Vonj po svobodi

Bilo je v časih, ko sta Cerkno in okoliške hribe presekali rapalska meja in stroga prepoved trgovanja.

V Lanišah pri Jaznah, kjer so se strma pobočja skrivala v gostih meglicah, je vsaka domačija poznala tihe korake nočnih popotnikov. 

Tisto jesen je bila stiska huda, zima pa je že trkala na vrata. Mladi Vid se je odločil. Doma sta čakali dve lačni sestrici, mati pa je že tedne kuhala le redek močnik.

"Zvečer grem," je šepnil sosedu Janezu, izkušenemu mačku, ki je poznal vsako stezo od Jazen do Sovodnja. "V Lanišah, tam pod staro smreko, me čaka nahrbtnik. Kava, tobak in nekaj kosov blaga." Janez ga je zaskrbljeno pogledal. "Finančniki so zadnje dni kot stekli psi. Italijanska  patrulja straži prav pri Lanišah. 

Če te dobijo, ne boš videl domačih sončnih žarkov nekaj let. "Vid se ni dal prestrašiti. Ko je noč prekrila pokrajino in je izpod gora potegnil mlačen, a gost severni veter, se je opremil z obilo poguma. Oblekel je ponošeno, temno suknjo in si obul platnene copate, ki niso oddajali nobenega zvoka na ostrih skalah. Pot do Laniš skrajno previdna. Vsak šum listja je zvenel kot korak orožnika. Vid se je plazil ob grmovju, ko je nenadoma opazil svetlobo. Karbidska svetilka! Italijanska patrulja je stala ravno na razpotju, kjer je moral zaviti proti varni grapi. Srce mu je divje utripalo. Če bi se obrnil, bi ga opazili. Lahko je le čakal, stisnjen k vlažni zemlji, medtem ko so se italijanski vojaki glasno pogovarjali in si podajali cigareto. Vid je vedel, da mora uporabiti zvijačo. Iz žepa je potegnil velik kamen in ga z vso silo vrgel daleč v nasprotno smer, proti strmemu prepadu. Tresk! Skale so se zakotalile po bregu.

"Chi va là?!" je zavpil italijanski stražar. Vojaka sta takoj stekla v smeri hrupa, prepričana, da sta ujela tihotapca. Vid ni okleval. Kot blisk je skočil na noge, prečkal nevarno jaso in stekel globoko v varno zavetje gozda nad Lanišami. Nahrbtnik je bil težek, jermeni so se mu zajedali v ramena, a vonj po pravi kavi in tobaku mu je dajal moč. Vedel je, da bo ta tovor prinesel preživetje za naslednje mesece.

Ko se je zjutraj nad Jaznami začelo daniti, je Vid prestopil domači prag. Mati ga je objela s solznimi očmi, na mizi pa je kmalu zadišala prava, topla kava – vonj po svobodi in zmagi malega človeka nad kruto mejo. 

Zgodba o njegovem pogumu v Lanišah pa je postala ena tistih, ki so se še desetletja kasneje šepetale ob toplih kmečkih pečeh.