LAZEC: Naši v Ameriki- Alojz Lapanja

Zgodba o izseljencu Alojzu Lapanji (Louis Lapanya): Od Cerkljanskega hribovja do ameriških velemest

Mozaik tisočerih usod

Zgodovina slovenskega izseljenstva na prelomu iz 19. v 20. stoletje je stkana iz tisočerih osebnih usod posameznikov, ki so zaradi ekonomskih stisk, pomanjkanja zemlje in političnih pritiskov zapustili domače ognjišče ter se podali čez ocean. Ta množični eksodus je izpraznil številne slovenske vasi, hkrati pa je ustvaril dinamične skupnosti onkraj Atlantika.

Med temi neustrašnimi iskalci boljše prihodnosti je bil tudi Alojz Lapanja, v Ameriki kasneje znan kot Louis Lapanya. Njegova življenjska pot – od rudarjenja v nevarnih rovih Pensilvanije do sodelovanja pri vzponu avtomobilske in letalske industrije v Michiganu – zrcali klasično usodo pridnih, trmastih in iznajdljivih slovenskih rok, ki so pomagale graditi moderno, industrijsko Ameriko.

Korenine v domovini in prekooceanski skok (1887–1913)

Alojz Lapanja se je rodil 5. aprila 1887 v slikoviti, a hriboviti gorski vasi Otalež na Primorskem (danes občina Cerkno). To je bilo obdobje, ko so ti kraji pod habsburško vladavino težko preživljali številne in velike kmečke družine. Naravni viri so bili skromni, zemlja škrta, industrializacija pa prešibka, da bi lahko zaposlila mlado generacijo. Misel na odhod v tujino – v »obljubljeno deželo« Ameriko – je postala del vsakdana in edini izhod iz začaranega kroga revščine.

Mladega Alojza je želja po boljšem zaslužku in novih priložnostih leta 1913, ko je imel 26 let, vodila na dolgo, naporno in negotovo pot čez Atlantik. Slovo od domačih gora je bilo dokončno; pred njim je bil prostrani ocean in popolnoma tuji svet.

Njegova prva postaja je bila zvezna država Pensilvanija, tedanje industrijsko in energetsko srce Združenih držav Amerike. Kot mnogi slovenski rojaki, ki niso znali jezika in niso imeli specifičnih poklicnih kvalifikacij, se je takoj zaposlil v enem izmed tamkajšnjih premogovnikov. Delo pod zemljo je bilo izjemno nevarno, slabo plačano in izčrpavajoče. Vsakodnevni boj s temo, prahom in nevarnostjo zruškov pa je mlademu primorskemu fantu dal začetni kapital ter ga izkalil za neusmiljeno življenje v Novem svetu.

V primežu prve svetovne vojne in družbeno udejstvovanje (1917)

Kljub težkemu delu v rudnikih se je Alojz hitro in uspešno vključil v življenje močne slovenske skupnosti. Razumel je, da posameznik v tuji deželi brez podpore rojakov težko preživi. Postal je aktiven član Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), ključne bratske organizacije, ki je izseljencem nudila socialno in zdravstveno varnost v primeru nesreč pri delu, hkrati pa je bila center kulturnega življenja in ohranjanja maternega jezika.

Ko so Združene države Amerike leta 1917 vstopile v prvo svetovno vojno, je vojaški vpoklic zajel tudi številne slovenske fante. Kljub temu da so bili mnogi med njimi še vedno tuji državljani (podložniki Avstro-Ogrske, s katero so bile ZDA v vojni), so se morali registrirati za vojaško dolžnost. 14. novembra 1917 je osrednji izseljenski časopis Prosveta iz Chicaga (št. 268) objavil novico, da je bil vpoklican tudi Alojz Lapanja. Kot ameriški vojak je izkusil vihro svetovnega spopada, kar mu je v povojnem obdobju utrdilo status spoštovanega, lojalnega in integriranega državljana ZDA.

Družinsko gnezdo in selitev v Michigan (1925–1926)

Po koncu vojne se je Louis – kot so ga sedaj uradno klicali v Ameriki – vrnil k civilnemu življenju in začel razmišljati o ustvarjanju lastne družine. V Pensilvaniji je spoznal svojo bodočo življenjsko sopotnico, Mary Merlock (rojeno leta 1890). Mary je bila slovenska vdova po Franku Škvarčetu in je v zakon prinesla štiri otroke iz prvega zakona: hčer Helen ter sinove Franka, Raymonda in Williama.

Louis je otroke širokogrudno sprejel za svoje in jim postal predan očetovski vzornik. Družinska sreča se je dokončno dopolnila 4. maja 1925, ko se jima je rodila skupna hči Elsie Louise.

Kmalu po rojstvu hčerke, leta 1926, se je družina odločila za ključen korak. Premogovniška industrija v Pensilvaniji je začela stagnirati, zato so se preselili v Dearborn v Michiganu, predmestje Detroita. To območje je pod vodstvom vizionarja Henryja Forda doživljalo neverjeten industrijski in tehnološki razcvet ter je privabljalo na tisoče delavcev iz celega sveta.

Na krilih Fordovega letalstva in gradbeništva (1927–1946)

V Dearbornu je Louis med letoma 1927 in 1931 dobil zaposlitev v znameniti tovarni na Fordovem letališču (Ford Airport). To je bil prelomen čas za svetovno prometno zgodovino, saj je Henry Ford razvijal svoje slavno trimotorno potniško letalo (Ford Trimotor, imenovan tudi »Tin Goose«). Louis je bil kot delavec neposredna priča pionirskim korakom ameriške letalske industrije.

Ker pa je bil Louis po poklicu in duši predvsem gradbenik, je svoje znanje in ljubezen do ustvarjanja raje preusmeril v gradnjo. S svojimi rokami je na idilični lokaciji ob jezeru zgradil čudovito, prostorno družinsko hišo, ki je postala materialni dokaz njegovega ameriškega uspeha in stabilnosti. Poklicno pot je nadaljeval v uglednem zidarskem podjetju Frank McKeon, kjer je zanesljivo in predano delal vse do svoje upokojitve.

Njegovo vpetost v ameriški sistem in pripravljenost pomagati državi potrjuje tudi ponovna registracija med drugo svetovno vojno. V okviru tako imenovanega "Old Man's Draft" (četrta registracija leta 1942) so oblasti popisale starejše moške (med 45. in 64. letom). Država je namreč potrebovala njihovo tehnično, obrtniško in gradbeno znanje za nemoteno delovanje zaledja in domovinske obrambe.

Strasten lovec in lokalna legenda

Louis pa ni bil le predan in neutruden delavec, temveč tudi človek, ki je globoko spoštoval naravo. V prostem času se je rad umaknil iz hrupnih industrijskih mest v divjino; bil je strasten in izjemno vešč lovec, kar je bila verjetno dediščina njegovega mladostnega življenja v Idrijskem hribovju.

Njegov največji lovski uspeh je bil tako silovit, da je odmeval celo v ameriškem lokalnem tisku. 13. februarja 1934 je časopis New Castle News poročal o njegovem izjemnem podvigu – uspelo mu je namreč izslediti in upleniti izjemno redkega, mogočnega belega jelena. Ta dogodek je med tamkajšnjimi lovci ostal zapisan kot mitološki dokaz njegovega izjemnega poznavanja živalskih navad in vrhunskih sledilnih veščin.

Sorodstvene vezi in zadnje slovo

Kljub temu da je živel tisoče kilometrov stran od rodnega Otaleža, Louis nikoli ni pretrgal vezi s svojimi koreninami in sorodniki, ki so prav tako iskali srečo v ZDA. V Ameriki sta namreč živela njegov bratranec Matevž Vogrič (naseljen v Chicagu) in sestrična Paulina Vogrič (v Milwaukeeju). Skupaj so tvorili močno mrežo medsebojne pomoči, si izmenjevali pisma, obiskovali praznovanja in ohranjali slovensko zavest v tujem okolju.

Louisovo bogato, plodno in delavno življenje se je izteklo leta 1946 v Wayne Countyju (Detroit, Michigan), kjer je bil po smrti, star 59 let, tudi pokopan. Njegovo slovo je močno odjeknilo v slovenski skupnosti. O njegovi smrti sta z dolgimi, spoštljivimi zapisi poročala osrednja izseljenska časopisa:

Prosveta iz Chicaga (31. julij 1946, št. 148)
Ameriška domovina iz Clevelanda (7. avgust 1946, št. 154)

Njegov uradni mrliški list, ki priča o koncu poti tega pomembnega rojaka, danes skrbno varuje državni arhiv Michiganology.

Zapuščina družine Lapanja

Žena Mary ga je preživela za več desetletij; umrla je leta 1989 v globoki starosti v Detroitu. Pred tem je leta 1940 slovesno praznovala svoj 50. rojstni dan, kar je prav tako z ponosom zabeležil slovenski izseljenski tisk.

Hči Elsie Louise je odrasla v ponosno ameriško dekle, ki pa je vedno spoštovala očetovo dediščino. Leta 1946 se je poročila z Jamesom Alexandrom in preminila 18. aprila 1982 v Roscommonu (Wisconsin).

Trajni spomin v mozaiku zgodovine

Zgodba Alojza Lapanje ni le suhoparen niz letnic in krajev, temveč je epska pripoved o uspehu »malega človeka«. Iz skromnega, z meglo obdanega Otaleža je s pogumom, trdim delom in gradbeno žlico v roki v sami zibelki ameriške težke industrije zgradil varno prihodnost za svojo družino. S tem ko je svoje moči vložil v temelje ameriških mest in industrij, je pustil neizbrisan, zlat pečat v velikem mozaiku slovenske izseljenske zgodovine. Njegovo ime ostaja navdih za razumevanje moči slovenskega duha v svetu.

🗂️ Arhivski viri in opombe

Rojstni podatki: Arhiv župnije Otalež / Rojstna matična knjiga (5. april 1887).
Vojaški vpoklic (WWI): Časopis Prosveta, Chicago, št. 268, objavljeno 14. novembra 1917.
Lovski podvig: New Castle News, Pensilvanija, poročilo o ulovu belega jelena z dne 13. februarja 1934.
Popis prebivalstva in obrambni viri: U.S. WWII Draft Registration Cards (»Old Man's Draft«), 1942.
Osmrtnice in slovo: Prosveta (Chicago, 31. julij 1946, št. 148) in Ameriška domovina (Cleveland, 7. avgust 1946, št. 154).
Matični podatki ZDA: Državni arhiv Michiganology, uradni mrliški list Wayne County (1946).

Vir-Prosveta (Chicago) 14.11 1917 št.268

50 rojstni dan Mary Lapanya.Vir-Prosveta 27.11 1940 št.232

Elsie Louise leta 1941

Elsie Luise leta 1942

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.