Kataster

 Megla se je tistega jesenskega jutra leta 1825 valila čez strma pobočja Otaleža, kot bi hotela skriti skrivnosti, ki so jih vaščani stoletja skrbno varovali pred tujimi očmi. 

Pod cerkvijo svete Katarine, kjer so se poti cepile proti strmim grapam, je vladal nenavaden nemir. Možje v dolgih plaščih in z nenavadnimi tronožnimi napravami so korakali po blatni poti. Bili so cesarski geometri, poslanci samega Dunaja, ki so prinesli ukaz o izdelavi Franciscejskega katastra

Stari kmet Janez, gospodar ene največjih, a najbolj strmih kmetij v Otaležu, je slonel na leseni ograji in si popravljal ponošeno kučmo. Njegov pogled je bil uperjen v geodetov pomočnik, ki je v rokah držal veliko usnjeno mapo. Vse bodo premerili, Janez," je tiho dejal njegov sosed Gregor, ki je pritekel iz spodnjega dela vasi. "Vsako ped zemlje, vsako bilko trave na teh naših tnalih. Pravijo, da bo cesar zdaj natančno vedel, koliko krompirja pridelamo v teh strminah." Janez je pljunil v travo. "Naj merijo. A strmine ne morejo zravnati na tistih svojih papirjih. Zemlja tukaj zahteva kri in žulje, ne pa cesarskih pečatov."

Kmalu je geodet, gospod von Erberg, z resnim obrazom stopil do njiju. S seboj je imel tolmača, lokalnega fanta, ki je poznal domača imena parcel. "To je posestvo 'Na Poklon'?" je vprašal geodet in pokazal na strm travnik, ki se je spuščal skoraj navpično v grapo." Je," je osorno odvrnil Janez.

Geometri so postavili svojo mizo, razgrnili liste papirja in začeli z natančnimi meritvami. Janez je opazoval, kako so s pomočjo dolgih verig prebadali rosno travo in določali meje med njegovo zemljo in Gregorjevo hosto. Vsaka parcela je dobila svojo številko, vsaka hiša rdečo ali rumeno barvo na načrtu – rdečo za zidane, rumeno za lesene. Nenadoma pa je nastal spor. Geodet je začel vleči namišljeno črto tik ob stari, z mahom porasli skali, ki je od nekdaj veljala za mejo med kmetijama." Stojte!" je zavpil Janez in stopil med geodeta in skalo. "Tukaj se motite. Ta skala je moja. Moj ded jo je vklesal, ko so čistili meje po francoskih vojnah." Geodet je pogledal v svoje stare zapiske in zmajal z glavo. "Po naših izračunih in smeri sonca ta del pripada sosedovemu gozdu." Gregor, ki je bil poštenjak, je stopil naprej. "Gospod cesarski uradnik, Janez ima prav. Ta skala je njegova. V Otaležu meje ne določajo vaši instrumenti, ampak spomin naših očetov. Če zapišete drugače, boste med naju zasejali prepir, ki bo trajal generacije." Geodet von Erberg je za trenutek odložil svoje pisalo. Pogledal je oba moža, njune s trdim delom zaznamovane obraze in nato strma pobočja, ki so visela nad Idrijco. Spoznal je, da v teh krajih zakon narave in medsebojnega spoštovanja velja več kot dunajski odloki. Po kratkem premisleku je pokimal tolmaču, popravil črto na skici in v protokol zapisal pravo mejo.

Nekaj tednov kasneje so geometri odšli, v Otaležu pa je ostal natančen prepis njihovega dela. Ko so si vaščani kasneje v vasi ogledovali dokončane katastrske mape, so začudeno strmeli v prelepe, ročno izrisane linije. Njihov divji, težko prehodni Otalež je bil nenadoma ujet v popolne geometrijske like, udomačen na papirju. Janezova kmetija je dobila svojo uradno številko, tista stara skala pa je na mapi ostala natanko tam, kjer je morala biti. Kataster je prinesel nov red in davke, a vaščanom Otaleža ni vzel ponosa. Vedeli so, da lahko cesar izmeri njihovo zemljo, nikoli pa ne bo mogel izmeriti njihove trme in ljubezni do teh hribov.