Peš v Idrijo

Leta 1919 je bila pomlad na Lazcu mrzla in huda. Vojna se je končala, pomanjkanje pa je ostalo. 

Ludvik je že pred svitom stal sredi veže in si na rame nameščal težak leseni koš. V njem je bilo vse premoženje njihove kmetije, pripravljeno za prodajo v Idriji: hlebec rumenega masla, zavitega v hladne liste repe, petdeset jajc v debeli plasti slame in zvrhana rjuha suhih krhljev, ki so dišali po jesenskem dimu.

Zunaj je bila še trda tema, ko je zakoračil na pot. Megla se je valila izpod Laške gore in vlažen zrak mu je bril obraz. Ludvik je bil vajen hribovskih poti, a tovor na hrbtu ga je neusmiljeno vlekel nazaj. Vsak korak navzdol proti dolini Mimo Pluženj proti Maruškovcu je zahteval previdnost; en sam napačen gib, en zdrs na mokri korenini, pa bi šla vsa jajca v nič. To pa bi pomenilo, da doma ne bo denarja ne za petrolej ne za sol. V desni roki je stiskal leskovo palico, ki mu je pomagala držati ravnotežje. 

Ko se je začel vzpenjati proti  Idriji, mu je pot s čela lila v oči. Noge so ga pekle, vrvi koša pa so se mu globoko zajedale v ramena. Kljub mrazu mu je bilo vroče. Večkrat se je moral ustaviti, se z naslonom koša opreti ob kakšno skalo, da si je za trenutek razbremenil hrbtenico, in globoko vdihniti oster gorski zrak. Misli so mu uhajale k družini, ki je doma čakala, kaj bo prinesel iz mesta.

Ko je sonce končno prebilo meglo, se je pod njim zablestela Idrija s svojimi rdečimi strehami in visokimi dimniki rudnika.. Ludvikove klecave noge so trpele pod težo tovora, a vonj po mestnem vrvežu mu je vlil novih moči.

Na idrijskem trgu je bilo živahno. Rudarske žene, prepoznavne po svojih rutah in resnih obrazih, so hitro obkolile hribovca s košem. Sveže podeželsko maslo in jajca so bila v mestu prava dragocenost. Ludvik je previdno polagal jajca na tehtnico, kosi masla pa so hitro menjali lastnike za težko prigarane krone. Tudi suho sadje, sladko in dišeče, je hitro pošlo; rudarske otroke je v tistih težkih časih malokaj tako razveselilo kot pest suhih hrušk.

Popoldne se je Ludvik s praznim košem in nekaj kovanci v žepu odpravil nazaj proti Lazcu. Pot navzgor je bila strma, a njegov korak je bil neizmerno lažji. Domov je nosil tisto najpomembnejše – olje za svetilko, zavitek soli in moko. Ko je pozno zvečer stopil skozi domača vrata, utrujen do kosti, a zadovoljen, je vedel, da je bil današnji dan uspešen. Družina bo preživela še en mesec.