Lazec, ti vasica draga

 Kjer bistra Idrijca v globini šumi,

tam smaragdna reka v soncu se iskri,

nad njenim tokom hribi strmo se dvigajo,

kjer moji ljudje že stoletja prebivajo.

Iz hladne doline nam veter zapleše,

ko s tistih valov se meglica dviguje,

pogled na naš Lazec vso dušo ogreje,

tu pesem domača najlepše odmeva.

O, moj Lazec, ti vasica draga,

nad bistro Idrijco v soncu ves sijoč!

Ko harmonika tvoj glas ponese,

čez hribe odmeva v tiho noč.

Tu dom je moj, tu moje so korenine,

tu reka smaragdna nam daje moči,

Lazec moj dragi pod Bevkovim vrhom,

naj tvoja lepota nam večno živi!

Pod Bevkovim vrhom,

ki stražo nam drži,

tam sveti Jurij z zvonika nam zveni,

bdi nad vasico, varuje našo last,

vsem nam v veselje in rodni vasi v čast.

Ko mrak se spusti na te rečne bregove,

in zvon od svetega Jurija vabi v pristan,

vsak popotnik hitro v svojem srcu čuti,

da ta naš košček zemlje je z ljubeznijo stkan.