Puntarska

Sonce je počasi tonilo za hribe nad Idrijco in metalo dolge, škrlatne sence na strma pobočja Otaleža. Leta 1713 življenje na teh gorskih kmetijah nikoli ni bilo lahko, a tisto pomlad je bil zrak drugačen – gost od tistega tihega, nevarnega besa, ki se je že mesece kuhal med kmeti Tolminskega in Cerkljanskega.

Oče Jernej je sedel na leseni klopi pred hišo in z grobimi, od dela razpokanimi prsti ostril koso. Zvok kovine, ki je drgnila ob kamen, je zvenel skoraj kot grožnja. Njegov sin, devetnajstletni Matija, ga je opazoval z mešanico vznemirjenja in strahu ."Grof Coronini je šel predaleč," je zamrmral Jernej, ne da bi dvignil pogled. "Novi davki na vino, davki na meso, zdaj pa še Bandel zapira naše ljudi v Gorici, ker ne morejo plačati carine na meso in vino. Tisto malo, kar pridelamo na teh strminah, nam poberejo iz rok."

V Otaležu se je tiste dni govorilo le o enem: o uporu. Jakob Ferjančič in Ivan Miklavčič sta zbirala može. Novice so se med samotnimi kmetijami širile šepetaje, ob večerih, ko so uradniki graščine varno sedeli v svojih palačah. Cerkljanski kmetje, vajeni trdega kruha in neprizanesljive narave, so imeli dovolj poniževanja. Naslednje jutro je bila nedelja. Pred cerkvijo svete Katarine v Otaležu se je zbrala nenavadno velika množica. Možje niso govorili o vremenu ali o poletni košnji. Pogledi so bili resni, pesti stisnjene. Ko je iz cerkve stopil sosed, starejši kmet iz sosednje vasi, je vsem navzočim pokazal kos starega železa, prekovanega v nevarno bodalo. "Čas je," je rekel tiho, a odločno. "Tolminski možje že korakajo proti Gorici. Ne bomo ostali doma kot preplašene ovce, medtem ko nam jemljejo še tisto malo dostojanstva."

Matija je začutil, kako mu je kri uporniško stekla po žilah. Pogledal je očeta. Jernej je počasi kimal. Doma sta pustila mater in mlajši sestri z navodilom, naj skrijeta tisto malo žita, kar jim je ostalo, v gozdne jame nad vasjo, če bi se v vas zgrnila grofova vojska. Nato so krenili. Možje iz Otaleža, oboroženi s sekirami, kosami, vilami in težkimi, z žeblji okovanimi gorjačami, so se pridružili cerkljanski skupini. Pot jih je vodila navzdol proti dolini, kjer so se zlili v reko tisočerih ogorčenih obrazov. Vsi so imeli isti cilj – Gorico, kjer so zahtevali pravico in izpustitev zaprtih bratov.

Matija si bo celo življenje zapomnil tisti občutek moči, ko so korakali skupaj. Prvič v življenju se podložni kmet ni počutil majhnega. Bili so sila, ki je prestrašila gospodo. 

Pred goriškim gradom so njihovi glasovi odmevali kot grmenje med hribi nad Idrijco. Za kratek čas je kazalo, da bo pravica zmagala, ko so odprli vrata jetnišnic .A carski odgovor je bil neusmiljen. Ko se je poletje prevesilo v jesen, so se nad puntarje zgrnile vojaške enote. Upor je bil krvavo zatrt. Voditelji, med njimi Miklavčič, so končali na grmadi ali pod rabljevim mečem na goriškem trgu.

Ko sta se Jernej in Matija pozno jeseni vrnila v Otalež, je bila vas tiha. Nekaterih mož ni bilo več nazaj. Davki so ostali, tiranija se je celo zaostrila, nad vasjo pa je visela težka senca strahu pred maščevanjem oblasti. Pa vendar, ko je Matija tistega večera stopil pred hišo in pogledal proti tolminskim hribom, je vedel, da nekaj ostaja zlomljeno – in to ni bil kmet. Bil je strah pred gospodo. V otaleških srcih je ostal spomin na trenutek, ko so se uprli in skupaj zahtevali svojo svobodo.