Leta 1726 je bila gorska vasica Lazec nad Cerknim odrezana od sveta. Zima je bila tisto leto neusmiljena; sneg je zametal ozke poti, ki so peljale navzdol proti dolini in reki Idrijci.
V tej osamljenosti, stisnjeni med strma pobočja in goste gozdove, je tiho in neopazno izbruhnila bolezen. Vse se je začelo v hiši starega kmečkega gospodarja . Njegov najmlajši sin, komaj desetletni sin, je nekega večera lezel k peči s hudim mrazom v kosteh. Naslednje jutro so njegovo telo prekrile drobne, rdeče pege, ki so kmalu postale gnojni mehurji. Bila je črna kuga – bolezen, ki je v tistih stoletjih občasno pustošila po slovenskih deželah in s seboj prinašala neopisljiv strah.
Glas o bolezni v kmetovi koči se je med redkimi vaščani razširil hitreje kot zimski veter. Strah je zaklenil vrata sosednjih hiš. Nihče več ni stopil čez prag njihovega doma. Ljudje so skozi okna opazovali, kako se nad streho vije gost dim – gospodar je namreč na ognjišču žgal brinove veje in bodičevje, saj so takrat verjeli, da močan dim očisti kužni zrak.. Edino pomoč je predstavljala modra zeliščarica, ki je živela na samem robu vasi. Kljub nevarnosti je s seboj prinesla preprosta zdravila tistega časa: obkladke iz kisa, zmečkano čebulo in posušena zelišča, s katerimi je poskušala ohladiti otrokovo goreče telo. A vročina ni popustila. Otrok je v blodnjah klical mater, ki je le nemočno jokala ob njegovi postelji. Čez tri dni je deklica iz sosednje hiše začela kazati enake znake. Bolezen je preskočila nevidno mejo izolacije. Strah se je prelevil v globoko versko gorečnost. Ker niso imeli drugega upanja, so se preostali zdravi vaščani ob večerih zbirali pred cerkvijo sv.Jurija.
Stali so daleč narazen, zaviti v debela volnena oblačila, in v mrazu prepevali molitve ter prosili svetega Jurija za milost. Obljubili so, da bodo, če vas preživi, postavili nov leseni križ na vrhu hriba, ki bo vas varoval pred prihodnjimi nesrečami. Otrok bitke z boleznijo ni preživel.
Ko je izdihnil, so se vaščani soočili z najtežjo preizkušnjo – kako pokopati kužno telo, ne da bi s tem pogubili še ostale. Gospodar je sam, v trdi temi in z globoko žalostjo v srcu, na saneh odpeljal sinovo telo izven vasi, na samotno jaso pod gozdom, kjer je v napol zmrznjeno zemljo izkopal globoko jamo in jo zasul z apnom.
Do pomladi, ko je sneg končno skopnel in so se poti v Idrijo spet odprle, je bolezen v Lazcu vzela pet življenj. Za tako malo skupnost je bil to hud udarec, a hkrati čudež, da se okužba ni razširila na prav vsako hišo.
Preživeli so izpolnili svojo zaobljubo – na hribu nad vasjo so postavili križ, ob katerem so še desetletja kasneje prižigali sveče v spomin na tisto zimo, ko je čas v Lazcu obstal, usoda vseh pa je visela na tanki nitki med življenjem in smrtjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar