Na domačiji Makuc iz Lazca se je Andreju Kofol in Frančiški Makuc rodilo 10 otrok, od katerih so 4 umrli kmalu po rojstvu. Dva med njimi sta po drugi svetovni vojni zapustila domovino in pred komunizmom zbežala na skrivaj preko meje domovine . Ludvik v Italijo od koder ga je pot vodila v Argentino in Konrad v Avstrijo in od tam v Kanado .
Ludvik rojen 17. 8 1915 je leta 1947 emigriral v Argentino v mesto Caseros , kjer se je poročil z Milko iz Levpe nad Avčami. Še v Argentini so se jima v Buenos Airesu rodili 3 otroci: Toni, Anita in Miha. Kasneje sta se z ženo preselila k bratu Konradu v Kanado. V Kanadi je Ludvik zgradil hišo, se ločil od Milke in se poročil z drugo ženo. Vrnil se je v domovino, kjer si je na Mostu na Soči kupil hišo in tam leta 1989 tudi umrl.
Konrad rojen 29.2 1926 je leta 1952 emigriral v Kanado .V Kanadi se je
poročil z Ano Canjkar in rodila se jima je hči Arlene. Umrl je v 25. 8
1996 v mestu Vancouver.
 |
| Vir-Vancouver Sun 28.8 1996 |
Biografska saga bratov Kofol iz Lazca v kolesju povojnega begunstva
Usoda, zapisana v arhivskem prahu
Zgodovino dvajsetega stoletja na slovenskem narodnostnem ozemlju so pisali tektonski geopolitični premiki, ki se s slovensko silo niso neusmiljeno zažirali le v velike sisteme, ampak predvsem v usode malih ljudi. Ko danes v arhivih Mednarodne begunske organizacije (IRO) in Mednarodne službe za iskanje (Arolsen Archives) odpiramo porumenele liste s taboriščnimi oznakami, administrativnimi žigi in birokratskimi kraticami v angleškem, nemškem ali francoskem jeziku, pred nami oživijo zgodbe, ki presegajo domišljijo leposlovcev.
Ena najbolj kompleksnih in dramatičnih je saga družine Kofol iz odmaknjene gorske vasice Lazec v župniji Cerkno. Skozi usodi dveh bratov, Ludvika in Konrada Kofola, se zrcali celotna kalvarija primorskega človeka, ujetega med kladivo fašistične mobilizacije in nakovalo komunističnega totalitarizma. To je zgodba o izgubi domovine, uničenju družinske eksistence, birokratskem boju za golo preživetje v taboriščih Italije in Avstrije ter o neupogljivi bratovski ljubezni, ki je premostila Atlantski ocean.
Idila pod senco dveh imperijev
Vasica Lazec leži na strmih pobočjih nad Cerknim, v svetu, kjer je preživetje od nekdaj zahtevalo trdo delo na zemlji. V tem okolju sta si dom ustvarila Andrej Kofol in njegova žena Frančiška. Njun zakon je bil blagoslovljen z otroki, med katerimi sta osrednjo vlogo v naši pripovedi odigrala sinova Ludvik, rojen 17. avgusta 1915, in devet let mlajši Konrad, rojen 19. februarja 1924 (v delu kasnejših avstrijskih taboriščnih dokumentov se pojavi tudi datum 19. junij 1924).Mladost obeh bratov je bila radikalno določena z zunanjepolitičnimi realnostmi. Po prvi svetovni vojni je Primorska na podlagi Rapalske pogodbe pripadla Kraljevini Italiji. Slovenski živelj je bil izpostavljen prisilni italijanizaciji in fašističnemu zatiranju. Ker sta bila fanta uradno rojena na ozemlju italijanske države, sta bila podvržena njenim zakonom – vključno z vojaško obveznostjo. Ko je druga svetovna vojna dosegla vrhunec, je fašistični aparat začel mrzlično rekrutirati slovenske fante. Prvega februarja 1943 so italijanske okupacijske enote vkorakale v sosednjo vas Jagršče in mobilizirale vse razpoložljive mlade moža. Med njimi je bil tudi devetnajstletni Konrad Kofol. Vpoklican je bil kot pehotni vojak v 16. brigado italijanske vojske in poslan na urjenje v Videm (Udine). Vendar pa je usoda hotela, da je bila njegova vojaška služba pod italijansko zastavo kratka. Konrad je bil šibkega zdravja; po dveh mesecih mučnega urjenja v italijanski uniformi ga je vojaška zdravniška komisija zaradi bolezni odpustila domov. Vrnil se je na očetovo kmetijo v Lazec, kjer je nadaljeval z delom na zemlji.
Ludvikova vojna kalvarija in nemško taborišče
Starejši brat Ludvik Kofol si je medtem izbral drugačno pot. Izšolal se je za strojnega mehanika, kar je bil v tistem času cenjen in redek poklic v hribovitem cerkljanskem svetu. Zaposlitev je našel v bližnji Idriji, v tamkajšnjem svetovno znanem rudniku živega srebra, ki je bil strateškega pomena za vsakega okupatorja.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so nadzor nad rudnikom in celotno regijo prevzeli Nemci. Delo v rudniku pod nacističnim škornjem je bilo nevarno in izčrpavajoče. Ludvik, zaveden Slovenec, se ni mogel sprijazniti s terorjem novega gospodarja. Nemške varnostne službe so ga kmalu obtožile sabotaže na ključnih rudniških napravah. Prijeli so ga, ga podvrgli zasliševanjem in ga brez milosti deportirali v osrčje Tretjega rajha – v zloglasno koncentracijsko taborišče blizu Dresdna.
Tam je Ludvik preživel najhujše mesece svojega življenja, obdan z lakoto, mrazom in stalno grožnjo smrti. Ko so spomladi leta 1945 taborišče končno osvobodile enote sovjetske Rdeče armade, je bil Ludvik fizično izčrpan, a živ. Prebil se je nazaj na domačo Primorsko, prepričan, da je konec vojne prinesel dolgo pričakovano svobodo.
Razblinjene iluzije in maščevanje novega režima
Konec druge svetovne vojne maja 1945 pa na Primorskem ni prinesel miru, temveč nov krog ideološkega nasilja. Konec decembra 1944 so partizanske enote zasedle vas Lazec in takoj izvedle splošno mobilizacijo vseh za boj sposobnih moških. Med njimi je bil ponovno Konrad Kofol. V novonastali jugoslovanski vojski je služil vse do 19. decembra 1946. Zaradi slabšega zdravstvenega stanja so ga oblasti premestile v zaledje – deloval je kot kuharski pomočnik in vojak v Idriji.
Ko se je Konrad konec leta 1946 demobiliziral in vrnil na očetovo kmetijo, se je znašel v povsem novi družbeni realnosti. Nova komunistična oblast je prek lokalnih organov (Krajevnega ljudskega odbora Idrija-Cerkno) in tajne policije (OZNA) začela izvajati strahovit pritisk na prebivalstvo. Od obeh bratov so lokalni partijski veljaki agresivno zahtevali, da vstopita v Komunistično partijo.
Brata Kofol, vzgojena v tradicionalnih krščanskih vrednotah, zavezana osebni svobodi in kmečki zemlji, sta to odločno zavrnila. S tem sta podpisala svojo obsodbo v očeh režima, ki nevtralnosti ali dvoma ni dopuščal. Prvi je udarec utrpel Ludvik. Zaradi svojega odkritega nasprotovanja novi oblasti in kritike režima so ga komunisti 30. januarja 1947 aretirali. Na montiranem procesu so ga obsodili na 18 mesecev prisilnega dela. Toda ponosni strojni mehanik se ni pustil zlomiti; po nekaj mesecih mu je uspel drzen in nevaren beg iz delovnega taborišča. Prebežal je mejo in se zatekel v Trst oziroma tisto območje Julijske krajine (cona A), ki je bilo pod upravo Zavezniške vojaške vlade.
Konrad je ostal doma, v Lazcu, a njegovo življenje se je spremenilo v pekel. Ker je bil starejši brat na begu, je bil pod stalnim nadzorom tajne policije. Sumili so ga, da je prav on organiziral in pomagal bratu pri ilegalnem prehodu meje. Ker je Konrad še naprej kljuboval nenehnim pisnim in ustnim pozivom k vstopu v partijo, se je režim odločil za kruto kolektivno kazen družine. Očetu Andreju Kofolu so oblasti iz maščevanja nacionalizirale celotno kmetijo in posestvo. Zemljo so vključili v kmetijsko zadrugo, ponosnega gospodarja Andreja pa so prisilili, da je pod stare dni delal kot navaden delavec na lastni dedni zemlji.
Konradov beg čez gorski greben Košute
Ker doma ni mogel več preživeti, je Konrad oktobra 1947 zapustil Lazec in si poiskal delo v Kranju. Zaposlil se je kot pomožni delavec v novoustanovljeni tovarni Iskra. Tam je prejel knjižico tovarniškega socialnega zavarovanja, a kmalu ugotovil, da pred partijskim aparatom ne more pobegniti. Tudi v tovarniških halah Iskre so ga sindikalni in partijski sekretarji nenehno šikanirali ter od njega zahtevali podpis pristopne izjave za partijo. Ker je ponovno zavrnil, so pritiski postali nevzdržni, začeli so vplivati na njegovo delo in 30. maja 1948 je bil iz Iskre odpuščen. Junija 1948 se je umaknil še globlje na Gorenjsko, v Tržič, kjer je dobil delo kot gozdni delavec pri Gozdni upravi. Delo v karavanških gozdovih je bilo izjemno težko, a dobro plačano – prejemal je za tiste čase visokih 5.000 dinarjev plače. Kljub temu mu tajna policija ni dala miru. Grožnje s prisilnim delom so postale del njegovega vsakdana.
Aprila 1950 je napetost dosegla vrelišče. Konrad je prek zaupnih poti prejel dramatično opozorilo prijatelja: »UDBA pripravlja tvojo aretacijo. Če te ujamejo, te bodo zaprli ali poslali na prisilno delo.« Konrad je vedel, da bi vrnitev v zaporsko celico verjetno pomenila njegovo fizično likvidacijo. Sprejel je najtežjo odločitev v življenju.
V noči na 22. april 1950 je zapustil Tržič. Da ne bi staršev spravil v smrtno nevarnost pred zasliševalci tajne policije, jim o svojem odhodu ni povedal niti besede. Sam, brez prtljage, zgolj v delovni obleki, se je podal v neusmiljene strmine Karavank. Njegov cilj je bil gorski greben Košute, ki je takrat predstavljal smrtonosno mejo med titovsko Jugoslavijo in okupirano Avstrijo. Prehod čez zasnežene gorske prelaze je bil izčrpavajoč, a želja po svobodi je bila močnejša od strahu pred mejnimi patruljami (KNOJ), ki so na prebežnike streljale brez opozorila. 22. aprila 1950 je Konrad uspešno prestopil mejo, se peš spustil v Borovlje (Ferlach) na avstrijskem Koroškem in se nemudoma prijavil na lokalni žandarmerijski postaji.
Ludvikova pot skozi italijanska taborišča
Medtem ko je Konrad v Avstriji šele stopal na begunsko pot, je njegov starejši brat Ludvik v Italiji že dve leti preživljal zapleten proces registracije pod okriljem Mednarodne begunske organizacije (IRO). Ludvikova taboriščna pot v Italiji je bila dolga in polna nenehnih premikov. Iz arhivske indeksne kartice je razvidno, da so ga zavezniške oblasti sprva namestile v zbirni center v Bologni.
Od tam se je začela njegova selitev skozi italijanska taborišča za razseljene osebe (DP-taborišča):
- 13. maja 1948 so ga premestili v uradno taborišče M.12 v Bologni.
- 15. maja 1948, že dva dni kasneje, je bil poslan v taborišče Bagnoli blizu Neaplja – enega največjih zbirnih centrov za prekomorsko emigracijo.
- 22. junija 1948 so ga premestili v taborišče Pagani v provinci Salerno.
- 1. julija 1948 so ga vrnili v Bagnoli, kjer so ga pripravljali na vkrcanje.
Tudi Ludvik je moral skozi stroga administrativna sita uradnikov IRO. Januarja 1948 je bil njegov begunski status sprva zavrnjen, saj uradniki zaradi pomanjkanja dokumentov niso verjeli njegovi zgodbi o nemškem taborišču in komunistični obsodbi na prisilno delo. V francosko napisanem poročilu zapisnikarja V. A. Temnomeroffa je bilo navedeno, da so njegove izjave »brez vsakršnega začetnega dokaza«. Vendar pa se je Ludvik julija 1948 udeležil dolgih, večdnevnih razgovorov v Rimu. Pritožbena komisija v Ženevi pod predsedovanjem H. Thiebauda je 23. avgusta 1948 končno ugodila njegovi pritožbi in ga razglasila za upravičenega (Eligible) do statusa političnega begunca.
Ta pozitivna odločitev mu je takoj rešila življenje. Premestili so ga v pristanišče Sirakuza na Siciliji, kjer se je 29. septembra 1948 vkrcal na parnik s/s General San Martin in odplul proti Južni Ameriki. Njegov novi dom je postala Argentina.
Avstrijski birokratski zid in Konradov obup
V Avstriji pa se je za mladega Konrada začela povsem drugačna kalvarija. Po prestopu meje je tri tedne preživel v karantenskem taborišču Purnitz. 17. maja 1950 so mu izdali osebne dokumente (identifikacijsko kartico in odpustnico iz taborišča) ter ga dodelili v okrožje Velikovec (Völkermarkt) na Koroškem.
Zatekel se je v kraj Škocjan v Podjuni (St. Kanzian am Klopeiner See), kjer je dobil zatočišče pri koroškem Slovencu Rudolfu Wanku in začel ponovno delati kot pomožni gozdni delavec. Junija 1950 je Konrad vložil uradno »Prošnjo za pomoč« (Application for Assistance) na urad IRO pod matično številko 1.074.337. Sledili so mučni meseci čakanja in razgovorov z anglo-ameriškimi uradniki. 13. oktobra 1950 pa je sledil uničujoč birokratski udarec. Uradnik za ugotavljanje statusa (Eligibility Officer) je v poročilu z dne 12. oktobra 1950 njegovo prošnjo v celoti zavrnil. Uradnik, vzgojen v zahodnem svetu demokratičnih standardov, preprosto ni mogel razumeti ali verjeti totalitarni realnosti na Balkanu. V angleško tipkano poročilo je zapisal:»Zdi se nemogoče, da bi bila očetova zemlja nacionalizirana zgolj iz teh kazenskih razlogov ... Njegova plača gozdnega delavca v Tržiču je bila dobra, razmere zanj niso bile neznosne. Podana zgodba je neverodostojna. Pritožnik je zgolj ekonomski migrant, ki se želi pridružiti bratu v Argentini. Zato ne sodi pod mandat IRO.«
Konrad se je znašel v brezizhodnem položaju. Brez statusa IRO je izgubil pravico do taboriščne oskrbe, zaščite pred repatriacijo in, kar je bilo najhuje, do brezplačnega prekomorskega prevoza z emigrantskimi ladjami. Kljub slabemu znanju nemškega jezika in prekoračitvi vseh uradnih rokov je Konrad s pomočjo koroških rojakov zbral pogum in 6. februarja 1951 vložil obsežno pisno pritožbo (Berufung), naslovljeno na begunski center v Beljaku. V njej je ponovno, izjemno ostro in iskreno opisal politični teror: »Moja odklonitev vstopa v Komunistično partijo je imela zame hude posledice ... Komunistična partija je od mene zahtevala podporo, sam pa sem bil v stalnem nesoglasju z njo, zato so me obravnavali kot sovražnika komunizma in me neusmiljeno preganjali ...«
Toda birokracija v Ženevi je ostala hladna. Pritožbena komisija (Review Board) pod vodstvom M. de Baera je 16. marca 1951 njegovo pritožbo dokončno zavrnila z rdečim pripisom NOT within the Mandate. Konrad je bil uradno izbrisan iz sistema mednarodne pomoči. Moral je zapustiti Podjuno in se preseliti v Šmohor (Hermagor) v Ziljski dolini, kjer je živel na naslovu Jauernick 193A ter opravljal težko delo kot žagarski delavec pri lokalnem podjetju Brandner. Njegove sanje o svobodi so se razblinjale na koroški žagi.
Rešilni glas iz Argentine
Ko je kazalo, da je vsako upanje izgubljeno, pa je v usodo odločilno posegla družinska solidarnost, ki je presegla oceanske razdalje. Iz daljne Argentine, iz prašnega mesta Ceres v provinci Santa Fe, se je avgusta 1951 oglašal starejši brat Ludvik. Izvedel je za birokratsko zavrnitev svojega mlajšega brata in se odločil ukrepati. Avgusta 1951 je Ludvik napisal uradno pismo neposredno vodstvu IRO v Avstriji.
To pismo je pretresljiv dokument o realnosti življenja prvih slovenskih povojnih emigrantov v Južni Ameriki. Ludvik je odkrito napisal: »Obračam se na vas s prošnjo glede svojega brata Konrada ... Sporočam vam, da sem pri argentinskih oblasteh uredil vse potrebno zanj in mu našel zaposlitev. Sam pa mu nikakor ne morem plačati potnih stroškov. Moj mesečni zaslužek znaša komaj 460 pesov, za oskrbo, hrano in stanovanje pa moram plačati preko 400 pesov. Poleg vsega tega sem sam bolan ...«
Kljub lastni revščini, bolezni in težkemu prebijanju skozi argentinski vsakdan pa je Ludviku uspel izjemen podvig: pri argentinskih migracijskih oblasteh je pridobil uradno garancijsko pismo (t. i. llamada), s katerim je jamčil, da ima Konrad v Argentini zagotovljeno delovno mesto in nastanitev ter da ne bo padel na breme države.
To uradno jamstvo iz Argentine je bil tisti ključni dokument, ki so ga mednarodni uradniki potrebovali. Dokazovalo je, da se Konrad ne izseljuje na slepo srečo kot ekonomski avanturist, temveč gre za zakonito združevanje družine, ki jo je razbil totalitarni režim. Birokratski mlini IRO v Beljaku so ponovno odprli Konradov spis številka 1.074.337. Drugi uradniki so preučili bratovo pismo, s svinčnikom prečrtali prejšnje trditve o »neverodostojnosti« in na dno dokumenta končno dopisali odrešilni vpis: 1.074.337 IN (In Mandate). Konrad Kofol je po letu in pol agonije vendarle prejel odobritev begunskega statusa in pravico do plačane ladijske vozovnice do Buenos Airesa.
Svoboda pod Južnim križem
Zgodba bratov Konrada in Ludvika Kofola iz Lazca je veličastna in hkrati pretresljiva epopeja o slovenski neupogljivosti. Iz majhne, odmaknjene primorske vasi sta bila mlada moža zaradi zvestobe svoji vesti, veri in svobodi iztrgana iz domačih korenin. Njuna družina je bila gospodarsko uničena, njun oče ponižan v hlapca na lastni zemlji, njuna mladost pa preživeta v taboriščih med žicami in birokratskimi zavrnitvami.
Pa vendar ta arhivska zgodba ne pušča grenkega okusa poraza. Je pričevanje o zmagi človečnosti. Pismo bolnega in revnega strojnega mehanika Ludvika iz oddaljenega mesta Ceres v Argentini je zlomilo togo mednarodno birokracijo in rešilo mlajšega brata Konrada s koroške žage. Brata Kofol sta pod širnim nebom Argentine, pod Južnim križem, končno našla tisto, za kar sta žrtvovala vse – osebno svobodo in mir, daleč stran od strahu in tiranije, ki sta opustošila njuno rodno Primorsko. Njun spomin, zapisan v arhivih, ostaja večen opomin na ceno svobode.
.
Vir in slike - https://collections.arolsen-archives.org
Ni komentarjev:
Objavite komentar