Prvo sveto obhajilo

Prvo sveto obhajilo v Otaležu, leta 1923

Pomlad leta 1923 je na strma pobočja nad Idrijco prinesla toplo sonce, ki je hitro talilo zadnje ostanke snega v grapah. V župniji Otalež je dišalo po pomladnem cvetju, prebujeni zemlji in sveže pobeljeni cerkvi 

Za fante in dekleta iz okoliških vasi pa je bil to čas tihega vznemirjenja. Bližala se je bela nedelja – dan njihovega prvega svetega obhajila. Tisto leto je otaleško župnijo, z mogočno cerkvijo svete Katarine, vodil spoštovani župnik Josip Kos. Bil je mož trdnih načel, a neizmerno toplega srca. Zavedal se je, kako težko je življenje v teh hribovskih vasi pod italijansko zasedbo, kjer so ljudje kruh služili s trdim delom na strmih njivah in v gozdovih. Zato je želel, da bi bil ta praznik za otroke nepozaben žarek svetlobe.

Mesece pred tem so se otroci zbirali v fari pri verouku. Hodili so od vsepovsod: Iz domačega Otaleža, zbrani okoli cerkvenega tornja, Izpod strmih bregov razvejanih Pluženj, Preko hribovskih grebenov iz sončnega Lazca, iz oddaljenih, z gozdom obdanih Jazen, in iz globoke, tesne grape Masor. Mnogi so morali pešačiti dobro uro ali več, preden so dosegli farno cerkev. V strganih čevljih ali bosi, z leseno tablico v roki, so v župnišču ponavljali molitve in odgovore v latinščini in slovenščini, medtem ko jih je župnik Kos potrpežljivo poučeval o skrivnosti svetega kruha.

Končno je napočil težko pričakovani dan. Nedeljsko jutro je bilo jasne in čiste modrine. Že navsezgodaj so se iz vseh smeri proti Otaležu vile procesije vernikov v prazničnih narodnih nošah. Starši, botri in sorodniki so ponosno spremljali svoje slavljence. Deklice so bile oblečene v preproste, a snežno bele obleke, ki so jih matere skrbno sešile iz domačega platna in okrasile s preprostimi čipkami. V laseh so imele spletene venčke iz belih vresov in prvih pomladnih cvetlic. Fantje so ponosno korakali v svojih prvih pravih prazničnih oblekah, z belimi trakovi, pripetimi na rokavih, in z leskovimi palicami v rokah.

Pred cerkvijo jih je dočakal župnik Kos, odet v slovesna liturgična oblačila. Njegov obraz je žarel od ponosa, ko je pogledal to mlado čredo, zbrano iz vseh koncev njegove župnije. "Dragi moji otroci," je spregovoril z grmečim, a toplim glasom, ki je odmeval med cerkvenimi zidovi. "Danes v vaša srca vstopa Najvišji. Naj vas ta luč spremlja skozi vse življenje, naj vam daje moč na strmih poteh naših gora in vas ohranja zveste svojemu rodu in veri." Ob zvokih mogočnega pritrkavanja otaleških zvonov so obhajanci vstopili v cerkev, napolnjeno z vonjem po kadilu in svežem cvetju. Stopali so  s sklenjenimi rokami in resnimi, a svetlimi obrazi.

Ko je napočil najsvetejši trenutek, so drug za drugim pokleknili pred obhajilno mizo. Župnik Kos je vsakemu posebej na jezik položil sveto hostijo. Za marsikaterega otroka iz Masor ali Jazen, ki je poznal le trdi domači kruh, je bil to trenutek nezemeljske miline. V tisti tišini, ko so se mešali molitveni vzdihi mater in ponosni pogledi očetov, je bila župnija povezana v eno samo veliko družino. Po končani maši so se zbrali na župnijskem dvorišču. Župnik Kos je vsakemu obhajancu stisnil roko, mu podaril preprosto spominsko podobicó z letnico 1923 in blagoslovljen rožni venec. Sledilo je skupno fotografiranje – redek in dragocen dogodek za tiste čase.

Praznovanje se je nato preselilo na domove. Čeprav so bili časi skromni, so gospodinje iz otaleških in pluženjskih peči izvlekle dišečo potico, na mize pa so postavili tisto najboljše, kar je premogla kmetija. Pesem in veselje sta odmevala po hribih dolgo v noč. To prvo sveto obhajilo leta 1923 je ostalo globoko zapisano v spominu tiste generacije. Ko so ti otroci odrasli in so jih viharji življenja ter kasnejša vojna leta zanesli na različne strani sveta, so v svojih srcih vedno nosili spomin na belo nedeljo v Otaležu, na blagi pogled župnika Kosa in na tisto skupno luč, ki je tisti dan združila Otalež, Plužnje, Lazec, Jazne in Masore.