Micka pleše samo z domačimi fanti

Bilo je neke soboto v maju leta 1912. 

Iz gostilne Pri Jerebu v Otaležu se je razlegala glasna domača pesem. Gostilna je pokala po šivih. Točilni pult je bil poln bokalov domačega vina. Fantje iz domače vasi so zasedli glavno mizo pod lesenim razpelom. V kotu sta godec na frajtonarico in violinist neutrudno skrbela, da so se leseni podi šibili pod nogami plesalcev. Dekleta v dolgih krilih in z belimi predpasniki so se hihitala, ko so jih opogumljeni mladeniči vrteli po prostoru. Med njimi je blestela Micka, hči premožnega otaleškega kmečkega gospodarja. Bila je najlepše dekle v vasi, zato ni bilo nenavadno, da so se okoli nje smukali vsi samski fantje. 

Zgodaj zvečer sta v izbo stopila brata Janez in Franc iz sosednje vasi. Že ob vstopu se je vzdušje za sprednjo mizo opazno ohladilo. Med Otaležani in fanti iz sosednje vasi je že dolgo tlela stara zamera zaradi meja med gozdovi, pa tudi zaradi preteklih neporavnanih računov s sejmov. Janez, samozavesten in visok fant, ni izgubljal časa. Stopil je naravnost k Micki, se ji priklonil in jo brez besed odpeljal na plesišče. To pa je dvignilo tlak Tinetu, najbolj ognjevitemu otaleškemu fantu, ki je že mesece dvoril Micki. Tine je vstal, da mu je stol padel po tleh. Stopil je sredi plesišča in Janeza grobo potisnil za ramo. »Micka pleše samo z domačimi fanti,« je zasikal Tine, medtem ko mu je obraz rdel od jeze in popite kapljice.»Svet je svoboden in Micka pleše, s komer hoče,« mu ni ostal dolžan Janez ter se postavil v obrambno držo. Glasba je v trenutku utihnila. Godec je spustil meh, v gostilni pa je zavladala grobna tišina. Stari Jereb, gostilničar, je izza šanka zakričal: »Fantje, nikar! Ne v moji hiši! «Toda bilo je prepozno. Beseda je dala besedo, stara zamera je v sekundi izbruhnila na površje. Tine je zamahnil in zadel Janeza naravnost v čeljust. Janez se je opotekel, a takoj planil nazaj. V tistem trenutku je vskočil še brat Matija, nanj pa so se zgrnili Tinetovi prijatelji. V gostilni je izbruhnil splošni pretep. Zrak so preletavali težki leseni stoli, bokal se je z leskom razletel ob steni, vino pa se je mešalo s krvjo na tleh. Ženske so z vriščem bežale skozi vrata na varno, starejši možje pa so se umaknili v kote in glasno preklinjali ponorelo mladino. Tine in Janez sta se valjala po tleh, drug drugemu zadajala udarce, dokler ni počil še močan lesen drog, s katerim je nekdo zamahnil po mizi. Divjanje je trajalo dobrih deset minut, dokler se ni na vratih prikazal mogočni glas starega Jereba, ki je v zrak sprožil staro lovsko puško. Pok je oglušil zbrane, dim pa je napolnil izbo. »Dovolj je! Ven, golazen podivjana!« je zarjovel gostilničar z divjim pogledom. Pretepači, umazani, raztrgani in krvavih obrazov, so se počasi ločili. Otaležani so ostali v gostilni, Janez in Matija pa sta se, podpirajoč drug drugega, umaknila v temno majsko noč, glasno grozeč, da se še vrneta. Micka je medtem že zdavnaj zbežala domov. Gostilna Pri Jerebu je tisto noč utihnila predčasno, razmetana izba in polomljeno pohištvo pa so še dolgo pričali o siloviti otaleški veselici, o kateri se je v teh krajih govorilo še vrsto let.