Zgodba iz Jazen leta 1926 slika idilično vasico s cerkvico, ki kljub gospodarski stiski napreduje z lastno šolo in mlekarno. Kljub težkemu življenju in nošenju živil v košu, vaščani s ponosom in vero v prihodnost gradijo svojo skupnost .Vir-Goriška straža 30.6 1926 letnik 9 številka 47.
Nekega meglenega jutra pozne pomladi leta 1926 se je Jernej ustavil na robu hriba in odložil težak leseni koš, s katerim se je že tretjo uro vzpenjal iz doline. Popravil si je ponošeno suknjo, si obrisal potno čelo in pogledal navzgor proti svoji vasi Jazne. Tam zgoraj, na prijaznem hribčku, je v jutranjem soncu žarela bela cerkvica. Popotnik bi mislil, da gleda deželo sanj in miru, a Jernej je dobro vedel, koliko truda, žuljev in znoja je skritih v tistih nekaj hišah pod cerkvenim zvonikom.
Vsak korak po strmem hribu je bil boj. Cesta iz doline je bila slaba, država je pobirala visoke davke, kmetu pa ni ponudila niti spodobne poti, da bi domov prinesel najnujnejše živila. Vse je bilo treba znositi na lastnih hrbtih, v košu ali naročju. Živina na sejmu je bila zadnje čase poceni, hrana v mestu predraga, letina pa slaba.
Ko je Jernej končno prispel do prvih hiš, je izza vogala pritekel podmladek. Skupina vaških paglavcev se je z glasnim smehom podila okoli preproste stavbe. Jernej se je kljub utrujenosti nasmehnil. Še lani so bili ti otroci brez šolske klopi, prepuščeni sami sebi, letos pa so ponosno sedeli v svoji lastni šoli. Kmete je ta pridobitev stala precej žrtev in odrekanja, a vedeli so, da brez izobrazbe za njihove otroke ni prihodnosti.
"Jernej, si prinesel kaj s pošte?" ga je z dvorišča poklicala soseda Marija, ko je zaskrbljeno opazovala nebo in poleženo pšenico na njivi, ki jo je prejšnji teden stolklo neurje.
Jernej je žalostno odkimal. "Nič, Marija. Saj veš, kako je. Za vsako pismo moramo sami peš do Otaleža. Urada pisma in sodnijski opomini spet zamujajo, potem pa imamo samo stroške in neprilike, ker ne vemo, kdaj moramo pred gospodo .
""Ah, ta pošta ... Gostilne ne rabimo, trgovino bi še krvavo potrebovali, a ta pošta nas bo pokopala," je zavzdihnila Marija in si obrisala roke v predpasnik. "Vsaj dvakrat na teden bi moral priti pismonoša do nas
""Morda bo tudi to še prišlo," jo je tolažil Jernej in pokazal proti vaški mlekarni. "Poglej, mlekarno imamo. Zadruga v mestu pravi, da so naši izdelki med najboljšimi v celi okolici. Če smo zmogli šolo in mlekarno, bomo pa še to.
"Marija je skomignila z rameni: "Nekateri naši kmetje še vedno preveč oklevajo. Navdušenje je prepičlo za tako dobro stvar, namesto da bi stopili skupaj, ko so časi najtežji .
"Jernej je stopil bližje in odločno dejal: "Zato pa moramo vztrajati! Kmetje moramo na delo. Danes, ko so davki vedno večji, je mlekarna naša edina gmotna rešitev. Le korajže in dobre volje nam ne sme zmanjkati.
Sončni žarki so dokončno pregnali meglo nad Jaznami. Kljub težkemu delu, strmim potem in revščini, ki je pritiskala na hribovske kmete, je v vasi tistega dne ostalo trdno upanje. Vedeli so, da bodo z lastnimi rokami, počasi a vztrajno, dočakali tudi predavanja za dekleta, trgovino in boljše čase. Stopili so skupaj, pripravljeni na trdo delo za lepši jutri pod svojo belo cerkvico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar