Vizitacija

Sonce je tistega zgodnjega jesenskega jutra leta 1754 le počasi prebujalo strme, s tisočerimi odtenki rjave in zlate odete hribe nad Idrijco. V Otaležu, odmaknjeni gorski vasi, kjer je življenje teklo v ritmu trdega dela, molitve in nenehnega boja z naravo, pa je bilo nenavadno živo že pred svitom. Moški so pometali kamnite poti pred leseno cerkvijo svetega Katarine, ženske so z metlicami iz vresja čistile pragove, otroci pa so z radovednimi očmi stražili na robu vasi. Prihajal je on. Presvetli gospod vizitator, poslanec goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa. Za Otaležane, ki so bili cerkveno podrejeni prafari v Idriji oziroma kaplaniji v Cerknem, je bil to dogodek desetletja. 

Vizitacija ni bila le uradni pregled; bila je dan obračuna, pa tudi dan ponosa. Vsaka podrobnost je morala biti popolna. Okrog desete ure dopoldne se je iz smeri lazov zaslišalo divje zvonjenje ročnih zvoncev. Otroci so pritekli v vas, zaspihani in rdečih lic: "Gredo! Že gredo! Konji so spodaj pod klancem!" Domači vikar, starejši mož z uvelimi rokami, a bistrim pogledom, je mrzlično popravil svoje praznično liturgično oblačilo. Cerkev je dišala po svežem vosku, kadilu in gorskem cvetju. Pred cerkvenimi vrati se je zbrala soseska – možje v svojih najboljših volnenih suknjičih in ženske z belimi rutami, tesno zavezanimi okoli glav.

Kmalu se je na vrhu strmega kolovoza prikazala majhna procesija. Na čelu je na uglednem, črnem konju jahal vizitator – prefinjen gospod iz mesta, vajen mehkih goriških gričev in palač, zdaj pa vidno utrujen od dolge, naporne poti po razpokanih in nevarnih gorskih stezah Cerkljanskega. Za njim sta na dveh mulah jahala pisar z debelo usnjeno knjigo pod pazduho in mladi akolit. Ko je vizitator razjahal, je vas utihnila. Stopil je pred vikarja, ki se je globoko priklonil in mu ponudil križ v poljub. "Mir bodi tej hiši in vsem, ki prebivajo v njej," je z globokim glasom, z rahlim italijanskim naglasom, spregovoril visoki gost.

Zgodba se je nato preselila v notranjost cerkve. Pisar je sedel k majhni leseni mizi v zakristiji, odprl knjigo in pomočil pero v črnilo. Začel se je strogi, uradni del. Vizitator je z natančnim očesom pregledoval vse: ali je tabernakelj pravilno zaklenjen? Je olje za bolniško maziljenje sveže? V kakšnem stanju so mašne knjige?" Gospod vikar," je rekel vizitator in s prstom potegnil po starem lesenem oltarju. "Prah se zlahka obriše, toda opazim, da streha nad zakristijo pušča. Vlaga je sovražnik svetih stvari. Cerkev mora poskrbeti, da bo božje bivališče varno pred dežjem."

Vikar je ponižno sklenil roke: "Presvetli gospod, zima v teh hribih je neizprosna. Sneg pritisne z vso silo. Možje iz vasi so že obljubili, da bodo takoj po spravilu lesa popravili skodle." Nato so pred vizitatorja stopili ključarji – ugledni, zdelani gospodarji iz Otaleža in sosednjih vasi. Pregledovali so cerkvene račune. Vsak goldinar, vsak funt voska, ki so ga verniki darovali, in vsaka mera žita za vikarjevo preživetje je morala biti zabeležena. Pisarjevo pero je škripalo po papirju, ko je zapisoval premoženje otaleške cerkve Najbolj napet del dneva pa je bil izpraševanje o nravnosti vasi. Vizitator je poklical vikarja na samostojen pogovor." Kako živijo tvoji ljudje, brat? Ali med njimi vlada krščanska ljubezen ali greh?"Vikar se je rahlo nasmehnil, v očeh pa se mu je zrcalila očetovska skrb. "Ljudje so trdi, preprosti in delavni, preuzvišeni. Trdo delajo v gozdovih in na strmih njivah. Res je, včasih se fantje ob nedeljah po maši preveč poveselijo ob jabolčniku in se sporečejo. Tudi kakšna kletvica uide, ko uide živina. A ko pride stiska, ko udari bolezen ali toča, držijo skupaj kot eden. Redno hodijo k sveti spovedi."

Popoldne se je prevesilo v večer. Po končanem pregledu in blagoslovu ljudstva, ko je vizitator podelil zakrament svete birme peščici mladeničev in deklet, je napočil čas za preprosto, a prisrčno pogostitev. 

Pred vikarjevo hišo so postavili mize. Čeprav so bili Otaležani revni, so za to priložnost prinesli najboljše, kar so imeli: domač kruh, suho meso,  sir in bokal vina, ki so ga z muko pripeljali iz doline. Vizitator, ki je bil zjutraj še hladen in uraden, se je ob toplini domačinov omehčal. Videlo se je, da ceni vero teh ljudi, ki so kljub odmaknjenosti in težkemu življenju ohranili čisto krščansko srce. Ko se je mrak popolnoma spustil nad Otalež in so na nebu zagorele zvezde, je pisar zaprl svojo knjigo. V njej je za leto 1754 ostalo zapisano, da je cerkev v Otaležu "v dobrem stanju, ljudstvo pobožno, vikar skrben, streho pa je treba popraviti pred prvim snegom." Naslednje jutro, ko je procesija odjahala naprej proti Ledinam, so Otaležani še dolgo stali na robu vasi in mahali. Življenje se je vrnilo v stare tirnice, a v srcih prebivalcev je ostal ponos – občutek, da njihov majhni Otalež, skrit visoko v hribih, ni pozabljen ne od Boga ne od sveta.