Jesenski veter leta 1912 je neusmiljeno bril čez cerkljanske vrhove in nosil težke kaplje dežja, ki so neizprosno tolkle po oknih starega kamnitega župnišča v Otaležu. V majhni pisarni, kjer je dišalo po starem papirju, vosku in petroleju, je sedel župnik Vincenc Buda. Ob medli svetlobi svetilke je z lesenim držalom za pero, ki ga je pomakal v črnilnik, počasi in natančno vpisoval zadnje dogodke v župnijsko kroniko.
Njegove misli so bile tistega večera težke. Leto 1912 je prinašalo nemirne čase; v zraku je bilo čutiti napetost bližajočih se svetovnih spopadov, ljudje v teh odročnih hribih pa so se še vedno borili z vsakodnevno revščino, trdim delom na strmih njivah in boleznimi. Kljub trdoti življenja pa so bili Otaležani ponosni in globoko verni, Vincenc pa jih je imel rad kot svoj lastni rod.
Nenadoma je tišino noči, ki jo je prekinjalo le prasketanje ognja v peči, presekalo silovito, panično tolčenje po težkih lesenih vratih župnišča.
Župnik Buda je odložil pisalo, si popravil talar in stopil v temno vežo. Ko je umaknil težki zapah in odprl vrata, je vanj buhnil sunek mrzlega vetra. Na pragu je stal mladenič, premočen do kože, zadihan in bled kot stena. Bil je Janez s samotne kmetije visoko pod Bevkovem vrhom.
»Gospod župnik, oprostite, ker motim tako pozno,« je zadihano planil v besedo fant, medtem ko mu je voda tekla z razmočenih las. »Stari oče umirajo ... pljuča mu odpovedujejo. Zdravnik iz Idrije ne more priti v tej nevihti. Stari oče pa ne morejo zatisniti oči, dokler se ne spovejo in ne prejmejo poslednjega olja. Rotijo vas, prosim, pridite z mano!«
Pot do Bevkovega vrha v takšni noči je bila izjemno nevarna. Poti so bile blatne, strme in polne grozečih usadov. En sam napačen korak v temi bi pomenil padec v globoko grapo. Vincenc Buda pa ni okleval niti za sekundo. Njegova duhovniška dolžnost in človeška ljubezen do faranov sta bili nad vsakim strahom.
»Počakaj trenutek, Janez. Takoj bova krenila,« je mirno, a odločno dejal župnik.
Vzel je sveto popotnico, olje za bolniško maziljenje in si nadel težak zimski plašč. Iz kota je vzel zanesljivo kovinsko viharno petrolejko z debelim steklom, ki je edina lahko zdržala divjanje vetra. Janez pa je pred župniščem pripravil gorečo smolnato trsko – lesenico, ki jo je pred dežjem varoval z velikim usnjenim klobukom. Župnik se je pokrižal in stopil v divjanje narave.
Pot navzgor je bila pravi križev pot. Močan veter je nenehno zvijal plamen v petrolejki, blato jima je spodnašalo noge, dež pa je bil tako gost, da sta komaj videla korak pred seboj. Župnik Buda, ki ni bil več najmlajši, je težko lovil sapo, a je z jekleno voljo sledil mlademu Janezu, ki je poznal vsak kamen teh hribov. Večkrat sta se morala oprijeti korenin ob poti, da ju drseča zemlja ne bi odnesla v prepad.
Po dobri uri mučnega hoda sta končno zagledala medlo luč samotne kmetije. Ko sta stopila v hišo, je v izbi vladala globoka, težka tišina, ki jo je prekinjalo le hropenje starega očeta izza peči. Domači so klečali okoli postelje in tiho molili rožni venec.
Ko je umirajoči starec odprl motne oči in zagledal premočenega, utrujenega župnika Budo, se mu je na obrazu izrisal neizmeren mir. Župnik je pristopil, mu stisnil mrzlo roko in družini namignil, naj se za nekaj trenutkov umakne, da opravita sveto spoved. V tisti skromni hribovski izbi, daleč od ponorelega sveta, je Vincenc Buda poslušal tihe, skesane besede moža, ki je celo življenje pošteno delal na tej zemlji. Podelil mu je odvezo in ga namazal s svetim oljem.
Ko so se domači vrnili, je stari oče zaspal v globokem miru. Župnik Buda je prisedel k mizi, kjer so mu hvaležni domači ponudili topel čaj in kos domačega kruha. Zunaj je nevihta počasi slabela.
Ta dogodek je postal del nevidnega, a močnega zgodovinskega spomina Otaleža. Vincenc Buda je s svojo požrtvovalnostjo tiste jesenske noči leta 1912 dokazal, kaj pomeni biti pravi pastir svojih ovac – človek, ki za rešitev duše svojega farana tvega lastno življenje v divjih cerkljanskih hribih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar