Zadoščenje

Neža je bila visoka, koščena in strahovito močna ženska. Že od mladih nog je kot dekla služila na kmetijah širom Cerkljanske. Ni bilo dela, ki bi se ga ustrašila ali ga ne bi znala opraviti, kar so ji fantje prav zavidali. Delala je v hlevu in na polju, sekala v gozdu, nosila gnoj v košu na njive ... Če je bilo treba, je delala tudi za dva.

Staršev ni poznala, saj so umrli, še preden je kot otrok uspela shoditi. V rejo jo je vzela teta. V novi družini, kjer je odraščala kot posvojen otrok, pa zanjo ni bilo sreče. Njen očim, ki je rad pogledal v kozarec, je za vse težave v hiši krivil prav njo, zato je bila večkrat brez razloga tepena. Le teta, ki jo je imela zelo rada, je bila njeno edino zavetje, kamor se je zatekla, ko ji je bilo hudo. Drugače pa je bila največkrat prepuščena sama sebi. V številčni družini šestih otrok, ki so bili večkrat lačni kot siti, je morala še ne sedemletna oditi od doma. Šla je služit za deklo na kmetijo čez hrib v sosednjo vas, kjer je ostala vse do svojega petnajstega leta.

V tem času pa je iz drobcene punčke zrasla v lepo, postavno dekle z dolgimi črnimi lasmi. Fantje so letali okoli nje kot čmrlji okoli cveta. Menda je bila v svojih mladih letih najlepše dekle v vsej otaleški okolici. Vedno nasmejana in dobre volje ni nikoli zavračala njihove družbe. Z njimi je pela in pila. Seveda pa so se druga dekleta ob tem počutila zapostavljena in so iz nevoščljivosti naokrog govorila, da je lahkoživa. Marsikatera izmišljena zgodba je zrasla iz tega. Še po nedeljski maši se je govorilo, da ni senika, kjer ne bi s kom prespala, in da daleč naokoli ni fanta, ki mu ne bi dala. Koliko je bilo resnice v tem, pa je vedela samo Neža.

Vrnila se je v rojstno vas, kjer je nadaljevala službo dekle na kmetiji blizu domačije, kjer je odraščala. A kaj kmalu je zanosila. Ko je rodila, je morala s kmetije oditi. Otroka naj bi ji spočel sam gospodar kmetije, ki jo je nato napodil od hiše, nakar se ji je od vsega hudega zmešalo. Komaj rojenega otroka so v rejo vzeli dobri ljudje.

Pot jo je nato vodila po vsej Cerkljanski, saj stalnega domovanja ni imela. Preživljala se je z občasnim delom pri kmetih. Nekaj časa je bila v Plužnjah, nekaj časa v Cerkljanskem Vrhu, na Straži, v Masorah, v Cerknem in vsepovsod. Le rojstne vasi se je izogibala, saj se je slab glas o njej med vaščani širil hitreje, kot kazalec odšteva minute na uri!

Življenje na vasi je teklo dalje in ljudje so v tem času že malo pozabili nanjo. Nekaj časa so sicer med njimi krožile razne nepreverjene informacije. Govorilo se je, da je odšla na zdravljenje v Trst, da je začela novo življenje v Celovcu, da postopa in berači po Ljubljani ...

In tako so minevala leta in desetletja. Po skoraj pol stoletja se je Neža vrnila domov, v zapuščeno hišo, kjer je odraščala. Teta in stric sta v tem času umrla, njuni otroci pa so se omožili in odšli živet drugam.

Vrnila se je povsem drugačna oseba od tiste, ki je pred mnogimi leti zapustila rodno vas. Njena hoja je bila nestabilna, utrujen obraz že dolgo skažen od trpke bolečine razočaranja, pogled pa zamegljen od solz nemoči in besa. Ni veliko govorila. Sovaščani so se je izogibali, saj nihče ni želel imeti opravka z njo. Za njih je bila bolj tujka kot pa dobrodošla soseda.

Oblečena v črno bluzo, dolgo krilo, visoke škornje in z moškim klobukom, okrašenim s šopom suhega cvetja, pod katerim so se skrivali pristriženi lasje, se je skoraj vsak večer pojavila v gostilni. Sedela je sama v temnem kotu, naročila frakelj vina in se vdajala svojim mislim. O čem je premišljevala, ni nihče vedel. Mogoče o lepih stvareh, mogoče o krivicah, ki so jo doletele v življenju, ali pa o svojih otrocih, ki so odrasli in se razkropili po vsem svetu. Menda jih je bilo vseh skupaj deset. Razen Neže pa nihče ni poznal njihovih očetov. Da je bilo res tako, priča naslednja zgodba.

Nekega poletnega nedeljskega popoldneva je bila v gostilni pri Jerebu veselica, kjer se je zbralo veliko ljudi iz Otaleža ter vseh bližnjih in daljnih vasi. Prostor je bil skoraj premajhen za vse prisotne. Ob dobri hrani in izvirni vipavski kapljici, moštu, gerušu in žganju je ozračje postajalo vse bolj veselo. Plesalo se je in pilo. Zbrana družba je postajala vse bolj razposajena. Glasno petje je preglasilo harmoniko in znan napev se je slišal daleč naokoli:

»Ljub'ca moja, kaj si st'rila, da ti druz'ga ljubit greš, ah, zakaj si prelomila mi zvestobo, al' ne veš. Kol'kokrat si obljub'vala, večkrat roko mi podala in si rekla: 'Ljubček moj, jaz sem tvoja, ti s' pa moj!' ...«

Veselje je bilo na višku. Vsi so se veselili, le Neža ne. Kot otrpla je sedela v temnem kotu ob peči in zamaknjeno strmela predse v napol prazen kozarec na mizi. V njenih očeh je odsevala obupna brezbrižnost. Roke je držala sklenjene na kolenih; videti so bile čisto brez moči.

Ko je prišel čas za premor, so se možje in žene posedli za mize in se začeli zalivati s pijačo. Kričali so, trkali s kozarci, se objemali in polivali pijačo po tleh. Beseda je stekla in postajala vse bolj živahna.

»Glej jo, glej,« se je zakrohotal eden iz množice za največjo mizo. »Od kod pa se je vzela ta norica?«

»Glejte, tamle pa je Neža!« je izustil drugi in pokazal s prstom v kot, kjer je sedela.

In temu je sledilo dolgo, strahovito norčevanje iz uboge reve. Zbadljivkam ni bilo ne konca ne kraja.

»Hej, Neža,« so jo začeli dražiti vsevprek. »Kdaj bo naslednji krst? Kako pa kaj otroci? Čas je, da si najdeš pravega, saj si že dovolj stara za možitev!«

Slehernemu vprašanju je sledil bučen krohot in žene so z občudovanjem gledale svoje možakarje, prepričane, kako duhovite in pametne možganska imajo.

Neža je dolgo mirno poslušala neumestne šale. Naenkrat pa ji je bilo vsega dovolj. Vstala je in s pestjo udarila po mizi.

»Dovolj!« je zakričala z globokim, moškim glasom.

In v prostoru je zavladala smrtna tišina. Jeza ji je zaplapolala v očeh. Njen strupen pogled je začel grozeče švigati z enega na drugega. Vsakega si je pozorno ogledala in si ga priklicala v spomin.

»No, pa naj vstane tisti, ki še ni pri meni prespal!«

Žene so zvedavo zijale vanjo in se bedasto smehljale, prepričane, da se ji je nenadoma omračil um. A nasmeh na njihovih obrazih je hitro zbledel in obrazi so se v hipu zresnili. Možje so v zadregi povesili oči, pogledali stran in se izogibali strupenim pogledom svojih žena.

»No, naj vstane, kdor se ni hodil k meni ženit!« jih je grozeče pozivala.

Strah in sram sta doletela vse prisotne. Tišina — mučna, zatohla — je zavzela vsak košček sobe. Slišati je bilo le še en sam zvok, tiktakanje ure na steni. Kot bi legla nanje težka mora, so negibno sedeli in molče strmeli v tla, kot grešniki pred sodnim stolom. Vsakdo se je zavedal svoje krivde, zato ni nihče vstal.

To je bilo menda največje zadoščenje za vse trpljenje in ponižanje, ki ga je bila Neža deležna v svojem burnem življenju.