Spomladanski veter je leta 1856 nežno zibal krošnje starih dreves nad Cerkljanskim hribovjem, ko se je v Otaležu prebujalo jutro velike noči.
Svet pod mogočnim očakom Bevkovim vrhom je bil takrat povsem drugačen – hrapav, kmečki in globoko prepleten z vero, zemljo ter starimi običaji, ki so ljudem pomagali preživeti trdo hribovsko življenje.
V majhni, s skriljem kriti leseni bajti družine Zajc je dišalo po praznikih. Mati Marija je že v soboto v krušni peči, ki jo je zakurila z bukovimi drvami, spekla tisto najpomembnejše – praznično potico. Zanjo je moko skrbno štedila čez celo zimo, orehe pa nabrala na jesen na robu domače jase.
Zgodaj zjutraj, ko je bila rosa še mrzla, sta z najstarejšo hčerko Ano v košaro zložili dobrote: kos domače šunke, hren, ki so ga izkopali izpod napol zmrznjene zemlje, kruh in pirhe, obarvane v čebulnih olupkih. Košaro sta prekrili z najlepšim, ročno vezenim belim prtom.
Oče Janez in sin Peter sta medtem v hlevu oskrbela živino. Velika noč je prinesla konec dolgega, strogega štiridesetdnevnega posta, med katerim so jedli le močnik, zelje in repo. Vonj po mesu, ki je polnil hišo, je bil za otroke največje veselje. Ko je zazvonil zvon v cerkvi svete Katarine v Otaležu, se je družina, praznično oblečena, odpravila po strmi, blatni poti proti vasi. Janez je ponosno korakal v svoji ponošeni, a skrbno krtačeni suknji, Marija pa je na glavi nosila težko košaro, pripravljeno za blagoslov jedi – žegen. Na poti so se srečevali s sosedi, si kimali in drug drugemu voščili mirne praznike. V zraku je bilo čutiti olajšanje; zima je bila uradno premagana.
Pred cerkvijo je bilo živahno. Možje so postopali v skupinah in modrovali o prihajajoči pomladi, vremenu in delu na strmih njivah, medtem ko so ženske zlagale košare na dolge lesene mize.
Ko je župnik stopil med vernike in z blagoslovljeno vodo pokropil jedi, so se vsi globoko prekrižali. Ta hrana ni bila le obrok – bila je blagoslov za zdravje družine in obet za dobro letino.
Po vrnitvi domov je sledil trenutek, ki so ga vsi najbolj čakali: velikonočni zajtrk. Janez je z molitvijo blagoslovil mizo, nato pa z ostrim nožem skrbno razrezal šunko in pirhe. Vsak družinski član je moral dobiti svoj kos, saj je veljalo prepričanje, da se tisti, ki se med letom izgubi v gozdu, reši tako, da se spomni, s kom je jedel velikonočni žegen.
Popoldne se je sonce uprlo v otaleške hribe. Peter in ostali vaški fantje so se zbrali na jasi za vasjo, kjer so pripravili staro igro – sekanje pirhov. Z bakrenimi kovanci so ciljali rdeče obarvane pirhe, nastavljene v travi. Smeh, navijanje in občasno razočaranje ob zgrešenem metu so odmevali daleč po dolini.
Starejši možje so medtem sedeli na klopeh pred hišami, si podajali lesene pipe in nazdravljali z jabolčnikom.
Ko se je večer spustil nad Otalež in so na nebu zasvetile prve zvezde, je v hribih zavladal globok mir. Velika noč jim je dala tisto najdragocenejšo hrano – upanje, povezanost in moč, da s skupnimi močmi zakorakajo v novo pomlad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar