Sonce je tonilo za strme robove Cerkljanskega hribovja in metalo dolge, škrlatne sence na planoto, kjer je ležala majhna vas Lazec.
Pisalo se je leto Gospodovo 1482. Kljub poznemu popoldnevu je na gradbišču sredi vasi vladal živahen vrvež. Prebivalci Lazca so se odločili, da na mestu stare, lesene kapelice zgradijo nekaj trajnejšega, nekaj, kar bo kljubovalo viharjem in seglo naravnost proti nebu – novo gotsko cerkev, posvečeno svetemu Juriju.
Vodilni mojster gradnje je bil Miha, kamnosek iz stavbarske delavnice, ki je pred leti pomagala obnavljati cerkve v bližnjih krajih. Mihaje bil mož z dletom v roki in vizijo v glavi. Pred seboj je imel razgrnjen pergament, na katerem so bile izrisane ostre linije gotskih lokov in tloris prezbiterija. Gledal je proti gori, od koder so kmetje z voli mukoma vlačili težke bloke sivega apnenca. »Še malo bolj v levo, Jakob!« je zavpil starejšemu vaščanu, ki je usmerjal živali. »Kamen mora biti popolnoma raven, sicer nam bo obok popustil pod lastno težo.« Gradnja takšne cerkve v odmaknjenem hribovju je bila pravi podvig. Vsak moški iz vasi je prispeval svoje roke, ženske in otroci pa so nosili vodo, pesek in apno. Delo je združilo celo skupnost. Denarja je bilo malo, zato so plačevali z lesom, žitom in predvsem z lastnim znojem.
Najzahtevnejši del je bil prezbiterij, ki so ga zasnovali v sodobnem gotskem slogu. Mihaje želel, da bi svetloba skozi visoka, ozka okna padala neposredno na oltar. Skupaj z mladim pomočnikom Matevžem sta dolbla kamnite opornike in rebra, ki naj bi se visoko zgoraj združila v koničast obok. Matevž je z občudovanjem opazoval, kako je grob kamen pod Mihovim dletom oživel in dobil elegantno, lahkotno obliko.» Mojster, ali mislite, da bodo ti tanki zidovi res zdržali težo strehe?« je tiho vprašal Matevž, ko sta klesala sklepnik – osrednji kamen, ki bo držal celoten strop. Miha se je nasmehnil in potolkel fanta po ramenih. »Gotska umetnost ni v debelini zidov, Matevž. Skrivnost je v ravnovesju. Težo preusmerimo navzdol skozi rebra v zunanje opornike. Zato pa lahko odpremo stene in vanje vgradimo velika okna. Skozi njih bo v cerkev vstopala božja svetloba. Svetloba pa je znamenje Boga.«
Mesecev dela so se prevesili v leta. Zima v teh hribih je bila neizprosna; sneg in mraz sta za nekaj mesecev popolnoma ustavila gradnjo, a spomladi so vaščani znova poprijeli za orodje. Končno je napočil dan, ko so postavljali sklepnik prezbiterija. Celotna vas se je zbrala pod lesenim odrom. Možje so napeli vrvi, škripci so škripali in težak, bogato okrašen kamen z vklesano rozeto se je počasi dvigal proti vrhu stropnega ogrodja. Vsi so zadrževali dih. Ko je kamen zdrsnil na svoje mesto med gotska rebra, je Miha dal znak tesarjem, naj previdno odstranijo podporne lesene tramove. a slišalo se je rahlo posedanje kamenja, nato pa je zavladala popolna tišina. Obok je stal samostojno, trden in veličasten, kot bi lebdel nad njimi. Med ljudmi je izbruhnilo veselje, nekateri so jokali od olajšanja Jeseni tistega leta je bila cerkev končana. Visoka gotska okna so bila opremljena s preprostim, a barvitim steklom, ki je ob sončnem vzhodu notranjost odelo v modre, rdeče in zlate odtenke. Ko je lokalni župnik blagoslovil novo svetišče, so vaščani Lazca vedeli, da so sredi svojih hribov postavili spomenik lastni veri, trmi in skupnosti – stavbo, ki bo preživela stoletja in pričala o času, ko so s svojimi rokami dosegli nebo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar