IRO ), da si želi odpotovati  v Argentino. Tako se je na organizacijo s pismom 28.8  1951 obrnil tudi brat Ludvik.

Vendar prošnja ni bila uslišana, pot je Konrada vodila na drug konec sveta v Kanado.

Pred odhodom v Kanado je bil nastanjen v  begunskem taborišču St.Martin v Beljaku. 

Vir in slike - https://collections.arolsen-archives.org