V letu 1913 so se nad Cerkljanskim hribovjem že zgrinjali težki oblaki bližajoče se svetovne vojne, a v hribovski župniji Otalež je življenje še teklo po starih, utečenih tirnicah. Središče duhovnega in družbenega življenja je bila cerkev sv. Katarine, kjer je tisto leto kot župnik služboval Vincenc Buda.
To je zgodba o enem izmed tistih dolgih jesenskih večerov, ko sta se v hribih srečala neizprosna narava in neupogljiva človeška volja.
Bila je pozna oktobrska sobota. Megla se je valila iz globoke grape reke Idrijce in goste, mokre prste iztegovala proti samotnim kmetijam, raztresenim po strmih pobočjih Otaleža, Lazca in Pluženj.
V župnišču je Vincenc Buda ob medli svetlobi petrolejke pravkar zaključil urejanje opravilnih zapisnikov in pripravljal pridigo za nedeljsko mašo. Zunaj je jesen že pošteno kazala svoje zobe. Veter je neusmiljeno rjul okoli vogalov kamnite stavbe, ko je tišino nenadoma prekinilo glasno, skoraj panično tolčenje po težkih lesenih vratih. Župnik je odložil pero, si popravil talar in stopil v vežo. Ko je odprl vrata, je vanj buhnil hladen piš, na pragu pa je stal premočen, zadihan fant s sosednjega hriba.» Gospod župnik, hitro, lepo vas prosim!« je hlastal za zrakom mladenič. »Stari oče na samotni kmetiji visoko pod Bevkovem vrhom umirajo. Radi bi se spovedali in prejeli poslednje olje, preden bo prepozno. Mati pravijo, da noč ne bo čakala.«
Vincenc Buda ni okleval. Vedel je, da pot navzgor v takem vremenu meji na samomor. Steze so bile blatne, spolzke, vidljivost zaradi megle skoraj nična, strma pobočja nad otaleškim okoljem pa so skrivala nevarne grape. A dolžnost pastirja do svoje črede je bila zanj sveta. Vzel je popotni križ, sveto olje in najnujnejše zakramente. Odel se je v težek volnen plašč, v roke vzel zanesljivo palico in prižgal nevihtno svetilko. »Bog bodi z nama, sinko,« je dejal fantu. »Vodi me. «Pot navzgor je bila neusmiljena. Veter jim je ugašal svetilko, blato pod nogami pa je drselo, kot bi bil hrib živ. Večkrat sta zašla s poti, ko so jima strme skale zaprle prehod. Župniku Budi so pljuča gorela od napora, mraz mu je premočil kosti, a pred očmi je imel le podobo umirajočega starca, ki je v svojih zadnjih trenutkih čakal na božjo to tolažbo.
Po dveh urah mukotrpnega hoda skozi temo in divjanje narave sta končno zagledala šibko svetlobo. Iz majhnega okna lesene hribovske koče pod vrhom je brlela luč. Ko je Vincenc Buda stopil v izbo, je v njej vladala globoka, spoštljiva tišina. Stari gospodar je ležal na postelji, obdan z družino, njegove oči pa so bile ugasle, a polne pričakovanja. Ko je zagledal premočenega župnika, se mu je na obraz prikradel rahel, hvaležen nasmeh. Župnik je pristopil, si obrisal pot in vodo z obraza ter z mirnim, toplim glasom začel molitev. V tisti skromni izbi, visoko nad ponorelim svetom, sta se tisto noč srečala človeška minljivost in večni mir. Podelil mu je poslednje zakramente in starec je kmalu zatem mirno zaspal, z izrazom globoke pomirjenosti na obrazu.
Ko se je Vincenc Buda v zgodnjih jutranjih urah skozi redko meglo vračal nazaj v Otalež, je nad obzorjem že svitalo. Bil je fizično izčrpan, a v srcu je čutil neopisljivo izpolnjenost. Ko je tisto nedeljo stopil pred oltar cerkve sv. Katarine, so ljudje opazili njegove utrujene oči, a njegova pridiga o zvestobi, dolžnosti in medsebojni pomoči je tistega dne imela posebno moč. Nihče v cerkvi takrat še ni slutil, da bo že naslednje leto (1914) prva svetovna vojna fante iz teh krajev odpeljala na morišča soške fronte in v galicijska blata. Tisti jesenski večer leta 1913 pa je ostal zapisan v spominu domačinov kot pričevanje o času, ko sta človečnost in duhovna predanost premagali najhujši hribovski vihar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar